Jedro

Glede na zagovornikovo izjavo, da „se glede na spremembo obtožbe le še pridružuje predlogu, ki ga je sedaj podala obdolženka, sicer pa več ne vztraja pri predlogih za izvedbo dokazov, katere je predlagal, pa morda še niso bili izvršeni“, je sodišče druge stopnje logično zaključilo, da je zagovornik dokazne predloge umaknil.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena J. Z. je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno J. Z. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Naložilo ji je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse ter premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je ob delni ugoditvi pritožbi obsojenkinega zagovornika in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v krivdnem izreku tako, da je obtožbo zoper obsojenko glede zavarovancev A. D., G. G., F. G., M. K., J. K., B. L., D. P., I. P., I. Š., U. V., P. V. in J. Z., upoštevajoč znesek, ki ga je zavarovalnica obsojenki odtegnila od plače v višini 102.267,00 SIT, pri čemer si je obsojenka skupaj prilastila 740.777,00 SIT oziroma 3.091,21 EUR po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnilo ter odločilo, da stroški tega dela postopka bremenijo proračun. Drugostopenjsko sodišče je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki s pogojno obsodbo določeno zaporno kazen znižalo na štiri mesece zapora, preizkusna doba pa ostane nespremenjena, v izreku o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da je obsojenka oškodovani zavarovalnici dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 698,28 EUR, s presežkom pa je oškodovano zavarovalnico napotilo na pravdo. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pri vseh očitkih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22. člena Ustave, ker po njegovem stališču izpodbijana pravnomočna sodba ni primerno obrazložena. Uvodoma vložnik navaja, da sodišče o delu obsojenkinih dokaznih predlogov ni odločilo in jih tudi ni izvedlo. Vložnik navaja, da je obsojenka na glavni obravnavi dne 3. 9. 2008 predlagala pridobitev temeljnic pri oškodovani zavarovalnici, s katerimi bi bilo mogoče preveriti obremenitev obsojenke po posameznih zavarovalnih policah in te obremenitve primerjati z drugimi knjigovodskimi listinami, in pridobitev blagajniškega dnevnika za D. B. za dan 29. 4. 2000 in nekaj naslednjih dni. Na glavni obravnavi dne 11. 4. 2007 je obsojenka predlagala pregled kazenskih spisov, ki so se pri sodečem sodišču vodili zoper druge zavarovalne agente oškodovane zavarovalnice, s pisno vlogo z dne 21. 4. 2008 pa je predlagala pridobitev knjigovodske dokumentacije o posebnem kontu zavarovalnice ter pridobitev podatkov pri oškodovani zavarovalnici o stanju denarnih sredstev na tem računu. S stališčem drugostopenjskega sodišča, ki je na tak vložnikov ugovor, uveljavljan v pritožbi, odgovorilo, da je vložnik na glavni obravnavi 20. 1. 2009 določno izjavil, da ne vztraja pri predlaganih dokazih, se vložnik ne strinja. Navaja, da tak zaključek drugostopenjskega sodišča predstavlja izkrivljanje njegove izjave, saj predlaganih dokaznih predlogov ni umaknil, temveč je določno navedel, da glede na spremembo obtožbe ne vztraja več pri zaslišanju prič, ampak pri pribavi na tej obravnavi predlaganih listinskih dokazil. Nikoli v tem kazenskem postopku ne vložnik ne obsojenka nista umaknila podanih dokaznih predlogov.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 1. 2009 je razvidno, da je obsojenkin zagovornik po izpovedbi T. G. predlagal zaslišanje L. V., pridobitev kontne kartice AO 1..., pridobitev podatkov za F. G., ali je bil od 25. 11. 1999 unovčen kakršenkoli njegov ček v korist oškodovane zavarovalnice, in zaslišanje T. J. Zatem je okrožna državna tožilka modificirala obtožni predlog, obdolženka je izjavila, da je spremembo razumela, da v svoj zagovor nima več ničesar za povedati, vseeno pa predlaga, da sodišča pribavi izpise čekov od F. G. Nato je obsojenkin zagovornik izjavil, da „se glede na spremembo obtožbe le še pridružuje predlogu, ki ga je sedaj podala obdolženka, sicer pa več ne vztraja pri predlogih za izvedbo dokazov, katere je predlagal, pa morda še niso bili izvršeni“. Glede na takšno zagovornikovo izjavo je sodišče druge stopnje logično zaključilo, da je zagovornik dokazne predloge umaknil. Vrhovno sodišče še ocenjuje, da iz vložnikove izjave, dane na glavni obravnavi, ne izhaja, kot to navaja v zahtevi, da pri zaslišanju prič ne vztraja, predlaga pa pridobitev predlaganih listinskih dokazil, zato sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da je izkrivljalo zagovornikovo izjavo. Ob takšnem zaključku pa je tudi logično, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznih predlogih ter predlaganih dokazov ni izvedlo. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vložnikov nadaljnji ugovor, sicer vezan na zgoraj zatrjevano kršitev, do kakšnih zaključkov bi bilo mogoče priti, če bi sodišče ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za pridobitev blagajniškega dnevnika tudi za nekaj dni po sklenitvi zavarovalne police z zavarovancem D. B. (vložnik enako navaja tudi za zavarovanca M. B. in J. P.), pravno ni relevanten glede na to, da je vložnik umaknil dokazne predloge, o katerih sodišče še ni odločilo. Vložnik ne obrazloži kršitve določbe 22. člena Ustave, temveč le zatrjuje, da je bila obsojenka prikrajšana za primerno obrazložitev sodbe. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, ampak jo mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče, ki ne opravlja preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, do nje ne more opredeliti. V obravnavanem primeru vložnik temu kriteriju ni zadostil, zato se Vrhovno sodišče ne more opredeliti do zatrjevane kršitve 22. člena Ustave.

7. V zvezi z zavarovalno premijo zavarovanca J. P. vložnik na podlagi listin v spisu ugotavlja, da je zavarovalno polico s tem zavarovancem 29. 3. 2000 sklenila M. V., v polici pa je navedeno, da bo celotna premija plačana 14. 4. 2000. Sodišče prve stopnje pa v sodbi ob sklicevanju na blagajniški dnevnik z dne 29. 3. 2000 v sodbi ugotavlja, da je bila premija plačana tega dne. S tem v zvezi vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. člena Ustave zaradi „prikrajšanja obdolženke za primerno in razumno obrazloženo sodbo“.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe J. P. ugotovilo, da je slednji 29. 3. 2000 plačal obveznost po polici AO 2... z gotovino, in sicer 38.212,00 SIT (sodba, stran 8). Iz police za zavarovanje avtomobilske odgovornosti 2..., ki se glasi na zavarovanca J. P., je razvidno, da je 29. 3. 2000 zavarovalno polico za oškodovano zavarovalnico izpolnila M. V. ter da „obrok ob sklenitvi 38.212,00 SIT je/bo plačan 14. 4. 2000“. Oškodovana zavarovalnica je v opominu za plačilo zavarovalne premije z dne 15. 11. 2000 tudi navedla, da premija zapade v plačilo 14. 4. 2000. Vložnik sicer utemeljeno navaja, da je podano nasprotje med razlogi prvostopenjske sodbe in listinami v spisu, vendar pri tem ne gre za precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih. Datum sklenitve zavarovalne police oziroma datum plačila zavarovalne premije glede na opis očitanega kaznivega dejanja ne predstavlja odločilnega dejstva. Bistveno je, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da je zavarovanec J. P. v celoti plačal zavarovalno premijo (38.212,00 SIT), obsojenka pa je po ponareditvi blagajniškega prejemka le del tega zneska položila na transakcijski račun oškodovane zavarovalnice. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, do vložnikovega neobrazloženega zatrjevanja kršitve 22. člena Ustave pa se ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Z analiziranjem izvedeniškega mnenja, navedbami, da so ugotovitve izvedenca zmotne in protispisne, da je izvedenec izhajal iz zmotne predpostavke ter da je sodišče nekritično povzelo izvedeniško mnenje, vložnik ne more uspeti. S podajanjem lastne ocene o izvedenem dokazu vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Prav tako vložnik ne more uspeti z nestrinjanjem z razlogi drugostopenjske sodbe, saj ni namigoval, da bi si določene zneske lahko prilastila M. V., ampak je le navajal dejstva in predlagal dokaze v korist obsojenke, ter s posplošenim navajanjem, da „zgolj dejstvo, da je dokazno oceno sprejelo sodišče, še ne pomeni, da je takšna dokazna ocena pravilna“. Tudi v tem delu namreč prikazuje, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, kar pa ni dovoljeni razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenka zaposlena, nima preživninskih obveznosti ter je solastnica družinske stanovanjske hiše. Zato ji je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.