Jedro

Vabilo priči na zaslišanje in zahteve parlamentarne komisije, naj sodišče odredi prisilni privod priče, sta tipični dejanji procesnega vodstva v postopku parlamentarne preiskave, ki imata sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega sodstva in ju ni mogoče izpodbijani v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1692/99-4 z dne 18.11.1999.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo, vloženo na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97 - ZUS) zahteval, da sodišče odpravi sklep tožene stranke z dne 3.11.1999 o zahtevi za prisilno privedbo tožnika ter ugotovi, da sta ravnanji tožene stranke - vabilo z dne 25.10.1999 in sklep z dne 3.11.1999 o prisilni privedbi nezakoniti in se toženi stranki prepove zaslišanje tožnika ter kakršnokoli ravnanje in ukrepanje proti tožniku. Hkrati s tožbo je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi 69. člena ZUS ter predlagal, da sodišče do izdaje sodbe odloži izvršitev sklepa tožene stranke o zahtevi za prisilno privedbo tožnika. Po tožnikovih navedbah tožniku z nezakonitim ravnanjem tožene stranke nastaja nepopravljiva gmotna in negmotna škoda, ker izgublja na ugledu in na prihodkih, s tem pa mu nastajajo nepopravljive posledice.

Upravno sodišče je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožnikovo tožbo in z 2. točko zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi k 1. točki upravno sodišče povzema navedbe tožbe: "da je tožena stranka tožniku poslala vabilo na zaslišanje kot priči; da je tožnik na zaslišanje pristopil skupaj s pooblaščenko ter s pisno vlogo zahteval status preiskovanca, o kateri pa tožena stranka ni odločila, temveč je tožnika ponovno pozvala na zaslišanje 3.11.1999. Ker pooblaščenka tožnika na zaslišanje ni bila vabljena, je tožnika opravičila z vlogo z dne 29.10.1999, hkrati pa toženi stranki posredovala pisni predlog, da tožnika ne zasliši ne kot pričo in ne kot preiskovanca. Tožena stranka o tožnikovih predlogih ni odločila. Dne 3.11.1999 je izdala sklep, s katerim je zahtevala tožnikovo prisilno privedbo. Po tožnikovem mnenju gre za nezakonit sklep, saj tožnik na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. Ker tožena stranka ni imela zakonske podlage za sprejetje izpodbijanega sklepa, je protipravno posegla v tožnikovo svobodo gibanja, ki je zagotovljena v 32. členu Ustave. Ravnanje tožene stranke je v nasprotju z 2. odstavkom 6. člena ter z 2. odstavkom 7. člena Zakona o parlamentarni preiskavi (Ur.l.RS,št. 63/93 - ZPPre), tožena stranka pa deluje tudi v nepravilni sestavi, zato so njena ravnanja nična. Tožnik meni, da je položaj preiskovanca drugačen kot položaj priče, zato je tožena stranka z vabilom dne 25.10.1999 posegla v 29. členu Ustave zagotovljeno pravico o pravnih jamstvih v kazenskem postopku." Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je za opisano ravnanje tožene stranke zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 3. odstavku 8. člena ZPPre pristojno sodišče na zahtevo preiskovalne komisije odredi privedbo priče. Če sodišče meni, da zahteva parlamentarne komisije ni v skladu z zakonom, zahteva odločitev višjega sodišča (4. odstavek 13. člena ZPPre). O zakonitosti prisilne privedbe odloča sodišče splošne pristojnosti v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Glede presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa je zagotovljeno sodno varstvo v okviru kazenskega postopka. Glede vabila z dne 25.10.1999 pa sodišče ugotavlja, da je vabilo na zaslišanje procesno dejanje tožene stranke. Takšnega vabila po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče šteti niti za posamično dejanje niti za akt, s katerim bi se poseglo v ustavne pravice posameznika. Ker procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic tako glede vabila kot izpodbijanega sklepa niso izpolnjene, tožnik ne more zahtevati prepoved zaslišanja oz. kakršnegakoli ravnanja in ukrepanja proti njemu. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa upravno sodišče navaja, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ker je tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS, ne da bi izrecno opredelil pravno podlago (po 1. oz. 2. odstavku 69. člena ZUS), je sodišče preiskusilo pogoje za njeno izdajo tudi po 2. odstavku 69. člena ZUS. Glede na ugotovitve, navedene v 1. točki obrazložitve, je upravno sodišče ugotovilo, da začasna ureditev spornega pravnega razmerja ni verjetno izkazana za potrebno, ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo, v okviru katerega so zaščitene tožnikove pravice. Sodišče pa glede obstoja posebnih okoliščin, ki jih zahteva 2. odstavek 69. člena ZUS še pripominja, da mora tožnik v zahtevi verjetno izkazati nastanek hujših škodljivih posledic oz. grozečega nasilja, in to tako, da te okoliščine opiše in konkretizira ter tudi predloži ustrezne dokaze. Tega pa tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni storil. Pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določa zakon, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju procesnih predpostavk za dopustnost tožbe, ker naj bi imel tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po določbi 2. odstavka 7. člena ZPPre zoper odločitve komisije ni pritožbe, kar pomeni, da ni zagotovljeno pravno varstvo udeleženca v postopku parlamentarne preiskave. Možnost zahtevati presojo zakonitosti od preiskovalne komisije zahtevane privedbe pred višjim sodiščem, določene v 4. odstavku 13. člena ZPPre, ima le zaprošeno sodišče, ne pa tudi stranka v postopku parlamentarne preiskave, saj zanjo ta možnost ni predvidena. Stranka tudi nima nikakršnega pravnega sredstva zoper odredbo o privedbi, izdano po določbah Zakona o kazenskem postopku, ki bi jo zagotavljal ta zakon in jo lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločitev, ki pa je ZPPre ne pozna. Upravno sodišče tudi zmotno ugotavlja, da vabila, izdanega v postopku parlamentarne preiskave ni mogoče šteti za posamični akt, s katerim bi se poseglo v ustavne pravice. Vabilo je kot procesni institut za zagotovitev navzočnosti, predvideno v ZPPre in mora biti zato izdano v skladu s tem predpisom ter v skladu z Zakon o kazenskem postopku, na uporabo katerega ZPPre podredno napotuje. Ker oba predpisa poznata različne vrste udeležencev oz. strank postopka, z različnimi položaji in pravicami, ni posebej potrebno poudarjati, da se morajo glede na to razlikovati tudi vabila, na kar bi morala še posebej paziti komisija. Samo vabilo, ne glede na njegovo vsebino, je akt oz. dejanje komisije, izdan na podlagi ZPPre in zato nasprotno razlogovanje v izpodbijani odločbi ni sprejemljivo. Izpodbijani sklep pavšalno vabilu odreka naravo akta oz. dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice in ga v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izdaja izpodbijanih aktov pa tudi predstavlja grob poseg v ustavno zavarovane človekove pravice tožnika kot so: varstvo osebne svobode, kratenje pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva ter kratenje svobode gibanja. Iz smiselno enakih razlogov je pravno napačno tudi razlogovanje sodišča v izpodbijani odločbi glede začasne odredbe, saj se v tem delu izpodbijana odločba neposredno sklicuje na razloge o zavrženju tožbe. Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in odpravi izpodbijani akt oz. dejanje ter izda predlagano začasno odredbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS, pravilno zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker izpodbijani akt oz. dejanje ni tak akt oz. dejanje, zoper katerega ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Po 1. odstavku 8. člena ZPPre se je priča dolžna odzvati vabilu preiskovalne komisije. Če se priča ne odzove pisnemu vabilu, lahko sodišče splošne pristojnosti na zahtevo preiskovalne komisije odredi prisilno privedbo. Če sodišče meni, da za tak ukrep ni zakonskih pogojev, zahteva odločitev višjega sodišča (4. odstavek 13. člena ZPPre). V postopku parlamentarne preiskave se določbe ZKP neposredno uporabljajo (2. odstavek 19. člena ZPPre). Tudi po 3. odstavku 234. člena ZKP se je vsakdo, kdor je povabljen za pričo dolžan odzvati vabilu.

Na podlagi navedenih določb sta vabilo priči na zaslišanje in zahteva parlamentarne komisije, naj sodišče odredi prisilni privod priče, tipični dejanji procesnega vodstva v postopku parlamentarne preiskave. Sodno varstvo teh dejanj ureja ZPPre tako, da napotuje na določbe ZKP. Ko sodišče (preiskovalni sodnik) prejme zahtevo za odreditev prisilne privedbe priče, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, mora po uradni dolžnosti v skladu z ZKP preveriti obstoj zakonskih pogojev za ta ukrep. Sodno varstvo je torej zagotovljeno v okviru rednega sodstva. Zato izpodbijano vabilo in zahteva preiskovalne komisije za prisilno privedbo nista dejanji, ki se izpodbijata v upravnem sporu. Ukrepi rednega sodišča pa imajo itak tako sodno varstvo, kot ga določajo procesni predpisi na določenem področju. Zato niti ni jasno, kaj tožnik uveljavlja s tem, ko navaja, "da stranki ni zagotovljeno sodno varstvo, če se ne strinja z odločitvijo sodišča." Glede na navedeno pritožbeno sodišče drugih pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijanih dejanj, niti ni presojalo.

Ker je torej sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, je že zaradi tega tudi pravilno ugotovilo, da ni verjetno izkazana potreba za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, in zaradi česar ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.