Jedro

Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika.

Podjemnik nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.

Glede na pojasnjeno zato v obravnavani zadevi ni odločilno, da je tožeča stranka z rešitvijo, ki jo je toženi zagotovila do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, omogočila poslovanje v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kot tudi ne, da je to rešitev tožena stranka uporabljala, pač pa je odločilno, da sta obe stranki šteli, da omenjena rešitev ne ustreza končni rešitvi v smislu predmetne podjemne pogodbe.

Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega (tožene stranke) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.

Za sodbo presenečenja bi šlo, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.

Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“ in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti, porušeno pa bi bilo tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 33929/2016 z dne 8. 4. 2016, v celoti razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 8 dni plačati znesek 6.624,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila, znesek 5.812,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila ter znesek 1.937,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 951,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča in tožena stranka sta na podlagi ponudbe tožeče stranke, št. 000/2015 z dne 12. 11. 2015 (priloga A5 spisa), sklenili podjemno pogodbo (členi 619 do 648 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)), s katero se je tožeča stranka (podjemnik) zavezala, da bo za toženo stranko (naročnik) opravila storitev razvoja, dobave in implementacije rešitve za davčno potrjevanje računov v prehodnem obdobju1, tožena stranka pa se je za navedeno storitev zavezala plačati znesek 15.880,00 EUR (brez DDV), in sicer v štirih obrokih: prvi obrok v višini 30% dogovorjenega plačila ob naročilu, drugi obrok v višini 30% dogovorjenega plačila do 31. 3. 2016, tretji obrok v višini 30% dogovorjenega plačila do 30. 6. 2016 ter četrti obrok v višini 10% dogovorjenega plačila do 31. 7. 2016. Tožena stranka je tako tožeči stranki dne 23. 11. 2015 nakazala znesek 5.000,00 EUR (priloga A6 spisa), kar je tožeča stranka štela kot plačilo prvega obroka dogovorjenega plačila. Z dopisom z dne 12. 2. 2016 (priloga B4 spisa) pa je tožena stranka tožeči sporočila, da odstopa (tudi2) od zadevne podjemne pogodbe.3 Dne 31. 3. 2016 je nato tožeča stranka prevzela toženi stranki posojeno dodatno opremo (med strankama nesporno dejstvo).

6. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je svojo storitev pravilno in pravočasno opravila v večinskem delu do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, zaradi česar je po njenem mnenju upravičena do celotnega preostanka dogovorjenega plačila. Tožena stranka pa je trdila, da je tožeča stranka zagotovila samo začasno, improvizirano rešitev, za kar mora zadoščati že plačani znesek 5.000,00 EUR.

7. Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja, da bi opravil (končal) posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak (šele) končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo (opravljen posel). Naročnik sklene podjemno pogodbo zaradi uresničitve interesa, da bo posel, katerega izvršitev je predmet (vsebina) podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja, opravljen (uspešno končan). In prav ta (končni) interes naročnika se podjemnik s podjemno pogodbo zaveže uresničiti. Podjemnikova storitvena obveznost ima zato značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Tako je za presojo, ali je podjemnik (pravilno) izpolnil svojo obveznost (izpolnitveno ravnanje), pomembno le, ali je dosegel ta končni rezultat, torej ali je posel uspešno opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči končni interes, zaradi uresničitve katerega je naročnik sklenil podjemno pogodbo. Povedano drugače, merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika. Zato ima podjemnik od naročnika pravico zahtevati plačilo (nasprotno izpolnitveno ravnanje) samo, če je dosegel ta končni rezultat, torej če je opravil izvršen posel. Podjemnik tako nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.4

8. Glede na pojasnjeno zato v obravnavani zadevi ni odločilno, da je tožeča stranka z rešitvijo, ki jo je toženi zagotovila do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, omogočila poslovanje v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kot tudi ne, da je to rešitev tožena stranka uporabljala (kar je bilo sicer precej zamudno, saj rešitev ni omogočala takojšnje izdaje enega računa, pač pa je bilo potrebno ponovno odtipkati ceno oziroma iz plačilnih avtomatov izvoziti datoteke in le-te posredovati FURS5), pač pa je odločilno, da sta obe stranki šteli, da omenjena rešitev ne ustreza končni rešitvi v smislu predmetne podjemne pogodbe. Tako je tožeča stranka že v elektronskem sporočilu z dne 10. 12. 2015 (priloga A7 spisa) toženi stranki pojasnjevala, da bo v prvi fazi zagotovila davčno potrjevanje računov za gotovinsko poslovanje na eni ročni blagajni, v drugi fazi pa bo za avtomatsko blagajno omogočila možnost izvoza podatkov za poročanje preko portala eDavki, pri čemer je navedena rešitev začasna, namenjena za delo do 30. 6. 2016, za dokončno rešitev pa je potrebno tudi sodelovanje dobavitelja S. Nadalje je tožeča stranka v dopisu z dne 11. 2. 2016 (priloga A9 spisa) toženi stranki v zvezi z zavrnitvijo računa št. 1-000 z dne 30. 12. 2015 (priloga A8 spisa) pojasnjevala, da bo v letu 2016 izvedena še dodatna modifikacija rešitve. V zvezi s toženkino ponovno zavrnitvijo omenjenega računa in odstopno izjavo pa je v dopisu z dne 23. 2. 2016 (priloga A10 spisa) poudarila, da je trenutna rešitev začasna in da pri končni rešitvi dvakratno vnašanje računov oziroma dodatno delo (s strani tožene stranke) ne bo potrebno. Tudi v dopisu z dne 7. 3. 2016 (priloga A11) je tožeča stranka poudarila, da so bile do 30. 6. 2016 predvidene še dodatne modifikacije sistema. Smiselno enake navedbe je tožeča stranka podala tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje (v dopolnitvi tožbe, ter prvi in drugi pripravljalni vlogi), v pritožbi podane nasprotne navedbe pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Ker torej tožeča stranka do toženkinega odstopa od predmetne pogodbe očitno ni zagotovila končne rešitve, ki bi tej omogočila, da uresniči svoj končni interes (prilagoditev novi zakonodaji na področju davčnega potrjevanja računov na način, da ne bo dodatnih zamud in stroškov pri delu z dvakratnim vnašanjem cen ter dodatnim izvozom datotek iz plačilnih avtomatov), zadevni posel še ni bil končan, tako da je tožena stranka lahko uresničila odstopno pravico po 648. členu OZ. Toženkin odstop od zadevne pogodbe pa je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kot prenehanje pogodbe po volji naročnika (648. člen OZ), saj tožena stranka tožeči ni omogočila, da skladno z dogovorom do 30. 6. 2016 izvede še dodatne modifikacije rešitve.6

9. Po določbi 648. člena OZ lahko vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti (t. i. odtegljaji). Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega (tožene stranke) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.7 Tožena stranka je oporekala višini zahtevka že v odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 8. 7. 2016 z navedbo, da že plačana sredstva (5.000,00 EUR dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh že opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke, v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2017 pa je še opozorila, da je tožeča stranka po lastnih navedbah zagotavljala podobne rešitve tudi drugim pravnim subjektom (po navedbah tožeče stranke so to: A. d. o. o., B., C., Č., D., E. d. d., F.). Toženi stranki, glede na podatke, ki so ji dostopni, ni mogoče naložiti večjega bremena, zato se je trditveno breme glede višine plačila oziroma prihrankov ali možnosti zaslužka drugje prevalilo na tožečo stranko. Tožeča stranka je sicer navajala, da se je do toženkinega odstopa od pogodbe že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov nemškemu partnerju (navaja zneska 10.000 in 35.000 EUR), vendar pa niti ni trdila, da bi bilo z njene strani naročene storitve pri nemškem dobavitelju moč uporabiti le za rešitev pri toženi stranki.8 Ravno nasprotno, na izrecno opozarjanje tožene stranke, da je tožeča zagotavljala podobne storitve tudi drugim subjektom, je tožeča stranka v 2. pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2017 navedla, da se je zavezala k določenim razvojnim stroškom z namenom poiskati čim bolj ugodno rešitev za (vse) svoje naročnike in torej ne le za toženo stranko, pri čemer ni podala navedb, v kolikšni meri bi ti stroški odpadli na toženo stranko. Ker torej tožeča stranka ni podala ustreznih trditev glede že nastalih stroškov, prihrankov ter možnosti zaslužka drugje, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

10. Pritožnica ne more uspeti niti z navedbami o sodbi presenečenja ter neopravljenem materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Za sodbo presenečenja bi šlo, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.9 Pritožbeno sodišča sicer razume izvajanja pritožbe, da bi za tožnico izpodbijana sodba lahko pomenila dejansko presenečenje, vendar slednje še ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja v smislu gornje opredelitve. Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano sodbo izdalo na podlagi zatrjevanih dejstev in pravne podlage, na katero sta se stranki vseskozi sklicevali. Tožeča stranka je namreč sama zatrjevala, da je s toženo sklenila zadevno podjemno pogodbo, da je dne 24. 12. 2015 toženi zagotovila rešitev, ki še ni bila končna in da so bile do 30. 6. 2016 predvidene še dodatne modifikacije, nadalje med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka z dopisom z dne 12. 2. 2016 odpovedala (tudi) zadevno podjemno pogodbo, tožena stranka pa je še navajala, da je bila rešitev tožeče stranke le začasna in da že plačana sredstva (5.000,00 EUR dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke, ob tem pa je izpostavila še, da je tožeča stranka (po lastnih navedbah) podobne rešitve zagotavljala tudi drugim pravnim subjektom. Tako bi tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti vsekakor morala računati na uporabo 648. člena OZ ter glede na ugovore tožene stranke glede višine zahtevka tudi na obveznost postavitve zadostnih trditev o že nastalih stroških, prihrankih ter možnosti zaslužka drugje. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“ in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP), porušeno pa bi bilo tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.10

11. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika (G. G.) in priče H. H. v dokaz svojih navedb o tem, da je tožena stranka sprejela zadevno ponudbo št. 000/2015 in v ta namen za poplačilo prvega obroka nakazala znesek 5.000,00 EUR ter da je tožeča stranka podobno rešitev pripravljala tudi za družbo A. d. o. o. Ta pravno relevantna dejstva izhajajo že iz listin v spisu (npr. priloge A5, A6, A16 in A18 spisa) in jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazana. Navedbe tožene stranke, da je bila zadevna rešitev tehnično zelo zahtevna ter da tožena stranka na tožečo ni naslovila vprašanj o pripravi tehnične specifikacije, kar vse je tožeča stranka prav tako želela dokazovat z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika in omenjene priče, pa po oceni pritožbenega sodišča z vidika obravnavane zadeve niso relevantne. Enako velja tudi glede navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka seznanjena s potekom (fazami) zadevne rešitve tožeče stranke in da se je z njim strinjala, saj navedeno v ničemer ne vpliva na odločilno dejstvo, da sta pravdni stranki šteli, da rešitev tožeče stranke, ki jo je ta pripravila do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od predmetne podjemne pogodbe, ni ustrezala končni rešitvi v smislu te pogodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje omenjena dokazna predloga tožeče stranke kot nepotrebna utemeljeno zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP), kar je tudi v zadostni meri obrazložilo (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Namreč v kolikor enaki razlogi veljajo za zavrnitev več dokaznih predlogov, ni potrebno, da sodišče za vsakega posebej navaja (ponavlja) iste razloge. Navedb v smeri, da je bila rešitev, ki jo je tožeča stranka zagotovila toženi do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, končna, pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, in jih zato tudi ne bi mogla dokazovati. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne zapolnjevanju pomanjkljive (neobstoječe) trditvene podlage.11 Pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato niso utemeljeni.

12. Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa (napačen prepis oziroma povzemanje), pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno.12 Česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje, pač pa trdi, da so zaključki sodišča (torej rezultat sodniškega sklepanja) v nasprotju z dokazi v spisu (ponudba, sprejem ponudbe, uporabljanje rešitve, prenos podatkov na FURS itd.), kar pa, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, prav tako ne drži. 13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Navedeno prehodno obdobje za račune za opravljene storitve prek avtomata skladno s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem potrjevanju računov (Ur. l. RS, št. 60/15 s spremembami) traja do 31. 12. 2022 (5. člen prehodnih in končnih določb Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem potrjevanju računov (Ur. l. RS., št. 90/15). 2 Poleg zadevne podjemne pogodbe sta pravdni stranki sklenili tudi Pogodbo št. ... za vzdrževanje opreme parkirnega sistema S. (priloga B19 spisa). Z dopisom z dne 12. 2. 2016 (priloga B4 spisa) je tožena stranka odstopila od obeh pogodb. 3 Prejema omenjenega dopisa o odstopu od pogodbe tožeča stranka ni zanikala, pač pa se je nanj v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi sama sklicevala, prav tako pa se nanj sklicuje tudi že v svojem dopisu toženki z dne 23. 2. 2016 (priloga A10 spisa). 4 Npr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 3. knjiga, str. 726, 727 in 827 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2207/2011 z dne 30. 11. 2011. 5 Takšen način delovanja tožničine rešitve do toženkinega odstopa od pogodbe med strankama ni sporen. 6 Za to, da bi naročnik uresničil odstopno pravico, ni treba, da bi (kot predpostavka uresničitve te pravice) obstajala kakšna posebna okoliščina oziroma razlog. Zadošča namreč že naročnikova odločitev (volja), ne glede na razlog zanjo (npr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 3. knjiga, str. 894 in naslednje). 7 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 2/2009 z dne 6. 9. 2011, opr. št. III Ips 157/2007 z dne 13. 7. 2010 in opr. št. III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 465/2013 z dne 13. 5. 2014 in opr. št. I Cpg 702/2011 z dne 22. 5. 2012. 8 Smiselno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 2971/2011 z dne 7. 3. 2012. 9 Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 4. 2002. 10 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016. 11 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 984/2009 z dne 10. 3. 2010. 12 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3334/2016 z dne 28. 3. 2017.