Jedro

Zgolj na očitno napačni vsebini poziva sodišča ločitvenemu upniku k podaji mnenja za nameravano obliko prodaje ni mogoče utemeljevati, da bi sodišče o načinu prodaje lahko sklepalo zgolj ob soglasju ločitvenega upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 157) je sodišče prve stopnje določilo način prodaje nepremičnine dolžnika parc. št. ... k. o. X ID znak 000, ki v naravi predstavlja poslovno stavbo v izmeri 1288 m2 in dvorišče v izmeri 1212 m2 v deležu 1/1 od celote, in sicer tako, da se prodaja opravi na podlagi javne dražbe z zviševanje izklicne cene, pri čemer je izklicna cena določena v višini 2.050.000,00 EUR in varščina v višini 205.000,00 EUR.

2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča pritožbo (red. št. 164) vložil upnik B. d.o.o. Uveljavljal je pritožbeni razlog zmotne uporabe določb postopka in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik utemeljuje postopkovne kršitve prvostopenjskega sodišča pri izdaji izpodbijanega sklepa v tem, da naj bi sodišče pritožnika dne 3.6.2014 z zahtevo za soglasje ločitvenega upnika pozvalo k podaji soglasja glede s strani stečajnega upravitelja podanega predloga o prodaji nepremičnine za izklicno ceno v višini 1.904.256,00 EUR. Na poziv sodišča je pritožnik kot ločitveni upnik prvostopenjskemu sodišču sporočil, da se ne strinja s prodajo po taki ceni ter predlagal prodajo po izklicni ceni v višini 2.255.040,00 EUR. Pritožnik pri tem utemeljuje postopkovno kršitev na kršitvi 1. točke drugega odstavka 345. člena ZFPPIPP, ki določa, da je v konkretnem primeru nujno potrebno soglasje ločitvenega upnika.

5. Ker se pritožnik sklicuje na kršitev 1. točke drugega odstavka 345. člena ZFPPIPP, je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je v konkretnem primeru podan dejanski stan, ki zahteva soglasje ločitvenega upnika za izdajo sklepa o prodaji premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico. Takšen pogoj bi bil izpolnjen, v kolikor bi bila z dodatnim sklepom o prodaji določena izhodiščna cena v znesku, ki je nižji od polovice vrednosti premoženja, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti (tretji odstavek 332. člena ZFPPIPP).

6. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče o prodaji iste nepremičnine prvič sklepalo s sklepom o prvi prodaji z dne 14.1.2014 (red. št. 82) z določenim načinom prodaje na podlagi javne dražbe in izklicno ceno v višini 2.505.600,00 EUR. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sledilo mnenju pritožnika kot ločitvenega upnika z dne 2.1.2014 (red. št. 76), s katerim je le-ta utemeljeval višjo ocenjeno vrednost nepremičnine.

7. Zaradi neuspele prodaje je sodišče prve stopnje 28.3.2014 izdalo drugi sklep o prodaji (red. št. 114) z določitvijo 5 % nižje izklicne cene glede na prvo prodajo (2.380.320,00 EUR), k čemur je izrecno soglasje podal tudi pritožnik.

8. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tretjič odločalo o prodaji iste nepremičnine na podlagi predloga upravitelja z dne 30.5.2014 (red. št. 145), da naj se izklicna cena dodatno zniža za 20 % na znesek 1.904.256,00 EUR. Pritožnik je v mnenju z dne 18.6.2014 (red. št. 156) nasprotoval takšnemu znižanju izklicne cene in predlagal ponovno prodajo, tako da se izklicna cena dodatno zniža zgolj za 5 % na 2.255.040,00 EUR.

9. Iz spisovnih podatkov je tako razvidno, da je tekom postopka sam pritožnik utemeljeval ocenjeno vrednost sporne nepremičnine na znesek 2.505.600,00 EUR, čemur je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče pri izdaji sklepa o prvi prodaji nepremičnine. Ta vrednost je bila sicer bistveno višja od ocenjene vrednosti, ki jo je v postopku prve prodaje utemeljeval stečajni upravitelj, ki je predložil cenitev v višini 1.292.000,00 EUR. Upoštevaje navedeno izklicna cena, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu (2.050.000,00 EUR), še vedno bistveno presega polovico ocenjene vrednosti, kot jo je v tem postopku za sporno nepremičnino zatrjeval sam pritožnik. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj za nujno potrebno soglasje pritožnika kot ločitvenega upnika za določitev pogojev prodaje premoženja stečajnega dolžnika v smislu 1. točke drugega odstavka 345. člena ZFPPIPP.

10. Pritožnik v pritožbi nujnost soglasja pogojev prodaje utemeljuje predvsem na vsebini zahteve sodišča z dne 3.6.2014 (red. št. 147), v kateri je navedeno, da je izhodiščna cena nižja od polovice ocenjene vrednosti premoženja. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da zgolj na očitno napačni vsebini poziva sodišča ločitvenemu upniku k podaji mnenja za nameravano obliko prodaje ni mogoče utemeljevati, da bi sodišče o načinu prodaje lahko sklepalo zgolj ob soglasju ločitvenega upnika.

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do odreka soglasja pritožnika k predlaganim pogojem prodaje s strani stečajnega upravitelja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče opredelilo do predlaganega načina prodaje s strani stečajnega upravitelja in pritožnika na ta način, da ni sledilo niti predlogu upravitelja za dodatno znižanje izklicne cene za 20 % glede na izklicno ceno druge prodaje, niti predlogu pritožnika za znižanje zgolj za 5 %. Očitno bi bilo za pritožnika sprejemljivo zgolj ponavljanje javnih dražb z vsakokratnim znižanjem izklicne cene zgolj za 5%. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje kot povsem razumno stališče prvostopenjskega sodišča, ki takšnemu predlogu pritožnika ni sledilo in je kot primerno izklicno ceno določilo z znižanjem za 15 %. Glede na način prodaje z javno dražbo z zviševanjem izklicne cene bi ob obstoju večih interesentov za nakup še vedno obstajala možnost doseganja višjega iztržka. V nasprotnem primeru pa bi ponavljanje javnih dražb z minimalnim zniževanjem izklicne cene, kot ga je predlagal pritožnik, pomenilo zgolj nepotrebno zavlačevanje stečajnega postopka in s tem tudi obremenjevanje stečajne mase.

12. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).