Jedro

Tožba zaradi uveljavljanja denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ob neizpolnjenih procesnih predpostavkah nima verjetnega izgleda za uspeh in zato njena vložitev ni razumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 28. 2. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter kot oprostitev stroškov postopka.

Iz obrazložitve sledi, da vložitev tožbe, na katero se prošnja nanaša, ni razumna in nima verjetnega izgleda za uspeh. V kazenski zadevi, v kateri naj bi po navedbah tožnika na prvi in drugi stopnji prišlo do zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe oziroma rokovnega predloga, kar je po določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) procesna predpostavka za uveljavitev pravičnega zadoščenja. Ob neizpolnjenih procesnih predpostavkah pa tožnik nima izgledov za uspeh in posledično tožbe ni razumno vlagati. Ker pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravi pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni izpolnjen, je v zadevi odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. Obširno opisuje svoje videnje postopanja tožene stranke v zadevah brezplačne pravne pomoči. V konkretni zadevi pa meni, da je glede na dejansko in pravno stanje zadeve, ob pravilni uporabi ZUP in ZBPP, upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Postopek v kazenski zadevi I K 2907/2010 (prej I K 171/2009) je trajal 4 do 5 let in s tem nerazumno dolgo, kar je podlaga za odškodninski zahtevek do države na podlagi Obligacijskega zakonika. Zadeva torej ni nerazumna in ni v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, pričakovani izid zadeve pa je za tožnika, glede na njegov osebni in socialnoekonomski položaj, življenjskega pomena.

Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Ugotovitev, da tožnik v kazenski zadevi, v kateri naj bi prišlo do zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni vložil nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, je nesporna.

Odločitev je zato po presoji sodišča skladna z ZVPSBNO in z določbami ZBPP, na katere se v obrazložitvi sklicuje tožena stranka. Skladno s 15. členom ZVPSBNO lahko stranka zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu, če je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom (šesti in četrti odstavek 6. člena), ali če je vložila rokovni predlog. Navedena pravna sredstva so po navedenem procesna predpostavka (pogoj) za vložitev zahteve za pravično zadoščenje po določbah tega zakona.

Po 24. členu ZBPP pa se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tožba zaradi uveljavljanja denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ob neizpolnjenih procesnih predpostavkah tudi po presoji sodišča nima verjetnega izgleda za uspeh in zato njena vložitev ni razumna. Stališče tožnika, da je do odškodnine za negmotno škodo, povzročeno z dolgotrajnostjo postopka (mimo določb ZVPSBNO) upravičen na podlagi OZ, pa ni utemeljeno, saj gre za škodo, ki po določbah OZ ni pravno priznana.

V zvezi s drugimi tožbenimi navedbami, pa sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in jih zato sodišče ni presojalo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.