Jedro

Ker je tožnica pridobila solastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, na pravnoposlovni način (s Sporazumom z dolžnikom) šele 20. 4. 2012, toženci pa so z zaznambo izvršbe na obravnavani nepremičnini pridobili zastavno pravico že 3. 7. 2008, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nedopustna izvršba s prodajo solastninskega deleža do 1/2 na nepremičnini posamezni del stavbe št. 54 v stavbi št. 4471 k. o. ..., določena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani 2874 VL 49890/2011, pristop k VL 30849/2008. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 7.490,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej do plačila.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s pritožbenimi stroški v breme tožene stranke. Navaja, da je med tožnico in njenim možem R. V. nesporno, da obravnavano stanovanje predstavlja njuno skupno premoženje. Iz predloženega Sporazuma med zakoncema o priznanju lastninske pravice je razvidno, da je tožnica vsa leta skrbela za svojega moža, tri otroke in moževega očeta. Zato je slednji podaril drugo polovico stanovanja. Zakonca sta se v Sporazumu dogovorila, da je delež vsakega do 1/2, kar je realizirano v zemljiški knjigi. Zmotno je stališče sodišča, da bi morala tožnica dokazati zakonski dejanski stan skupnega premoženja (pridobitev stanovanja z delom v času trajanja zakonske zveze. Skupno premoženje na obravnavanem stanovanju je dokazala z navedenim Sporazumom. Nasproten zaključek sodišča je napačen. Ne drži, da ni podala pojasnil o tem, da sta nepremičnino pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Predlagala je izvedenca in več prič, čemur sodišče ni sledilo. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Bistveno za izločitveno tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe (prvi odstavek 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ(2)) je, da tožnik vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tožnica je izkazala originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi predloženega Sporazuma. Dokazno breme za izpodbijanje Sporazuma je bilo na toženi stranki, a ga ni izkazala. Pritožnica se sklicuje na ustavno odločbo Up-128/2003 z dne 27. 1. 2005 in na ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Ker je na podlagi skupnega premoženja solastnica obravnavanega stanovanja, upnik ne more dobiti poplačane terjatve do dolžnika – tožničinega moža – na način, da bi se posegalo v lastninsko pravico tožnice, ki ni dolžnica v izvršbi. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari se pritožuje tudi zoper stroške postopka. Iz previdnosti graja tudi višino, češ da vsi stroški niso bili potrebni, posamezni stroški pa so odmerjeni v previsoki višini.

3. Toženci, zastopani po odvetniku P. P., so odgovorili na pritožbo. Predlagajo zavrnitev in povračilo stroškov pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na eni polovici stanovanja, za katerega je trdila, da je skupno premoženje nje in njenega moža (dolžnika v izvršilnem postopku). V ponovljenem postopku(3) je v okviru trditvene in dokazen podlage strank, ko se je tožeča stranka sklicevala na originarno pridobitev lastninske pravice na obravnavanem stanovanju iz naslova skupnega premoženja z dolžnikom, tožena na drugi strani pa je trdila in dokazovala, da je navedeno stanovanje posebno premoženje glavnega dolžnika, pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Tožbeni zahtevek je zavrnilo po ugotovitvi, da tožnici ni uspelo dokazati originarne pridobitve lastninske pravice ter da je pridobila solastninsko pravico do 1/2 na obravnavanem stanovanju na pravnoposlovni način po zaznambi izvršbe, ki je bila že prej zaznamovana v zemljiški knjigi v korist tožene stranke.

6. Po ugotovitvah sodišča se je tožnica na pridobitev skupnega premoženja z vlaganji v (moževo) stanovanje pričela sklicevati šele v pritožbenem postopku zoper prvo sodbo in da glede na zatrjevano trditveno podlago o obsegu vlaganj (ko ni niti trdila, da bi zaradi njih nastala nova stvar) pridobitve lastninske pravice na ta način ni dokazala. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba niti ne graja, kot pravilne pa jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, ker imajo oporo v podatkih spisa, je nove navedbe glede vlaganj in predlagane dokaze zanje (zaslišanje prič in izvedenec gradbene stroke) zavrnilo kot prepozne in nepotrebne. Odločitev je pojasnjena v razumljivih razlogih v točkah 16 in 14 sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve navedenih dokazov ni. Sodišče je načeloma res dolžno izvesti predlagane dokaze, a jih sme zavrniti iz ustavno dopustnih razlogov, svojo odločitev pa mora obrazložiti. Vsemu temu je v sodbi zadoščeno. Med upravičene razloge za zavrnitev dokaznega predloga namreč sodi dokazovanje nerelevantnih dejstev (v obravnavanem primeru: obstoj vlaganj, ki niso bila tolikšna, da bi spremenila identiteto obravnavanega stanovanja) in izvajanje neupravičeno prepozno predlaganih dokazov (286. člen ZPP).

7. Tudi zatrjevane kršitve pravila o dokaznem bremenu sodišče ni zagrešilo. Trditveno in dokazno breme za pridobitev lastninske pravice na obravnavanem stanovanju na originarni način je bilo na tožnici. Pritožbeno prepričanje, da ga je zmogla s predloženim Sporazumom, sklenjenim v notarskem zapisu z možem v času izvršilnega postopka, je zmotno. Tožena stranka se je namreč trditvam o originarni pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke na obravnavanem stanovanju uprla z ugovorom, da je stanovanje posebno premoženje tožničinega moža: delno (delež do 1/2 pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico s soinvestitorsko pogodbo z dne 20. 10. 1982), delno (preostali delež do 1/2) na podlagi darilne pogodbe z dne 10. 11. 2006, sklenjene z dolžnikovim očetom (torej ne z delom v času trajanja zakonske zveze). Navedena dejstva je v svoji izpovedbi potrdila tudi tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka. Z njenim zaslišanjem se je namreč sodišče prepričalo, da se je v sporno stanovanje sama vselila šele po sklenitvi zakonske zveze (v letu 1986), da ni ne zatrjevala ne dokazovala, da bi z dolžnikom že pred zakonsko zvezo živela v zunajzakonski skupnosti (razlogi v točki 15 sodbe) in da je dolžnikov oče podaril stanovanje (le) svojemu sinu (razlogi v točki 16 sodbe). Tako se izkaže, da so bile tožbene trditve o originarni pridobitvi lastninske pravice na spornem premoženju ovržene ne le z listinami, ki jih je predložila tožena stranka, pač pa tudi z zaslišanjem same tožnice in je pritožbeno naziranje o napačno razporejenem dokaznem bremenu neutemeljeno. Tožena stranka je obstoj dolžnikovega posebnega premoženja dokazala, medtem ko tožnici, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da je bilo stanovanje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, to ni uspelo.

8. Izvršba na določen predmet ni dopustna, če ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Lastninska pravica tretjega je pravica, ki preprečuje izvršbo na nepremičnini. Praviloma se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice, saj pri takem nastanku lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, temveč le deklaratornega pomena.

9. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZDR(4)). Tožnica bi torej lahko uspela z zahtevkom za nedopustnost izvršbe, če bi ji uspelo dokazati, da sta z možem (dolžnikom v izvršilnem postopku) pridobila obravnavano stanovanje z delom v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila zakonska zveza tožnice in dolžnika iz izvršilnega postopka sklenjena 11. 7. 1986, da je od tedaj naprej tožnica bivala v obravnavanem stanovanju in ni zatrjevala ne dokazovala morebitne izvenzakonske skupnosti z dolžnikom pred sklenitvijo zakonske zveze, - da je tožničin mož pridobil solastniški delež do 1/2 na obravnavanem stanovanju, ki je predmet izvršbe, na podlagi soinvestitorske pogodbe že leta 1982 (pred zakonsko zvezo), preostali delež do 1/2 pa na podlagi darilne pogodbe, sklenjene v letu 2006, za katero je tožnica potrdila, da jo je mož sklenil s svojim očetom, - da je bil sklep o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izvršba s prodajo solastniškega deleža do 1/2 na obravnavanem stanovanju, v zemljiški knjigi zaznamovan 3. 7. 2008, - da sta tožnica in njen mož v letu 2012 sklenila Sporazum v notarskem zapisu SV-37/2012 in da se je tožnica na podlagi tega Sporazuma v zemljiški knjigi vknjižila kot solastnica na obravnavanem stanovanju do 1/2 20. 4. 2012. 10. Navedenih dejstev pritožba ne izpodbija. Sprejema jih tudi pritožbeno sodišče, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Po takih dejanskih ugotovitvah je pravilna presoja, da tožnica ni dokazala, da je solastninsko pravico na obravnavanem stanovanju pridobila pred sklenitvijo Sporazuma z možem, na katerega se opira tudi v pritožbi. Predpostavki za nastanek skupnega premoženja sta namreč tako obstoj zakonske zveze kot skupno delo in pridobivanje zakoncev v njej. Premoženje, ki ga ima posamezni zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ali ki ga pridobi med zakonsko zvezo na drug način kot z delom (na primer dediščine in darila), pa ostane njegova last. Pritožba ne more omajati ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje dolžnikova last s sklicevanjem na zapis Sporazuma, v katerem sta zakonca ugotovila, da je tožnica skrbela za moževega očeta in da je zato slednji podaril drugo polovico stanovanja. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje (točka 17 sodbe) je bil namreč pogodbena stranka darilne pogodbe samo tožničin oče, o čemer se je zanesljivo prepričalo tudi z zaslišanjem tožnice (točka 15 sodbe). V odgovor na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi tožnica, tudi če bi jo bilo mogoče šteti za obdarjenko, pridobila (so)lastninsko pravico na pravno poslovni podlagi, kar je izvedeni – derivativni način pridobitve lastninske pravice in ne originarni način, kot ga je skušala dokazati v tej pravdi. Pravno poslovni pridobitni način lastninske pravice pa učinkuje šele od vpisa v zemljiško knjigo.

11. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi nadaljnjo oceno in presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica z obravnavanim Sporazumom pridobila lastninsko pravico na pravno poslovni in ne na originarni način. Med zakoncema sklenjeni Sporazum je glede na predhodne ugotovitve, da je bilo stanovanje v celoti last tožničinega moža, pomenil podlago za prenos lastninske pravice iz moževega posebnega premoženja v posebno premoženje tožnice. Enaka bi bila narava pridobitve (so)lastninske pravice, če bi držale sicer nedokazane pritožbene navedbe, da je bil polovičen (so)lastninski delež na stanovanju darilo obema zakoncema, saj to ni podlaga za nastanek skupnega premoženja, ampak bi tako darilo prešlo v posebno premoženje zakoncev v enakih deležih. Po ustaljenih stališčih sodne prakse bi imela pridobitev tožničinega polovičnega (so)lastninskega deleža pravno poslovno naravo tudi v primeru, če bi bilo stanovanje pred sklenitvijo Sporazuma skupno premoženje tožnice in dolžnika. S Sporazumom bi ga le razdelila tako, da bi delež do 1/2 na stanovanju pripadal tožnici. Prehod iz režima skupnega premoženja v solastninsko skupnost oziroma v izključno lastninsko pravico enega od zakoncev ima namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse pravno poslovno naravo, ker je posledica pravnega posla – sporazuma o delitvi skupne stvari.(5)

12. Ker tožnica ni dokazala originarne pridobitve lastninske pravice, pač pa derivativnega, v obravnavanem primeru ne gre za pravni položaj, kot ga je obravnavala odločba Ustavnega sodišča Up-128/2003, na katero se opira pritožba. Glede na dejanske ugotovitve o datumu pravnoposlovne pridobitve solastninske pravice in datumu pridobitve zastavne pravice na obravnavani nepremičnini tožencev z zaznambo sklepa o izvršbi tožnica ne more uspeti z zahtevkom za ugotovitev nedopustnostI izvršbe zoper tožence. Z zaznambo sklepa o izvršbi na obravnavani nepremičnini so namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje pridobili zastavno pravico že 3. 7. 2008, in sicer z učinki tudi zoper tiste, ki so pozneje pridobili lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ), torej tudi zoper tožnico, ki je pridobila solastninsko pravico na podlagi Sporazuma šele 20. 4. 2012. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je ob takih dejanskih ugotovitvah pravilno zavrnjen.

13. Odločitev o glavni stvari je torej pravilna. Pritožba zoper odločitev o stroških je nekonkretizirana. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo le z uradnim preizkusom. Ugotavlja, da je tudi v tem delu odločitev materialnopravno pravilna in ni obremenjena s tistimi procesnimi kršitvami, na katero mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na drugi stopnji. Upoštevaje načelo potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP) naj zato tudi ona sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.

Op. št. (3): Sodba sodišča prve stopnje II P 3053/2012-II z dne 9. 9. 2014 je bila zaradi procesnih kršitev po pritožbi tožeče stranke razveljavljena s sklepom VSL II Cp 1271/2015 z dne 10. 6. 2015. Op. št. (4): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976).

Op. št. (5): Primerjaj VS RS II Ips 428/2011 z dne 20. 2. 2014.