Jedro

Dogovor o načinu plačila obveznosti učinkuje zgolj med pogodbenima strankama, zato ne vpliva na upravičenje davčnega organa iz 173. člena ZDavP-2, da od dolžnikovega dolžnika terja znesek neplačanega davka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se nad dolžnikom A. d.o.o. (v nadaljevanju dolžnik) opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti v skupnem znesku 16.158,09 EUR, od tega 16.137,23 EUR glavnice in 20,86 EUR stroškov davčne izvršbe. Navaja, da so obveznosti razvidne iz navedenega seznama izvršilnih obveznosti, ki je sestavni del tega sklepa in ga prejme dolžnik. Odločila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem še neporavnanega dela dolžnikovih terjatev v znesku 16.158,09 EUR, ki jih ima do tožnice na podlagi pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene in podpisane dne 7. 7. 2009. Dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožnici pa nalaga plačilo zarubljenega zneska dolga v navedeni višini na navedene vplačilne podračune. Ugotovila je, da vložen ugovor in pritožba ne zadržita začetega postopka davčne izvršbe.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, navedenih v seznamu izvršilnih naslovov, zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Ugotovil je, da ima dolžnik do tožnice terjatev v skupnem znesku 16.158,09 EUR, ki je razvidna iz pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene med B. d.o.o. in dolžnikom dne 7. 7. 2009. Pri odločitvi se sklicuje na 173. člen ZDavP-2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritožbeni ugovor, da dolžniku ne dolguje ničesar, je ocenil kot pavšalni in nedokazan. Ugotovitev toženke, da tožnica svojih obveznosti do dolžnika ni poravnala v celoti, pa je utemeljil na kontni kartici tožnice z dne 31. 5. 2010 in bančni kartice tožnice z dne 19. 8. 2010, ki se nahajata v spisu.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijani sklep temelji na nepopolnih podatkih in da toženka ni upoštevala vseh listin in raziskala dejanskih podlag za obstoj terjatve. Opisuje potek prenosa terjatev in plačil med dolžnikom, B. d.o.o. in tožnico. Navaja, da je poravnala vse zneske po pogodbi o odstopu terjatev, razen računa št. 001/09, ki je ostal neplačan še za 4.824,86 EUR in računa št. 003/09, ki je ostal neplačan v višini 11.433,01 EUR. Navedena računa naj bi se v skladu z dogovorom o poravnavi obveznosti z dne 15. 4. 2009 poravnala z dobavo blaga ali nakupom stanovanja. Poudarja, da je dolžnika večkrat pozivala, naj stanje kontne kartice uskladi, da bo popolnoma jasno, kateri računi in zneski, ki so predmet prevzema, so bili plačani. Dodaja še, da pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici že več let poteka pravda, kjer dolžnik nenehno spreminja višino tožbenega zahtevka ter podaja delne umike in spremembe tožbe. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika je izdan na podlagi 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Dokazno breme glede obstoja ugovornih razlogov je na strani dolžnikovega dolžnika.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi toženke, da obstoji terjatev davčnega dolžnika do tožnice v višini 16.158,09 EUR, ki jo je ugotovila na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev, sklenjene med družbo B. d.o.o, (odstopnikom terjatve) in dolžnikom ter konto in bančne kartice tožnice, ki se nahajata v upravnih spisih. Tožnica s tožbo tej ugotovitvi konkretno ne ugovarja, celo sama priznava, da je ostal delno neplačan račun št. 001/99 v višini 4.824,86 EUR in v celoti neplačan račun št. 003/09 v višini 11.433,01 EUR. Prav tako ne navaja, da dolg še ni dospel v plačilo. Ugovarja zgolj, da toženka ni upoštevala dogovora o poravnavi obveznosti z dne 15. 4. 2009, ki ga je sklenila z družbo B. d.o.o., po katerem naj bi se od sklenitve dogovora dalje usluge, ki jih podjetje B. d.o.o opravlja za tožnico, plačevale z dobavo blaga ali stanovanja. Ta dogovor naj bi dokazoval pogojenost dolga z dogovorjenim načinom plačila.

S takim ugovorom pa tožnica ne more dokazati, da davčni organ ni imel pravne in dejanske podlage za davčno izvršbo (tu ne gre za pogodbeni odnos), glede na nesporno dejstvo, da terjatev davčnega dolžnika do tožnice v navedeni višini obstaja. Sodišče ugotavlja, da je bil z navedenim dogovorom dogovorjen zgolj način plačila obveznosti, kar pravilno navaja tožnica v tožbi in ne gre za pogodbo, sklenjeno pod odložnim pogojem, učinkuje pa zgolj med pogodbenima strankama. Zato navedeni dogovor ne vpliva na upravičenje davčnega organa iz 173. člena ZDavP-2, da od tožnice terja znesek neplačanega davka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.