Jedro

Dejstvo, da je s tožbo sprva zahtevala le 10.900,00 EUR, nato pa zahtevek zvišala na 48.900,00 EUR, njenemu izvensodnemu zahtevku ne odvzema pravnih učinkov izvensodnega opomina, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti. Stvar strankine presoje je, ali bo odškodninski zahtevek, kot ga je opredelila v izvensodnem opominu, uveljavljala z enim ali z več zahtevki, ter ali bo sprva zahtevala manj, nato pa v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.

Ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse in doktrine je, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Zadošča, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Vendar dolžnost do opredelitve obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost, kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 895,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dejanski okvir spora**

1. Za odločanje o reviziji so bistvena naslednja dejstva: - Tožnica je prvi toženki poslala izvensodni odškodninski zahtevek z dne 16. 5. 2012, v katerem zahteva plačilo 33.900,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012. - Ker je prva toženka odklanjala plačilo odškodnine, je zoper njo vložila tožbo z zahtevkom za plačilo 10.900,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012. - S spremembo tožbe z dne 6. 4. 2021, ki je bila prvi toženki vročena 7. 4. 2021, je tožnica odškodninski zahtevek zvišala na 48.900,00 EUR.

- Tožnici je prisojeno 30.900,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012. **Dopuščeni revizijski vprašanji**

2. Po drugem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

3. Revizija je bila s sklepom II DoR 306/2022 dopuščena glede vprašanja, ki se glasi, »Ali je bila v konkretnem primeru prvi toženki kršena pravica do izjave z njenimi pritožbenimi navedbami o teku zakonskih zamudnih obresti od zvišanega dela zahtevka ter ali sta o teku slednjih, odločitvi sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilni?«.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

4. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati 30.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

5. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženk, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo o stroških pritožbenega postopka.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

6. V zvezi z dopuščenim vprašanjem revidentka zatrjuje, da sta sodišči nižjih stopenj napačno odločili o teku zamudnih obresti. Zakonske zamudne obresti lahko tečejo šele od poteka paricijskega roka od takrat, ko je tožnica zahtevala plačilo od prve toženke. Tožnica leta 2012 od prve toženke ni zahtevala plačila 48.900 EUR, ampak je to zahtevala šele s pripravljalno vlogo z dne 2. 4. 2021, ki jo je sodišče prejelo 6. 4. 2021. Obresti bi tako lahko tekle šele od poteka petnajst dnevnega roka zatem, ko je prva toženka prejela spremembo tožbe. Ker je prejela 7. 4. 2021, bi obresti lahko tekle šele od 23. 4. 2021 dalje. Prva toženka stranka ni mogla priti v zamudo s plačilom odškodnine nad zneskom 10.900 EUR (prvotni zahtevek), preden je tožnica zvišan znesek od nje s spremembo tožbe sploh zahtevala.

Prvostopenjsko sodišče se do ugovora prve toženke, da obresti na zvišan del zahtevka ne morejo teči že od 3. 6. 2012 dalje, sploh ni opredelilo. Prav tako ne pritožbeno sodišče. V 20. točki sodbe je navedlo le, da je ugovor neutemeljen, da je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge ter pojasnilo, da toženki v zvezi s tem nista podali trditvene in dokazne podlage. Navedbe višjega sodišča ne predstavljajo odgovora na pritožbene navedbe. Sklicevanje na to, da je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da toženki v zvezi s tem nista podali trditvene in dokazne podlage, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 204/2013 z dne 9. 7. 2015, v 15. točki zavzelo stališče, da lahko od vložitve tožbe tečejo zakonske zamude obresti le od zneska, ki je bil zahtevan v tožbi, od priznanega presežka pa šele od spremembe tožbe, s katero je tožnik zahteval višji znesek. Odločitev višjega in prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer pa pritožbeno in prvostopenjsko sodišče odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča nista pojasnili.

7. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da so bile pritožbene navedbe o teku zamudnih obresti nesubstancirane ter da jih prva toženka ne more dopolnjevati z navedbami v reviziji. Sodišču druge stopnje ni treba v obrazložiti sodbe ponovno podati vseh razlogov glede zavrnitve pritožbe. Pritožbeno sodišče se lahko v celoti sklicuje na obširno obrazložitev prvostopenjskega sodišča. To pa je izrecno zapisalo, da se zakonske zamudne obresti nanašajo na predpravdni odškodninski zahtevek z dne 16. 5. 2012. Ta zahtevek pa je bil višji od prisojene odškodnine.

8. Revizija ni utemeljena.

_O dolžnosti pritožbenega sodišča do seznanitve, proučitve in opredelitve do strankinih navedb:_

9. Ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse in doktrine je, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.2 Zadošča, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo.3 Vendar dolžnost do opredelitve obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost, kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag.4 »Ker pa ima stranka tudi od pritožbenega sodišča pravico zahtevati, da ji predstavi svoje razmišljanje in razloge za svojo odločitev v meri, ki bo omogočala presojo, ali naj se z odločitvijo strinja ali ne, mora biti tudi iz njegove odločbe razvidno, da se je sodišče z njenimi navedbami seznanilo in se do njih opredelilo. Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank.«5 Vrhovno sodišče bo moralo zato preizkusiti, ali je z obrazložitvijo pritožbenega sodišča, ki se glede zavrnitve pritožbenih navedb prve toženke o teku zamudnih obresti sklicuje le na razloge sodbe prvostopenjskega sodišča, glede na omenjene standarde zadoščeno strankini pravici do seznanitve, proučitve in opredelitve.

_Presoja konkretnega primera:_

10. Na pritožbene navedbe prve toženke, da »[g]lede na to, da je tožnica od prvo tožene stranke zahtevala plačilo 48.900 EUR šele s spremembo tožbe z dne 6. 4. 2021, ki jo je prvo tožena stranka prejela 7. 4. 2021, bi lahko obresti za povišan del tožbenega zahtevka (torej za znesek nad 10.900 EUR) tekle šele od 23. 4. 2021 dalje«, ter da »[p]rvo tožena stranka ni mogla priti v zamudo za plačilo odškodnine nad zneskom 10.900 EUR (prvotni zahtevek) prej, predno je tožnica povišan znesek od nje s spremembo tožbe sploh zahtevala«, je pritožbeno sodišče odgovorilo le s kratkim pasusom v 20. točki obrazložitve. Navedlo je, da „je sodišče prve stopnje zavzelo pravilne razloge (točka 26 obrazložitve sodbe) ter pojasnilo, da toženi stranki v zvezi s tem nista podali trditvene in dokazne podlage v smislu 214. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in je zato upravičeno prisodilo obresti od 3. 6. 2012, na podlagi določb 299. člena v zvezi s 378. členom OZ.“

11. Ali je bila s tem izpolnjena dolžnost proučitve in opredelitve,6 je odvisno od primerjave pritožničinih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje z njenimi navedbami v pritožbenem postopku. Ta pokaže, da je prva toženka v obeh fazah postopka uveljavljala povsem enak ugovor. Nasprotovala je teku obresti od zvišanega dela zahtevka že od izteka petnajstih dni od prejema izvensodnega odškodninskega zahtevka ter zatrjevala, da je tožnica od tega dela odškodnine upravičena do zamudnih obresti šele od izteka petnajstih dni od vročitve spremembe tožbe. Ker v izvensodnem odškodninskem zahtevku tožnica ni zahtevala 48.900,00 EUR odškodnine, kot je zahtevala po spremembi tožbe, je po mnenju prve tožene stranke do zamudnih obresti od zneska, višjega od prvotno zahtevanih 10.900,00 EUR, upravičena šele od 23. 4. 2021, ko je izteklo petnajst dni od prejema spremembe tožbe.

12. Odgovor na te pravne argumente je dalo sodišče prve stopnje, ko je v točki 26 obrazložitve svoje sodbe navedlo, da »[p]rva tožena stranka ni prerekala, da odškodninskega zahtevka z dne 16. 5. 2012 ni prejela, temveč je zgolj navedla, da bi lahko obresti tekle šele od poteka 15-dnevnega roka zatem, ko je prvo tožena stranka prejela spremembo tožbe.« Tak odgovor je lapidaren in jezikovno skop, a pove bistveno: za tek zamudnih obresti je odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine. In ker je prva toženka ta zahtevek z dne 16. 5. 2012 prejela, saj ugotovitvi tega dejstva ni nasprotovala niti ni zanikala tožničine trditve, da je (upoštevaje petnajstdnevni rok za izpolnitev obveznosti, ki začne teči od prejema zahteva za plačilo odškodnine) rok za plačilo potekel dne 2. 6. 2012, je odločitev, da od naslednjega dne dalje tečejo zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine, materialnopravno pravilna. Je namreč skladna z drugim odstavkom 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ.7

13. Revidentka ima sicer prav, da tožnica z izvensodnim zahtevkom ni zahtevala 48.900,00 EUR, zneska torej, na katerega je šele s spremembo tožbe zvišala prvotni zahtevek 10.900,00 EUR. Vendar ni pomembno, za koliko oziroma na kolikšen znesek in kdaj je tožnica s spremembo tožbe zvišala tožbeni zahtevek, temveč je bistveno, koliko ji je bilo prisojeno ter ali je prisojeni znesek odškodnine v mejah tistega, ki ga je zahtevala z izvensodnim opominom (izvensodnim zahtevkom). In ker je tožnica pred vložitvijo tožbe zahtevala 33.900,00 EUR, z izpodbijano sodbo pa ji je bilo priznanih 30.900,00 EUR, torej znesek, ki je mejah tistega, ki ga je na prvo toženo stranko naslovila pred pravdo (33.900,00 EUR), so trditve prve toženke, da tožnica s tožbo ni zahtevala 48.900,00 EUR, nebistvene.8 Dejstvo, da je s tožbo sprva zahtevala le 10.900,00 EUR, nato pa zahtevek zvišala na 48.900,00 EUR, njenemu izvensodnemu zahtevku ne odvzema pravnih učinkov izvensodnega opomina, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti. Stvar strankine presoje je, ali bo odškodninski zahtevek, kot ga je opredelila v izvensodnem opominu, uveljavljala z enim ali z več zahtevki, ter ali bo sprva zahtevala manj, nato pa v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.

**Odgovor na revizijski vprašanji in odločitev o reviziji:**

14. Odgovor na prvo revizijsko vprašanje je zato negativen in na drugo pozitiven. Prvi toženki v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami o teku zamudnih obresti od zvišanega dela zahtevka, ki je bil prisojen v mejah tistega, ki ga je tožnica zahtevala pred pravdo, ni bila kršena pravica do izjave (in tej odgovarjajoča dolžnost pritožbenega sodišča do proučitve in opredelitve). Navedbe prve toženke, da »[t]ožnica leta 2012 od prvo tožene stranke ni zahtevala plačila 48.900 EUR, ampak je to zahtevala šele s pripravljalno vlogo z dne 2. 4. 2021, ko jo je sodišče prejelo 6. 4. 2021«, niso pravno bistvene. In ker je prisojen znesek odškodnine v mejah tistega, ki ga je tožnica zahtevala pred pravdo, je pravilna tudi odločitev, da tečejo zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine od 3. 6. 2012. **Odločitev o revizijskih stroških**

15. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Prva toženka z revizijo ni uspela. Zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Dolžna pa je tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 895,48 EUR.

**Sestava senata in glasovanje**

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, t. 9; enako A. Galič v L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 297, r. št. 41 in J. Zobec v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, ČZ Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 494-497. 3 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 820/2008 z dne 26. 5. 2011, t. 7. 4 Gl. sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips št. 678/07 z dne 16. 12. 2010, t. 12. 5 Prav tam. 6 Da se je sodišče druge stopnje s pritožbenimi navedbami o teku zamudnih obresti seznanilo, izhaja že iz dejstva, da je temu posvečena posebna točka obrazložitve (»**Glede obresti**«). 7 Prim. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča dne 26. 6. 2002, Pravna mnenja, št. 1/02, str. 11 ter sodno prakso, ki je sledila temu mnenju, npr. sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 210/2012 z dne 26. 11. 2014, t. 14. 8 V tem je tudi razlika med obravnavanim primerom, ko se je tožnica že pred pravdo z odškodninskim zahtevkom obrnila na prvo toženko, in zadevo, na katero se sklicuje revidentka (sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 204/13 z dne 9. 7. 2015), kjer ni ugotovljeno, da bi tožnik pred vložitvijo tožbe od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine. Zato je Vrhovno sodišče v 15. t. omenjene sodbe tudi navedlo to, kar povzema revidentka: »Ker je tožnik s tožbo na račun nepremoženjske škode zahteval 110.000,00 EUR, lahko od vložitve tožbe tečejo zakonske zamudne obresti le od tega zneska, od priznanega presežka pa šele od spremembe tožbe, s katero je tožnik zahteval višji znesek (drugi odstavek 299. člena OZ).«