Jedro

Tožena stranka ima na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS pravico po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva RS zavrniti tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDRS, če so podani pogoji iz 8. točke 1. odst. 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Če se nevarnost za javni red ne ugotavlja na podlagi pravnomočnih neizbrisanih sodb, ampak na podlagi drugih ravnanj osebe, za katere državljanstvo gre (takih, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška), morajo biti taka ravnanja (obnašanja ali osebne lastnosti osebe) ugotovljena z dokazi, izvedenimi v upravnem postopku (159. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 17.8.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker so v zvezi s 3. odstavkom 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I 38/92 in 13/94) podani razlogi iz 8. točke 10. člena istega zakona. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je bilo zoper tožnika vloženih pet ovadb (v času od 17.2.1986 pa do 19.4.1989, pretežno zaradi suma kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, zadeve pa so bile vse odstopljene vojaškemu tožilcu, ker je bil tožnik aktivna vojaška oseba). Tožnik je bil pri pristojnem sodniku za prekrške večkrat kaznovan zaradi storjenih prekrškov zoper javni red in mir (zadnja odločba občinskega sodnika za prekrške je z dne 19.11.1990). Pred izdajo izpodbijane odločbe je tožnik tudi sam priznal predočena mu dejanja, zaradi katerih je bil večkrat obravnavan pri sodniku za prekrške zoper javni red in mir (pretepanje v lokalih, žalitve uradnih oseb) ter da je bil obravnavan na sodišču (streljanje v domu JLA, nasilniško obnašanje). Tožena stranka je iz dejstev, ki jih tudi tožnik ni prerekal, zaradi pogostosti kršitev zakona ocenila dejansko stanje, ki kaže na to, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red. To pa je bil razlog za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva RS v smislu 3. odstavka 40. člena ZDRS, saj ni v interesu države, da bi v svoje državljanstvo sprejemala osebe, katerih sprejem v državljanstvo bi pomenil nevarnost za javni red.

Tožnik je mnenja, da razlogi iz 8. točke 10. člena ZDRS niso podani. Res je bil obravnavan zaradi prekrškov zoper javni red in mir ter tudi zaradi kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja. Toda vse navedeno se je dogajalo pred letom 1990, ob tem pa poudarja, da je bilo precej prekrškov s področja varnosti cestnega prometa. Pri kazenskem sodišču pa ni prišlo do obsodb zato, ker je tožnik bil vedno spoznan za neprištevnega. Tožnik je bil namreč podvržen uživanju alkohola in je že kazal lažje oblike duševne bolezni. Tožnik torej ni naklepoma kršil javnega reda in miru. Vse to je storil pod vplivom alkohola. Tožnika zato ni mogoče obravnavati kot delikventa, marveč kot bolnika. Pregledovali so ga pod diagnozo "Alkoholizem sociopathia", pristojna vojaška zdravniška komisija ga je spoznala za trajno nesposobnega za vojaško službo, ta pa mu je zaradi invalidske upokojitve prenehala 28.2.1991. Tožnikova žena in dva otroka so državljani RS. Z nepridobitvijo državljanstva RS bi se razbila tožnikova družina. Po upokojitvi živi v Sloveniji in ne uživa alkohola ter po letu 1990 ni več storil prekrškov, še manj kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. ZDRS, po kateri ima tožena stranka pravico odločiti po prostem preudarku in vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrniti tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena istega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Vendar pa mora upravni organ, preden odloči po prostem preudarku, ugotoviti dejansko stanje in v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, ki utemeljeno kažejo na to, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. V obrazložitvi odločbe pa je treba navesti tudi razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku tožena stranka ni ravnala samovoljno, pač pa v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje zakon (7. in 9. člen ter 2. in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP).

Tožbene navedbe pa vzbujajo pri sodišču dvom v ugotovljeno dejansko stanje, saj se tožena stranka v sklepni ugotovitvi, da je v obravnavanem primeru "zaradi pogostosti kršitev zakona podano dejansko stanje, ki kaže na to, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red", v bistvu opira na ugotovitev, da je bilo zoper tožnika vloženih več ovadb (v času od 17.2.1986 pa do 19.4.1989, pretežno zaradi suma kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja, zadeve pa so bile vse odstopljene vojaškemu tožilcu, ker je bil tožnik aktivna vojaška oseba), kakor tudi na tožnikovo priznanje, da je bil pri sodniku za prekrške že večkrat (le) obravnavan zaradi kršitev JRM, na sodišču pa tudi le obravnavan zaradi streljanja v domu JNA in zaradi nasilniškega obnašanja.

Po podatkih izpodbijane odločbe je bil tožnik v času med leti 1986 do 1990 pri pristojnem sodniku za prekrške sedemkrat kaznovan zaradi storjenih prekrškov zoper javni red in mir. Tožena stranka navedenih prekrškov ni konkretizirala (razen po členih ZJRM). Glede drugih v izpodbijani odločbi zatrjevanih tožnikovih asocialnih ravnanj pa tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da je bil tožnik obravnavan pri sodniku za prekrške in pri sodišču. Sodišče posebej poudarja, da v primerih, če se nevarnost za javni red ne ugotavlja na podlagi pravnomočnih neizbrisanih obsodb, ampak na podlagi drugih ravnanj osebe, za katere državljanstvo gre (takih, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška), morajo biti taka ravnanja (obnašanje ali osebne lastnosti osebe) ugotovljena z dokazi, izvedenimi v upravnem postopku (159. člen ZUP).

Ker tožena stranka v postopku ni popolno ugtovila dejstev in okoliščin, ki pomenijo tožnikovo nevarnost za javni red in v obrazložitvi odločbe tudi ni navedla razlogov, ki so vplivali na odločitev po prostem preudarku, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.