Jedro

Tožena stranka bi morala kot direktor invalidskega podjetja zadržano ravnati s odhodki, zlasti ker dobiva sredstva države ravno zaradi statusa invalidskega podjetja. Če so se prihodki tožeče stranke povečevali, to še ne pomeni, da je ekonomsko upravičeno vsako sponzoriranje in doniranje denarnih sredstev. Upoštevati je potrebno tudi odhodke. Vse to je rezultiralo v upadu dobička in ta bi bil še nižji, če tožeča stranka ne bi prejemala odstopljenih sredstev države zaradi statusa invalidskega podjetja in če ne bili izvedeni dve dokapitalizaciji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se spremeni izpodbijana IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da glasi: "Odločitev o stroških postopka zavarovanja se pridrži za končno odločbo."

II. Nadaljnja pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani II. in III. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo ugovor tožene stranke zoper VIII. točko izreka sklepa o zavarovanju z začasno odredbo z dne 20. 2. 2017 (I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor tožene stranke zoper I., II., III., IV., V. in X. točko izreka sklepa o zavarovanju z začasno odredbo z dne 20. 2. 2017 (II. točka izreka). Zavrglo je pritožbo tožene stranke zoper X. točko izreka sklepa o stroških zavarovanja z začasno odredbo z dne 20. 2. 2017 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka zavarovanja 856,77 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Pojasnilo je, da tudi če kot dan začetka teka zastaralnega roka o prekršitvi pogodbene obveznosti šteje naslednji dan od dne, ko je bilo plačilo po prvi izmed sponzorskih pogodb, na podlagi katerih tožeča stranka zatrjuje odškodninsko odgovornost toženca (na podlagi pogodbe o sponzoriranju z dne 1. 3. 2011 je bil prvi obrok plačan 24. 5. 2011), je zastaralni rok pričel teči 25. 5. 2011. Glede na to, da je bila tožba vložena 24. 5. 2016, petletni zastaralni rok še ni potekel. Dejstvo sklenjenega zavarovanja odgovornosti ne more vplivati na verjetnost obstoja terjatve. Tožeča stranka toži toženca, ne zavarovalnico, kar je njena izbira. Iz navedb tožeče stranke in predloženih listinskih dokazov s stopnjo verjetnosti izhaja, da so bila plačila iz naslova sponzorskih in donatorskih pogodb opravljena v škodo tožeče stranke oz. je prišlo do zmanjšanja premoženja, do česar ne bi prišlo, če pogodbe ne bi bile sklenjene (ob pravilnem in skrbnem vodenju družbe). Vsi izplačani zneski po sklenjenih sponzorskih in donatorskih pogodbah med tožečo stranko in NK v višini 690.000,00 EUR, ki niso sporni, predstavljajo znesek zatrjevane škode, v zvezi z nedopustnostjo katere tožeča stranka konkretno in določno navaja očitke tožencu, da pogodb ni sklenil iz razumnega poslovnega razloga ter pri povečanju sredstev iz naslova sponzoriranja ni upošteval finančnega stanja tožeče stranke, ki je bilo iz leta v leto slabše. Tožeča stranka je izkazala vsaj indic protipravnega ravnanja toženca - kršitve enake vrednosti dajatev, saj iz sklenjenih sponzorskih in donatorskih pogodb izhaja, da je bila obveznost sponzoriranca NK vseskozi enaka oz. ves čas nespremenjena, kljub temu, da je bil znesek sredstev različen in sicer leta 2011 skupaj 228.000,00 EUR, leta 2012 skupaj 240.000,00 EUR ter iz naslova donatorske pogodbe 30.000,00 EUR in leta 2013 v znesku 192.000,00 EUR. Bistveno je, da je tožeča stranka z verjetnostjo uspela izkazati, da je imela v letu 2011 dobička 194.185,00 EUR, leta 2012 le še 10.546,00 EUR, leta 2013 pa 5,103.793,00 EUR izgube, s čimer je izkazala indic, da toženec pri odločitvi za sponzoriranje NK oz. določitvi višine sredstev ni upošteval finančnega stanja tožeče stranke, zlasti upoštevaje povečevanje sponzorskih sredstev glede na leto 2009. Osnovni namen kapitalske družbe je njeno delovanje zaradi ustvarjanja dobička. Tožeča stranka pa je z verjetnostjo izkazala, da se je njen poslovni izid v letih 2011 do 2013 bistveno poslabšal, kljub temu je toženec v teh letih sklepal sponzorske in donatorske pogodbe. Kot takratni direktor tožeče stranke bi moral s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika vseskozi spremljati poslovanje tožeče stranke in biti sproti seznanjen o tem, zato ga njegove trditve, da mu je bil poslovni rezultat za leto 2012 znan šele v letu 2013, ne morejo z verjetnostjo razbremeniti odgovornosti.

2. Zoper II. do IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče nepravilno tolmači začetek zastaralnega roka, ki ne teče od naslednjega dne, ko je bilo opravljeno plačilo, temveč od naslednjega dne od sklenitve pogodbe o sponzoriranju. Sicer tek objektivnega zastaralnega roka glede na ugovore tožene stranke ni bistven, ker je v vsakem primeru potekel subjektivni zastaralni rok. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo, zato ponavlja, da je triletni zastaralni rok potekel, ker je bila uprava družbe P. d.d., kot pristojna za odločitev o vložitvi tožbe zoper toženo stranko, sproti seznanjena s sklenitvijo domnevno spornih poslov. Res je, da obstoj sklenjenega zavarovanja odgovornosti ne more vplivati na verjetnost obstoja terjatve, nedvomno pa vpliva na obstoj nevarnosti, da bo uveljavljanje terjatve onemogočeno ali vsaj oteženo. Glede obstoja in zlasti višine škode tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena oz. ni ponudila trditev, iz katerih bi izhajala utemeljenost višine škode. Eventualno škodo bi lahko predstavljala zgolj sklenitev sponzorske ali donatorske pogodbe nad zneskom, ki ga je tožeča stranka prispevala NK v letih, preden je poslovodno funkcijo nastopil toženec. Višina sredstev je bila glede na prihodke tožeče stranke, ki so se bistveno povečevali, vsa leta približno enaka. Uspešnosti poslovanja podjetja, še zlasti invalidskega podjetja, kar je tožeča stranka, ni mogoče presojati zgolj skozi pridobivanje dobička. Slednje ni glavna naloga invalidskega podjetja, temveč se mora obnašati družbeno odgovorno. Ne zgolj z zaposlovanjem invalidov, temveč s podpiranjem lokalnih društev in športnikov. Prihodki tožeče stranke v letih 2010 do 2013 so se povečali iz 9,903.833,00 EUR na 32,260.960,00 EUR, torej je šlo za več kot trikratno povišanje prihodkov. Tožeča stranka je med leti 2000 in 2010 ustvarila med 25,000.000,00 EUR in 37,000,000,00 EUR skupnih prihodkov od prodaje, med leti 2011 in 2013 pa med 39,000,000,00 EUR in 54,000.000,00 EUR prihodkov od prodaje. Ne glede na izkazano korelacijo med povečevanjem sponzorskih sredstev in povečanimi prihodki, ni mogoče mimo nedvomnega dejstva, da je tožeča stranka v času, ko je prišlo do povečanja sponzorskih sredstev, hkrati bistveno povečala prihodke, kar negira očitek, da toženec pri sklepanju pogodb ni upošteval premoženjskega stanja tožeče stranke. Sodišče spregleda, da je ne glede na ustvarjeni dobiček, ki ni edino merilo uspešnosti poslovanja gospodarske družbe, delež sponzorskih sredstev upoštevaje prihodke tožeče stranke bil približno enak, v letih 2008-2009 v višini 0,2-0,3 %, v letih 2011-2014 pa povprečno 0,4 %. Čisti prihodki od prodaje so bili v letu 2009 v primerjavi z letom 2009 višji za 16,4 % oz. za več kot 5,000,000,00 EUR. Skupni prihodki so se v letu 2010 v primerjavi z letom 2009 povečali za 10,000.000,00 EUR. Ob povečanju prihodkov za tako visok znesek ni mogoče trditi, da je bilo toženčevo ravnanje, ko je višino sponzorskih sredstev povečal za 190.000,00 EUR, nepošteno ali nevestno oz. izven okvirov proste podjetniške presoje, ki mora poleg dobička upoštevati tudi družbeno odgovornost invalidskega podjetja do prebivalcev regije. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke o spremembi 74. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju: ZZRZI), v posledici katerega so se bistveno zmanjšale državne pomoči, ki jih je prejemala tožeča stranka. V letu 2010 so te znašale 11,307.765,00 EUR, v letu 2012 pa 7,035.570,00 EUR. Prav tako je prišlo do zmanjšanja prihodkov s strani P. d.d.. Na navedene poslovne dogodke poslovodstvo ni moglo vplivati in je s povečevanjem eksternih prihodkov preprečilo nastanek še večje izgube pri tožeči stranki.

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da to, da je za nezakonitost poslov vedela bivša uprava, ne pomeni, da toženec ne odgovarja za svoje ravnanje, temveč, da bi poleg toženca hipotetično odgovarjala tudi prejšnja uprava PV. Finančno stanje tožeče stranke se ocenjuje po poslovnem rezultatu, ki je bil iz leta v leto slabši, kljub temu pa je povečevala sredstva za sponzoriranje NK oz. jih ni zmanjševala, kar je najmanj indic, da toženec pri odločitvi za sponzoriranje ni upošteval finančnega stanja tožeče stranke. Toženec ni odgovoril na glavni očitek tožeče stranke, da za sklenitev sponzorskih pogodb ni bilo poslovnega razloga, saj tožeča stranka pretežno sploh ne posluje na trgu in je tako sponzoriranje v smislu promocij njenega imena in njenih aktivnosti v celoti nepomembno. V celoti so ostale neprerekane navedbe tožeče stranke, da so se eksterni dohodki povečevali, ker je tožeča stranka izvajala gradbene projekte, pri katerih je bila sicer formalno glavni izvajalec, dejansko pa je izvajala le elektro in strojne storitve, ostala dela so izvajali podizvajalci. Posledično prihodki tožeče stranke ne predstavljajo njenih dejanskih prihodkov, saj je bila dejansko samo posrednik, preko katerega so se izvajala plačila za podizvajalce.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Drži sicer uvodno stališče v pritožbi, da izdana začasna odredba močno posega v toženčevo lastnino, premoženje in zmožnost preživljanja njega ter njegove družine, da je treba strogo presojati pogoje za izdajo začasne odredbe in imeti pred očmi intenzivnost posega, ki je bistveno poslabšal toženčevo premoženjsko stanje. Vendar to načeloma velja za vsako začasno odredbo. Upoštevaje vse okoliščine zadeve, zlasti višino tožbenega zahtevka 690.000,00 EUR s pripadki, kar znese skoraj 1,000.000,00 EUR, je poseg upravičen.

6. Po prvem odstavku 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Odškodninski zahtevek tožeče stranke temelji na posameznih določbah 263. člen Zakona o gospodarskih družbah. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ko je zapisalo, da obstoj odškodninske odgovornosti ni ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki bi jo morala izkazati tožeča stranka. Že v pritožbi dopušča možnost lapsusa sodišča. Dokazno breme je obrnjeno, tako kot nasploh velja v odškodninskem pravu oz. obligacijskih razmerjih (OZ). Domnevni povzročitelj škode mora dokazovati ekskulpacijske razloge; če gre za člana uprave, se ekskulpacija nanaša na poštenost in vestnost pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih članom uprave nalaga zakon. Člani uprave so odškodninsko odgovorni družbi z obrnjenim dokaznim bremenom, razen, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti1. Tožena stranka s trditvami in predloženimi dokazi ni izpodbila dokazov tožeče stranke v tolikšni meri, da ta ne bi izkazala, da ni niti verjetnosti njene terjatve. Odločanje o točni višini škode, ali ta znaša zgolj znesek nad tistim, ki ga je tožeča stranka prispevala NK preden je poslovodno funkcijo nastopil toženec, ali pa v celoti, je stvar pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je bistven izkaz verjetnosti terjatve tožeče stranke v letnih poročilih, da je imela v letu 2011 dobička 194.185,00 EUR, leta 2012 le še 10.546,00 EUR dobička, leta 2013 pa 5,103.793,00 EUR izgube, s čimer je izkazala indic, da toženec pri odločitvi za sponzoriranje NK oz. določitvi višine sredstev ni upošteval finančnega stanja tožeče stranke, zlasti upoštevaje povečevanje sponzorskih sredstev glede na leto 2009 (19. točka obrazložitve). Čeprav drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka invalidsko podjetje in da njene uspešnosti (praviloma) ni mogoče presojati zgolj skozi pridobivanje dobička, bi morala tožena stranka kot direktor invalidskega podjetja zadržano ravnati s odhodki, zlasti ker dobiva sredstva države ravno zaradi statusa invalidskega podjetja. Če so se prihodki tožeče stranke povečevali, to še ne pomeni, da je ekonomsko upravičeno vsako sponzoriranje in doniranje denarnih sredstev. Upoštevati je potrebno tudi odhodke2. Vse to je rezultiralo v upadu dobička in ta bi bil še nižji, če tožeča stranka ne bi prejemala odstopljenih sredstev države zaradi statusa invalidskega podjetja in če ne bili izvedeni dve dokapitalizaciji. Tožeča stranke je že v tožbi in s tem v predlogu za izdajo začasne odredbe dodatno zatrjevala ter dokazovala z letnimi poročili: (-) da je bila v letu 2011 in 2012 v težki likvidnostni situaciji, (-) da je bila 25. 9. 2012 dokapitalizirana na podlagi sklepa družbenika PV o povečanju osnovnega kapitala z novim stvarnim vložkom 5,950.423,00 EUR, sicer bi v letu 20112 imela skoraj 6,000.000,00 EUR izgube, (-) da je kljub dokapitalizaciji imela v letu 2013 kar 5,103.739,00 EUR izgube, (-) da je v letu 2014 izgubo še povečala in je znašala 5,835,955,00 EUR, kljub temu, da je bila dodatna dokapitalizacija tudi v letu 2014 v višini 3,740.524,61 EUR s stvarnim vložkom družbenika PV, (-) da se je 22. 12. 2014 v sodno-poslovni register vpisalo zmanjšanje osnovnega kapitala 16,412.642,61 EUR za 6,998.831,50 EUR, (-) da je po zmanjšanju znašal 9,413.811,11 EUR in da je bil namen zmanjšanja osnovnega kapitala v pokrivanju prenesene izgube 4,889.651,27 EUR in čiste izgube 2,109.179,78 EUR, skupaj 6,998.831,50 EUR (list. št. 4 spisa). Dokapitalizaciji je izvedla družba PV, ki je edini družbenik tožeče stranke. Direktor v družbi materi je bil v času mandata tožene stranke M. M. in tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da je zaradi povzročene škode tožila tudi bivšega direktorja PV M. M. in vložila predlog za izdajo začasne odredbe pod I Pg 361/2016 zaradi praktično identične situacije (list. št. 32 spisa). Ni izključeno, da ni šlo za usklajeno delovanje obeh direktorjev - tožencev. Tudi če se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do navedb tožene stranke o spremembi 74. člena ZZRZI, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost zaključka o verjetnosti obstoja odškodninske terjatve tožeče stranke. Država tudi ni ukinila državne pomoči, temveč jo je zgolj znižala. Zaradi znižanja državne pomoči, kar je vplivalo na dobiček tožeče stranke, bi morala tožena stranka toliko bolj konzervativno ravnati z odhodki, med katerimi so bile sporne sponzorske pogodbe. Sodišče prve stopnje ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker v tej fazi postopka še ni zaslišalo M. M. v zvezi z ustnim soglasjem toženi stranki, da sme sklepati sponzorske pogodbe. Ta okoliščina, ali je toženec imel soglasje edinega družbenika ali ne, ni bistvena za zaključek, da glede na premoženjsko, likvidnostno in finančno stanje tožeče stranke tožena stranka kot njen direktor ne bi smel sklepati sponzorskih pogodb. Podatke o tem stanju pa je moral kot poslovodja spremljati.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu na večih mestih pravilno pojasnilo, da bo presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi prepričanja predmet pravdnega postopka. Ne drži očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do ugovora tožene stranke, da je potekel 3 letni zastaralni rok (subjektivni), ker je bila uprava družbe PV seznanjena o sklenitvi domnevno spornih poslov. Do tega ugovora se je sodišče prve stopnje opredelilo, ko je upoštevalo splošni 5-letni zastaralni rok za kršitev pogodbene obveznosti po tretjem odstavku 352. člena OZ v zvezi s 346. členom OZ. S tem je zavrnilo toženčev ugovor, da naj bi znašal zastaralni rok 3 leta. Za začetek teka zastaralnega roka je sodišče prve stopnje štelo kot časovno najbolj oddaljen in zanj še sprejemljiv trenutek, to je bilo plačilo po prvi izmed sponzorskih pogodb. Zaključilo je, da je zastaralni rok pričel teči 25. 5. 2011 in da glede na vložitev tožbe 24. 5. 2016 še ni potekel 5-letni zastaralni rok. Upoštevaje ta časovni trenutek ni mogoče zaključiti, da je terjatev tožeče stranke zagotovo zastarala in da ni podana niti z verjetnostjo. Odločitev o točnem trenutku začetka teka zastaralnega roka, koliko znaša in kdo bi moral biti seznanjen z oškodovanjem, da bi lahko začel teči, bo predmet sodbe.

9. Po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ne drži očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pritegnitvijo odgovornostne zavarovalnice v postopek. Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu odgovora na tožbo s predlogom tožene stranke za obvestitev drugega o pravdi 11. 7. 2016 z dopisom z dne 15. 7. 2016 obvestila Z. .., podružnico v ...i, da lahko vstopi v pravdo. Dopis je bil vročen zavarovalnici 18. 7. 2016, kar dokazuje podpisana vročilnica v spisu (pripeta list. št. 28 in 29). Vendar zavarovalnica v nadaljnjem enem letu ni odgovorila na poziv sodišča prve stopnje. Zato ni znano njeno stališče glede obstoja zavarovanja. Glede na odsotnost izjave zavarovalnice ne drži stališče v pritožbi, da pogoj sklenjenega zavarovanja vpliva na obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali bistveno otežena. Tožena stranka in zavarovalnica tudi nista nujna sospornika. V zvezi z drugim pogojem je bistveno, da toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prerekal, da je odsvojil svoji ženi nepremičnini, katerih solastnik je bil do 1/2, da je takšno aktivno ravnanje, ki časovno sovpada s postopkom in pri katerem gre za razpolago z večino oz. vrednejšimi nepremičninami ter brez pridobljene protidajatve v smislu kupnine, direktno usmerjena v zmanjšanje premoženja toženca, kar je ocenilo kot subjektivno nevarnost, da bo še nadalje razpolagal s svojim nadaljnjim premoženjem ali premičnim premoženjem in ga odtujil tretjim osebam ter onemogočal oz. oteževal uveljavitev terjatve (22. točka obrazložitve)3. 10. Utemeljena je le pritožba glede stroškov postopka zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odločilo o začasni odredbi in ugovoru zoper začasno odredbo po vloženi tožbi, torej med pravdnim postopkom. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da so tedaj stroški zavarovanja sestavni del pravdnih stroškov po prvem odstavku 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ4. Ker še ni znan končni uspeh strank, ki je merilo za odločanje o celotnih pravdnih stroških po prvem odstavku 154. člena ZPP, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in ustrezno spremenilo izpodbijano IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Nadaljnjo pritožbo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

11. Iz enakih materialnopravnih razlogov kot v prejšnji točki se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 R. Bohinc, Veliki komentar ZGD-1, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2007, stran 318. 2 Tožeča stranka je med drugim zatrjevala, da so se s povečevanjem prihodkov enako skokovito povečevali tudi odhodki, da je bila tožeča stranka ponavadi pri gradbenih projektih formalno glavni izvajalec, ki je opravljala zgolj elektro in strojne storitve, za ostalo je morala najeti podizvajalce, da posledično prihodki iz posameznega projekta ne predstavljajo dejanskih prihodkov tožeče stranke, saj je sama opravila zgolj približno 10 % dela, sorazmerno temu je bil njen dejanski prihodek, preostanek prihodkov okoli 90 % pa je namenila za poplačilo podizvajalcev. 3 Tožeča stranke je še zatrjevala, da je tožena stranka odsvajala premoženje še po izdaji začasne odredbe, da je na dan, ko bi moral biti izvršen sklep o začasni odredbi, odsvojila vrednostne papirje pri KDD, na katere se je sklep nanašal, tako da začasne odredbe v tem delu ni bilo moč izvršiti (list. št. 77 spisa). 4 Sklepi VSL II Cp 4182/2008, II Cp 1662/2013, I Cp 3300/2015, II Cp 149/2016 - nanje se v pritožbi sklicuje tožena stranka.