Jedro

Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo odločeno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji obračunati in izplačati izgubo na mesečnih plačah, stimulaciji, božičnici in trinajsti plači) je bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka tožnice ni pozvala nazaj na delo v skladu s pravnomočno sodbo, tožnica pa v skladu s 231. členom ZIZ ni podala predloga za izvršbo. Zato je tožnica upravičena do razlike v plači le do dneva izvršljivosti sodbe. Če delavec ne predlaga izvršitve pravnomočne sodbe v šestmesečnem roku iz 231. člena ZIZ, s tem izgubi pravico do uveljavitve delovnega razmerja. Pravica do izplačila razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je vezana na obstoj delovnega razmerja. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, tožnica ni upravičena do razlike v plači po izvršljivosti sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (IV. in V. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa) ter dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 10. 2013 (II. točka izreka sklepa). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni za čas od junija 2007 do aprila 2008 obračunati razliko v plači v bruto zneskih, razvidnih iz III. točke izreka, od zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, razvidnih iz III. točke izreka. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (obračun višjih bruto plač in izplačilo višjih neto zneskov razlik v plači za obdobje od 1. 5. 2007 do 25. 4. 2008 od prisojenih, obračun stimulacije, božičnice in trinajste plače ter izplačilo pripadajočih neto zneskov, obračun in plačilo vtoževane razlike v plači za čas po 25. 4. 2008, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene neto razlike v plači za junij 2007 za čas pred 21. 7. 2007, plačilo zakonskih zamudnih obresti od ostalih prisojenih neto zneskov razlik v plači za čas pred 19. v mesecu za razliko v plači za pretekli mesec) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter ji naloži povrnitev nastalih stroškov postopka in pritožbenega postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo in sicer drugemu sodniku vrne v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodba v zavrnilnem delu je nesklepčna, ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi temi listinami ter zapisniki o izvedbi dokazov. Ni razvidno, katere dokaza naj bi sodišče izvedlo. Med drugim ni izvedlo niti dokaza kot je izvedenec finančne ekonomske stroke, ki bi lahko korektno in objektivno izračunal višino prikrajšanja pri plači tožnice. Napadena sodba v zavrnilnem delu za obe stranki predstavlja presenečenje. Celo tožbeni zahtevek tožnice je sodišče prve stopnje prilagodilo interesom tožene stranke in tisto, kar je tožnica uveljavljala v neto višini enostavno transformiralo v bruto znesek. Kot takšna napadena sodba sploh ni izvršljiva. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti modificiranemu tožbenemu zahtevku tožnice, dokončno konkretiziranem in oblikovanem po višini v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2013, ko je tožnica od tožene stranke prejela bolj ali manj verodostojne podatke o višini plače. Izguba tožnice ne more biti manjša kot v neto višini 8.680,69 EUR. Sicer pa je tožnica že v tožbi zahtevala plačilo neto zneska 7.658,90 EUR.

Tožena stranka tožnice ni nikoli pozvala nazaj na delo, res pa je, da tudi tožnica ni izkoristila svoje pravice ter ni vložila predloga za izvršbo. Zaradi neizpolnitve svojih obveznosti, je tožena stranka dolžna tožnici plačati izgubo na plači za ves čas, kot je vtoževano in sicer do vključno 3. 9. 2008 t.j. do dne, ko bi jo morala še pozvati na delo.

Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica v tožbi z dne 20. 7. 2010 v plačilo uveljavljala bruto razlike v plačah. Napačno je tudi stališče sodišča, da je tožnica postavila več zahtevkov in da naj bi bili kasnejši zastarani. V našem sistemu je lahko uveljavljen sistem bruto plač, vendar je na način, kot je odločilo sodišče prve stopnje, sodba sploh ni izvršljiva. Tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede božičnice in trinajste plače, je brez podlage in brez razlogov. Glede zastaranja zahtevkov poudarja, da gre pri kasnejših vlogah tožnice za nadgradnjo tožbenega zahtevka z dne 21. 7. 2010, katerega tožnica ni nikoli umaknila, torej za modifikacijo in konkretizacijo, iz razloga prilagoditi se podatkom, ki jih je tekom postopka posredovala tožena stranka. Tudi ni razloga za odločitev, da bi morala tožena stranka izplačati tožnici plačo najkasneje 18. dne v mesecu.

Tudi odmera stroškov je nepravilna, tako kot je sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba izrecno ne konkretizira, vsebinsko pa jih je mogoče opredeliti kot kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijanemu delu sodbe očita, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti in da vsebuje nasprotja v razlogih. Izpodbijani del sodbe takih pomanjkljivosti nima. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe lahko v celoti preizkusilo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica uveljavlja razliko med plačo, ki jo je prejemala pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki za čas od 1. 6. 2007 do 6. 9. 2008, stimulacijo, božičnico ter trinajsto plačo Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožnici je priznalo razliko v plači za čas od junija 2007 do aprila 2008 v bruto znesku 404,87 EUR mesečno, plačilo davkov in prispevkov od navedenih zneskov ter zakonske zamudne obresti od datumov zapadlosti posameznih neto zneskov. Ostali del tožbenega zahtevka je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 522/2005 z dne 18. 5. 2007 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1214 /2007 z dne 6. 3. 2008 je bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, - sodba opr. št. I Pd 522/2005 je postala izvršljiva 25. 4. 2008, - tožena stranka tožnice ni pozvala nazaj na delo v skladu s pravnomočno sodbo, tožnica pa v skladu s 231. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS št. 51/ 98 in naslednji) ni podala predloga za izvršbo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do razlike v plači le do izvršljivosti sodbe. Če delavec ne predlaga izvršitve pravnomočne sodbe v šestmesečnem roku iz 231. člena ZIZ, s tem izgubi pravico do uveljavitve delovnega razmerja. Pravica do izplačila razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je vezana na obstoj delovnega razmerja. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, tožnica ni upravičena do razlike v plači po 25. 4. 2008. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek postavljen v neto znesku samo transformiralo v bruto znesek. Tožnica je v tožbi z dne 22.7.2010 zahtevala plačilo razlike v plači od maja 2007 do septembra 2008 v neto znesku 404,87 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za leto 2007 izplačilo 13. plače in božičnice. Pojem plače v delovno pravni zakonodaji če ni izrecno predpisano drugače, vedno pomeni bruto znesek, kar izhaja tudi iz enotne sodne prakse in številnih odločb Vrhovnega sodišča. Tožnica je v tožbi uveljavljala razliko v plači za sporno obdobje in kot podlago glede višine vzela višino, ki jo je ugotovil izvedenec v izvedenskem mnenju z dne 12. 2. 2007. Zahtevek je bil postavljen v neto znesku. Tožnica je šele z vlogo z dne 9. 7. 2013 poleg razlike v plači, ki jo je vtoževala v neto znesku, vtoževala še plačilo prispevkov in davkov od neto plače. Gre za spremembo tožbe v skladu s 184. členom ZPP, kajti tožnica je povečala obstoječi zahtevek. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe (kljub nasprotovanju tožene stranke) dovolilo, hkrati pa je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini upoštevalo le zahtevek tožnice iz tožbe potem, ko je zaključilo, da so zahtevki zastarani. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja glede zahtevkov, ki jih je tožnica naknadno uveljavljala (v pripravljanih vlogah z dne 9. 7. 2013 in 7. 10. 2013). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je petletni zastaralni rok iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) do prve spremembe tožbe z dne 9. 7. 2013 že potekel. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica postavila več zahtevkov, ki naj bi bili zastarani. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za spremembo tožbe v skladu s 184. členom ZPP in ne za spremembo zahtevka potem, ko je tožena stranka predložila podatke o višini plače. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica uveljavljala v neto znesku enostavno transformiralo v bruto znesek. V našem sistemu je uveljavljen sistem " bruto plač", kar pomeni, da je delavec dolžan od plače plačati davke in prispevke. Ker je tožnica vtoževala le neto plače (zahtevki za plačilo davkov in prispevkov pa so zastarani), je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je odločilo, da je tožnica dolžna od prisojenih razlik plač plačati tudi davke in prispevke. Nasprotno bi pomenilo obid zakonskih določb. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo božičnice in trinajste plače. Tožnica bi morala v okviru trditvenega in dokaznega bremena dokazati podlago in višino zahtevka, ne pa se le sklicevati na vse dokaze v spisu I Pd 522/2005. Po določbi drugega odstavka 134. člena ZDR se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Ker tožnica ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi ji izplačilo plače pripadalo že s 13. v mesecu za plačo preteklega meseca, je sodišče prve stopnje tožnici v skladu z določbo 134. člena ZDR pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od 19. v mesecu za pretekli mesec in so zato neutemeljene pritožbene navedbe.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odmerjeni pravilno, ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške stranki krijeta sami (165. člen ZPP v zvezi 154. členom in s 155. členom ZPP).