Jedro

Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za ukinitev delovnega mesta in za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tudi v primeru utemeljenega odpovednega razloga je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, če delodajalec ne preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in mu ne ponudi sklenitve nove pogodbe, kadar ta možnost obstoji. Sodišče prve stopnje bo zato moralo ponovno dokazno oceniti izpovedi prič in trditve tožene stranke, da delovno mesto referent / samostojni referent v izterjavi za tožnico ni bilo ustrezno delovno mesto in ji ga zato niso ponudili.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012, katero je tožeči stranki dne 22. 3. 2012 vročila tožena stranka; da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki, v skladu z določili 118. člena ZDR, v delovnem razmerju do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami iz dela in po delu, ter da je tožena stranka dolžna tožnici priznati in izplačati denarno odškodnino v višini 50.801,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti odškodnine v izplačilo do plačila, na TRR tožnice pri A. d.d. št. ..., vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanji v zvezi s sprejemanjem sklepa o spremembi akta o sistemizaciji, z veljavnostjo akta ter ni ugotavljalo, kdaj je bil akt objavljen oz. kdaj je začel veljati. Podlaga za ukinitev delovnega mesta z dne 5. 3. 2012 je bila sprememba akta o sistemizaciji z dne 13. ali 20. 12. 2012, zato je bistveno, ali je bil akt objavljen, saj v nasprotnem primeru sploh ni pričel veljati. Datumi, ki jih je navajala tožena stranka in jih je sodišče prve stopnje povzelo, so po mnenju tožnice dvomljivi, predvsem tisti del navajanja tožene stranke, da je šlo za pomoto. Sodišče prve stopnje v 8. točki prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v 6. vrstici pojasnjuje, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno s sklepom uprave z dne 5. 3. 2012, v zadnji oz. predzadnji vrstici pa navaja, da je bila odločitev o ukinitvi tožničinega delovnega mesta sprejeta na seji dne 13. 2. 2012. Ker tožena stranka v obvestilu v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja datum 13. 2. 2013, torej datum sprejema spremembe akta o sistemizaciji, ne pa datuma njegove objave, pri čemer je bil sklep o ukinitvi delovnega mesta sprejet 5. 3. 2012, je tožnica prepričana, da odpoved nima ustrezne pravne podlage. Tožena stranka ni izkazala ekonomskih razlogov in se je sklicevala le na reorganizacijo, da bi opravičila ukinitev delovnih mest in odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezaželjenim delavcem. Po mnenju tožnice reorganizacija z ukinitvami delovnih mest na eni strani, na drugi strani pa novo zaposlovanje delavcev, nista mogla doprinesti k boljšim rezultatom tožene stranke. Navedeno je tožnica ves čas postopka zatrjevala, vendar se sodišče prve stopnje s temi vprašanji ni ukvarjalo oz. se je ukvarjalo zgolj pavšalno. Sodišče prve stopnje pa tudi tekom ponovljenega postopka ni skrbno ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z 3. odstavkom 88. člena ZDR. Sodišče je v celoti prezrlo navajanja tožnice na naroku dne 26. 2. 2014 in izpoved priče B.B., ki je v sodbi niti ni omenilo. Tožena stranka ni niti poskušala, kaj šele izpolnila obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR in posledično ni sledila določilom 90. člena ZDR, saj tožnici ni in tudi ni imela namena ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta v družbi, čeprav je le-to dejansko, v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, obstajalo v oddelku izterjave, kar ponovno kaže na diskriminacijo tožnice, ki je bil dalj časa v bolniškem staležu. Sodišče je spregledalo, da si izjavi predsednika uprave in priče C.C. prihajata v nasprotja v delu, kjer je predsednik uprave izjavil, da je konkretno za tožnico preverjal prosta delovna mesta skupaj z C.C. in D.D., po predhodnem dogovoru z vsemi direktorji. Iz izpovedi C.C. in vodje pravne službe E.E., ki je bila neposredno nadrejena tožnici, izhaja, da se pri toženi stranki niso ukvarjali in niso iskali nobene možne rešitve v smislu nadaljevanja delovnega razmerja za tožnico. Navedeni priči s strani vodstva o tem sploh nista bili vprašani. Sodišče prve stopnje je ocenilo in zaključilo, da gre pri tožnici za ustrezno delovno mesto referent/samostojni referent, vendar v nadaljevanju je povsem nekritično, brez utemeljene in razumne podlage, zaključilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka teh delovnih mest ni imela prostih. Iz predloženih sklepov uprave in pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12. 2. 2014 ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi je sodišče sprejelo dokazno oceno o tem, da je delavkam grozila odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je v vseh treh primerih šlo za prerazporeditev in ne za odpoved pogodbe s ponudbo nove, razen pri F.F., ki se z razporeditvijo najprej ni strinjala, kasneje pa je nanjo pristala. Sodišče se je tudi napačno postavilo na stališče, da so vse tri delavke (G.G., H.H., F.F.) izpolnjevale predpisane pogoje in celo zaključilo, da je tožena stranka pojasnila, da po njeni oceni za opravljanje teh del niso potrebna pravna znanja temveč upravno - administrativna oz. ekonomska znanja. Zato so bile ostale delavke po oceni tožene stranke primernejše. Te navedbe sodišča so prirejene in niso odraz dejanskega stanja v spisu, saj tožena stranka nikoli ni trdila, da je ekonomska smer ustrezna smer za zaposlitev na teh delih, temveč je ves čas trdila, da je ustrezna le upravno - administrativna smer in da druga ustrezna smer pomeni prav tako upravno - administrativno, čeprav je slednje zatrjevanje uprave slab poskus označiti pravno izobrazbo tožnice za neprimerno, kar pomeni očitno diskriminacijo in šikaniranje tožnice. Iz 3. odstavka 88. člena in 2. odstavka 90. člena ZDR jasno izhaja, da ima delodajalec dolžnost delavcu pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponuditi ustrezno zaposlitev, če je ta pri njem na razpolago in obstaja potreba po delu na tem delovnem mestu. Ker gre torej za zakonsko obveznost, bi morala tožena stranka tožnici, ob ugotovitvi, da je tako delo v oddelku izterjave obstajalo, to delo tudi ponuditi. Sodišče se sploh ni opredelilo do trditev tožnice na zadnjem naroku dne 26. 2. 2014, da je tožena stranka v zadnji pripravljani vlogi z dne 12. 2. 2014 v celoti neupravičeno trdila, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v oddelku izterjave ni bilo ustreznega delovnega mesta oz. da delovna mesta niso bila prosta. Tožena stranka je s takšnim navajanjem prihajala v nasprotje sama s seboj, saj je bilo ugotovljeno, da tožnici teh del sploh ni ponudila, pa ne zato, ker ne bila prosta, temveč zato, ker naj tožnica ne bi izpolnjevala formalnih pogojev. V odgovoru na pritožbo z dne 2. 4. 2013 je tožena stranka zapisala, da je v okviru reorganizacije z dne 13. 2. 2012 razporedila tri že zaposlene delavke na novo ustanovljena referentska delovna mesta in ker tožnica ni imela ustrezne zaposlitve, njej niso ponudili tega delovnega mesta. Sklicevanje tožene stranke na neizpolnjevanje pogojev tožnica za zasedbo delovnega mesta referent/samostojni referent v izterjavi ni upoštevno, saj je hkrati na tem delovnem mestu zaposlila tri delavke, ki niti približno ne izpolnjujejo formalnih pogojev, pri čemer seveda delovne izkušnje tožnice, ki jih je pridobila v banki I., ko je leto in pol opravljala delo v izterjavi, za toženo stranko očitno sploh niso bile pomembne, kar je potrdila tudi priča C.C.. V zvezi z razporeditvijo F.F. pa tožnica izpostavlja, da se le-ta z razporeditvijo sploh ni strinjala, zato je po navedbah tožene stranke bila razporejena na delovno mesto referent izterjave šele 15. 5. 2012, kar pomeni, da je bilo to delovno mesto v času, ko je prejela odpoved tožnica prosto. Glede na to, da so bila delovna mesta prosta v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in da je G.G. delovno mesto dejansko zasedla šele 22. 3. 2012 in F.F. šele 15. 5. 2013 (kot je to izpovedala priča B.B.), bi sodišče moralo ta dejstva upoštevati. Sodišče prve stopnje je tudi brez podlage v izjavah prič ali listinski dokumentaciji zaključilo, da sicer ne izhaja, da bi bilo delovno mesto delavke G.G. ukinjeno, izhaja pa, da je tudi G.G. grozila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da je sama soglašala s premestitvijo. Kolikor bi sodišče natančno prebralo navedbe tožnice in vpogledalo v listinsko dokumentacijo, takih zaključkov ne bi moglo sprejeti. Namreč delovno mesto poslovne sekretarke, na katerem je bila zaposlena G.G., nikakor ni bilo ukinjeno, pač pa je bila na to delovno mesto dne 13. 2. 2012 na novo sprejeta J.J.. V spisu je fotokopija delovne knjižice za navedeno delavko, ki je do tedaj bila zaposlena v banki K.. Delovno mesto tožnice naj bi bilo po sklepu uprave ukinjeno 5. 3. 2012, istega dne pa so tudi sprejeti vsi trije sklepi o razporeditvi delavk v izterjavo. Zato ni dvoma, da je bilo delovno mesto referent v izterjavi v času postopka prosto, kar je potrdila tudi priča B.B., saj so pričele delavke opravljati delo na delovnem mestu izterjave in sicer G.G. 22. 3. 2012, F.F. pa očitno 15. 5. 2012. Šlo je torej za tri prosta delovna mesta v izterjavi in tožnici navedeno delovno mesto ni bilo ponujeno, kljub temu, da je bilo njeno delovno mesto pravni svetovalec ukinjeno ter ji je bila posledično odpovedana pogodba o zaposlitvi, delovno mesto poslovni sekretar, na katerem je bila zaposlena G.G., pa je ostalo nespremenjeno ter ga je zasedla druga oseba. Tožnica je še navedla, da je zaradi ravnanja tožene stranke dodatno hendikepirana, saj je v svoji starosti težko zaposljiva, na trgu delovne sile je veliko mlajših pravnikov kot nezaposlenih oseb ter da ji manjka do upokojitve še 8 let, pri čemer pa tudi gospodarska situacija tožnici ni naklonjena, predvsem pri iskanju zaposlitve na območju L.. Tožnica še navaja, da veljavna delovna-pravna zakonodaja zagotavlja določeno trdnost in trajnost zaposlitve, zato delodajalec lahko ukrep prenehanja delovnega razmerja uporabi šele kot skrajno sredstvo. Sodišče prve stopnje je izključno sledilo le navedbam tožene stranke, navedbe tožnice na naroku dne 26. 2. 2014 pa v celoti prezrlo in se z njimi sploh ni ukvarjalo, prav tako pa je prezrlo izjavo priče B.B., iz katere izhaja, da so vsa tri delovna mesta v kritičnem času bila na razpolago, vendar tožnici tožena stranka teh delovnih mest ni ponudila. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je tožena stranka opravila reorganizacijo ter pri tem ukinila delovno mesto pravni svetovalec. V posledici navedenega sta tožnica in B.B., ki sta bili zaposleni na tem delovnem mestu, prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na delovni mesti v novi sistemizaciji in sicer referent in samostojni referent je tožena stranka prerazporedila delavke H.H., F.F. in G.G., saj so bile zaradi narave dela te primernejše. Delodajalec je prost v izbiri delavca za konkretno delovno mesto, tožena stranka je potrebovala le tri delavke, ki jih je izbrala izmed še zaposlenih. Delovni mesti referent in samostojni referent tako dne 5. 3. 2012, nista bili prosti. B.B. pa je tudi potrdila, da naj bi v istem obdobju, kot posledica iste reorganizacije na delovnem mestu referent in samostojni referent pričeli delati F.F. in H.H.. S tem je B.B. tudi potrdila, da so bila vsa delovna mesta zasedena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012. Tožena stranka je tožnici sredi marca 2012 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dne 22. 3. 2012 je tožnici vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je navedla, da je ukinila delovno mesto pravni svetovalec, na katerem je bila zaposlena tožnica, delovne naloge delovnega mesta pravni svetovalec pa je razporedila med ostale zaposlene in sicer vodjo pravne službe E.E. ter pomočnika M.M., ki sta bila pri toženi stranki zaposlena že pred tožničino odpovedjo, delno pa je tožena stranka za to delo angažirala zunanje odvetniške pisarne. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je postalo tožničino delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 3. 2008 nepotrebno, ter da gre za utemeljen poslovni razlog.

Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za formalno ukinitev delovnega mesta in za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženi stranki ni bilo potrebno dokazovati razlogov, ki so privedli do ukinitve delovnega mesta pravni svetovalec, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz organizacijskega razloga, pri katerem zadošča že, da je bilo delovno mesto ukinjeno in da so bile naloge ukinjenega delovnega mesta dejansko porazdeljene na druge zaposlene pri toženi stranki. Sprememba akta o organizaciji in sistemizaciji je lahko dokaz o organizacijski spremembi, vendar pa ni edini in neizpodbitni dokaz o prenehanju potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (tako je odločilo Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 185/2013 z dne 27. 1. 2014 in opr. št. VIII Ips 132/2013 z dne 2. 9. 2013). Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med ostale zaposlene predstavlja poslovni razlog in zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost same odpovedi.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita, ker sodišče ni ugotavljalo, kdaj je bil akt o sistemizaciji sprejet (ali dne 13. ali 20. 12. 2012) in če je bil akt objavljen, kar je pogoj za njegovo veljavnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer znotraj roka, določenega v 6. odstavku 88. člena ZDR. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v posledici diskriminacije in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve sodbe.

Je pa napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila tudi obveznost iz 3. odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Delodajalec je delavcu dolžan ponuditi sklenitev nove pogodbe le za ustrezno delo, kar v skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR pomeni zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter da kraj odpravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Sodišče prve stopnje je sicer v dopolnjenem dokaznem postopku ugotavljalo, ali je delovno mesto "referent" oz. "samostojni referent", po novo sprejetem Pravilniku o sistemizaciji, za katerega se je zahtevala V., VI. oz. VII. stopnja strokovne izobrazbe, upravno - administrative ali druge ustrezne smeri, glede na izobrazbo tožnice zanjo ustrezno delovno mesto in zaključilo, da gre za ustrezno delovno mesto. Hkrati pa je zaključilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta referent oz. samostojni referent, ker se je tožena stranka odločila, da bo na to delovno mesto, ob upoštevanju 3. odstavka 88. člena ZDR, razporedila tri druge delavke, ki jim je istočasno kot tožnici grozila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje pa tožnica v pritožbi utemeljeno izpodbija.

Sodišče prve stopnje se glede na ugotovitev, da je bilo delovno mesto referent oz. samostojni referent ustrezno tožničini izobrazbi, ni opredelilo do trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo (list. št. 18), da delavke H.H., F.F. in G.G. delajo v oddelku problematičnih naložb in izterjave, ter da se oddelek izključno ukvarja s predsodnimi postopki izterjave, pri čemer za to delovno mesto ni potrebna pravna izobrazba in posebne izkušnje. Tožena stranka je še navedla, da sta od navedenih treh delavk dve ekonomistki in ena gimnazijski maturant ter nobena ni pravnica in glede na to, da se za ti dve delovni mesti zahteva izobrazba upravno - administrativne smeri, tožnica nima ustrezne izobrazbe. Prav tako je član uprave N.N., zaslišan na obravnavi dne 16. 1. 2013, izpovedal, da tožnica nima ustrezne izobrazbe za navedeno delovno mesto in da zato tožnici tega delovnega mesta niso ponudili. Utemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče C.C. (list. št. 67), ki je izpovedala, da konkretno ne ve, ali je bilo delovno mesto "referent v oddelku izterjave", v času podaje odpovedi tožnici prosto, ve pa, da so na to delovno mesto kasneje zaposlili druge delavke v mesecu aprilu in maju 2012. Prav tako je tožnica upravičeno očitala sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedi priče C.C., ki je izpovedala, da je na delovnem mestu "referent v oddelku izterjave" pričela delati delavka G.G. dne 22. 3. 2012, da pa se ne spomni, da bi v tem obdobju pričeli z delom še drugi delavci.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilo zaključilo, da sta bili delovni mesti referent in samostojni referent ustrezni delovni mesti, ki bi ju tožena stranka lahko ponudila tožnici, vendar pa je napačen zaključek sodišča, da navedena delovna mesta niso bila prosta, ker je na ti dve delovno mesti tožena stranka, ob upoštevanju 3. odstavka 88. člena ZDR, razporedila tri druge delavke, ki jim je istočasno kot tožnici grozila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Naveden zaključek pa je sodišče napravilo brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka navedenega ni trdila v odgovoru na tožbo, temveč je ravno nasprotno v odgovoru na tožbo trdila, da tožnici delovnih mest referent oz. samostojni referent ni ponudila izključno za to, ker navedeni delovni mesti nista bili ustrezni za tožnico. Enako je izpovedal predsednik uprave N.N. in tudi v odgovoru na pritožbo z dne 2. 4. 2013 je tožena stranka zapisala, da delovni mesti referent izterjave oz. samostojni referent izterjave za tožnico nista bili ustrezni, glede na to, da je bila zahtevana izobrazba upravno - administrativne smeri in ker za tožnico navedeni delovni mesti nista bili ustrezni, jih tudi niso ponudili tožnici.

Res je odločitev o tem, kateremu delavcu bo delodajalec ponudil prosto delovno mesto, v pristojnosti delodajalca, vendar pa se sodišče pri tem ni opredelilo do izpovedi prič, kot tudi trditev tožene stranke, ki je ves čas postopka trdila, da delovno mesto referent oz. višji referent za tožnico ni predstavljalo ustreznega delovnega mesta in zato tožena stranka tega delovnega mesta tožnici ni ponudila. V primeru da delodajalec razpolaga z ustreznim delovnim mestom in ga ne ponudi delavcu, ki mu odpoveduje delovno razmerje iz poslovnega razloga, pa sodna praksa stoji na stališču, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Torej tudi v primeru utemeljenega odpovednega razloga je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, če delodajalec ne preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in mu ne ponudi sklenitve nove pogodbe, kadar ta možnost obstoji (VIII Ips 251/2013 z dne 10. 3. 2014).

Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, bo v zvezi s tem sodišče prve stopnje moralo ponovno dokazno oceniti izpovedi prič in trditve tožene stranke, da navedeno delovno mesto referent / samostojni referent v izterjavi za tožnico ni bilo ustrezno delovno mesto in ji ga zato niso ponudili. Tožena stranka je to trdila v odgovoru na pritožbo z dne 2. 4. 2013, kjer je tožena stranka navedla, da je na novo ustanovljena referentska delovna mesta, v okviru reorganizacije z dne 13. 2. 2012, razporedila tri že zaposlene delavke in da za tožnico to ni bila ustrezna zaposlitev, zato ji niso ponudila tega delovnega mesta. Enako pa je tožena stranka trdila tudi v odgovoru na tožbo.

Po 1. odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To splošno načelo o trditvenem in dokaznem bremenu v delovnih sporih dopolnjuje tudi 1. odstavek 34. člena ZDSS-1. Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagane stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. S to določbo je v delovnim sporih realizirano preiskovalno načelo, ki pa ga ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravna relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti, saj je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, na podlagi katerih je možno odločiti, vendar zaradi napačne uporabe materialnega prava teh dokazov ni ocenilo. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek nepravilno oz. vsaj preuranjeno zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.