Jedro

Stvar dokaznega postopka je, kateri dokazi se bodo, na predlog strank izvedli in ali bo na podlagi dokazne ocene potrjen očitek o storjenih kršitvah. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na kršenje pravice do obrambe z zatrjevanjem o neutemeljenosti očitkov ter o nezadostnosti dokazov ali njihove neprimernosti. Tovrstni ugovori ne morejo biti utemeljen in opravičljiv razlog za nesodelovanje v postopku.

O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, lahko pa disciplinski organ za potrebe disciplinskega postopka ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zanj mogoče izreči disciplinski ukrep.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi storjenih kršitev delovnih obveznosti, ki so imele znake kaznivih dejanj jemanja podkupnine in neupravičenega vstopa v računalniško bazo podatkov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov in reintegracijski zahtevek. Presodilo je, da je bil disciplinski postopek izpeljan zakonito in brez storjenih absolutnih bistvenih kršitev postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve in da mu je bil tudi disciplinski ukrep zakonito izrečen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča tudi glede ugotavljanja, ali ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja in glede zastaranja vodenja disciplinskega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V reviziji opisuje potek disciplinskega postopka, ki je bil po njegovem mnenju voden nepravilno in nezakonito. Onemogočena mu je bila obramba, ni objektivne identitete med zahtevo in sklepom za uvedbo postopka ter med odločitvijo disciplinskega organa v zapisniku disciplinske obravnave in izdano prvostopno odločbo. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v kazenski spis, ni pa izvajalo dokaza s prečitanjem dokazov iz tega spisa in iz obrazložitve ne izhaja, da bi bil kazenski spis podlaga sodbe. Tožena stranka ni ugotavljalo le elementov kaznivega dejanja temveč je ugotovila kazensko odgovornost tožnika oziroma, da je storil kaznivo dejanje. Višje sodišče se ni izreklo o očitkih tožnika glede disciplinskega postopka. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni lis RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik kot revizijski razlog sicer navaja tudi bistveno kršitev določb postopka. Vendar ne navede izrecno za katere izmed kršitev, naštetih v 370. členu ZPP naj bi šlo. Edina navedba, ki bi jo bilo mogoče razumeti v smislu uveljavljanja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje, je v goli trditvi, da se višje sodišče ni izreklo o očitkih tožnika glede disciplinskega postopka, da torej ni postopalo v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Tako zatrjevanje ne drži. Sodišče druge stopnje je presodilo tudi pritožbene navedbe o zatrjevanih nepravilnostih v disciplinskem postopku in je ugovore tožnika v tem delu zavrnilo iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Kršitve postopka v disciplinskem postopku pri delodajalcu pa se presojajo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (103. člen ZDR (1990)), pri čemer je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno. Tožnik v reviziji ponavlja tri ugovore, ki naj bi kazali na bistvene kršitve pravil disciplinskega postopka in zato na nezakonitost odločitev disciplinskih organov: da ni vedel, česa je obdolžen in na podlagi katerih dokazov, da ni objektivne identitete med kršitvijo, navedeno v zahtevi za uvedbo postopka, tisto, navedeno v zapisniku disciplinske komisije in tisto v pisnem sklepu disciplinske komisije, ter da je bila v disciplinskem postopku ugotovljena tudi kazenska odgovornost tožnika in ne le znaki kaznivega dejanja.

Eno temeljnih načel, tudi disciplinskega postopka, je pravica do obrambe, saj mora biti delavec seznanjen z začetkom postopka in očitano kršitvijo. To načelo je varovano s pravico delavca iz prvega odstavka 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), da je z vročitvijo zahteve obveščen o začetku disciplinskega postopka in tudi vabljen na disciplinsko obravnavo. Kršitve, ki se delavcu očitajo, morajo biti v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Opis dejanja mora vsebovati vse znake, ki jih zakon, splošni akt ali kolektivna pogodba določajo za očitane kršitve in naveden mora biti čas storitve posamezne kršitve. Disciplinski organ in nato tudi sodišče, lahko o disciplinski odgovornosti delavca odločata le v okviru opisa (opredelitve) dejanj v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (objektivna identiteta zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa). Na jasno vsebinsko in časovno določenost očitanih kršitev že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka so vezane tudi druge pomembne pravne posledice: vprašanje zastaranja, načelo ne bis in idem, zagotavljanje pravice do obrambe.

Kot izhaja iz (dejanskih) ugotovitev sodišča prve stopnje sta tožnik in njegov pooblaščenec prejela zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. V zahtevi so tudi po presoji revizijskega sodišča jasno vsebinsko in časovno opredeljene očitane kršitve delovnih obveznosti. Iz zahteve je razvidno tudi na katerih dokazih temeljijo očitki.

Stvar dokaznega postopka pa je, kateri dokazi se bodo, na predlog strank izvedli in ali bo na podlagi dokazne ocene potrjen očitek o storjenih kršitvah. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na kršenje pravice do obrambe z zatrjevanjem o neutemeljenosti očitkov ter o nezadostnosti dokazov ali njihove neprimernosti. Tovrstni ugovori ne morejo biti utemeljen in opravičljiv razlog za nesodelovanje v postopku.

Po določbi prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO) so hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, dejanja, ki pomenijo kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov in druga kazniva dejanja ali prekrški, s katerimi se krni ugled državnega organa. V 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO uporabljeni pojem: "pomeni kaznivo dejanje", je mogoče razlagati le kot "značilnosti" oziroma "znaki" kaznivega dejanja. Disciplinske kršitve ugotavljajo disciplinski organi, ki tudi izrekajo disciplinske ukrepe. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, lahko pa disciplinski organ za potrebe disciplinskega postopka ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zanj mogoče izreči disciplinski ukrep. Disciplinski organ v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, kot to navaja revizija, in disciplinski postopek tudi poteka ločeno od kazenskega postopka. Disciplinski in kazenski postopek sta samostojna postopka, ki potekata neodvisna in ločeno in jima je lahko skupno le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve disciplinske obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZZDO pristojni disciplinski organ ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba tega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe.

Revizijsko sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč da imajo tožniku očitana dejanja znake kaznivih dejanj. Na podlagi take ugotovitve je pravilna in zakonita tudi odločitev o kvalifikaciji kršitve delovne obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO, o izrečenem disciplinskem ukrepu in tudi odločitev o zastaranju vodenja disciplinskega postopka (čemur tožnik v reviziji sicer ne oporeka). Na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva nedosledna uporaba edninskih ali množinskih izrazov: ali je tožnik z več dejanji storil eno ali več kršitev iz 1. točke prvega odstavka 45. člena ZDDO.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da neodločitev o ponovnem predlogu za izločitev disciplinskega organa (potem ko je bila prva taka zahteva iz smiselno enakih razlogov zavrnjena) ne pomeni bistvene kršitve postopka. Nestrinjanje tožnika z načinom vodenja disciplinskega postopka ni razlog, zaradi katerega bi disciplinski organ moral biti izločen (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 103. členom ZDR (1990) in 14. členom ZDSS).

Očitek tožnika, da odločitev sodišča prve stopnje "utegne vsaj deloma" temeljiti na kazenskem spisu nima nobene podlage. Res je sodišče na obravnavi dne 6.3.2001 vpogledalo tudi kazenski spis, vendar sodba ne temelji na tako izvedenem dokazu, temveč izključno na neposredno izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnika in prič ter podatkih in listinah disciplinskega spisa. V sodnem spisu so le kopije nekaterih listin iz kazenskega spisa, ki potrjujejo, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba in izdan sklep o preiskavi. Te okoliščine pa ne v disciplinskem in ne v sodnem postopku niso bile sporne, in zato tudi ne predmet dokazovanja, in na odločitev v tem delovnem sporu nimajo tudi nobenega vpliva.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo tudi glede pravilne uporabe materialnega prava samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Ker zatrjevani revizijski razlogi glede uporabe določb materialnega prava o vodenju disciplinskega postopka niso podani, je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna.

Ker tudi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).