Jedro

Tožnik je bil rojen 20.3.1945 materi v izgnanstvu. Ker od njegovega rojstva do konca vojne oziroma do 15.5.1945, ki velja kot datum, do katerega se priznava po ZZVN status žrtve vojnega nasilja, niso minili trije meseci, mu ne gre uveljavljani status.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1851/99-9 z dne 22.5.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.11.1999, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote L. z dne 24.4.1997. S to odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil njegovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ker je bil rojen 20.3.1945 in njegovo bivanje v izgnanstvu in nasilje nad njim, od rojstva do konca vojne (15.5.1945), ni trajalo tri mesece, kar je po določbah ZZVN pogoj za priznanje zahtevanega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje pravilni dejanski in pravni podlagi izpodbijane odločbe. Ni sporno, da je bil tožnik rojen staršem v izgnanstvu v Nemčiji dne 20.3.1945 in tudi ne, da se je z njima vrnil v domovino 18.8.1945. Po 3.odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), ki je bil dopolnjen z novelo ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96), v povezavi s 1. odstavkom 3. člena tega zakona, mora prisilni ukrep nad otrokom, ki je bil rojen staršem, ko so zoper njih trajali okupatorjevi ukrepi, trajati najmanj tri mesece. Zato po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ker prisilni ukrep nad njim ni trajal najmanj tri mesece, kot to določa ZZVN. Razmere, v katerih je živel tožnik po koncu vojne do vrnitve v domovino, ki jih v tožbi izpostavlja, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj so za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, odločilni le prisilna dejanja in ukrepi okupatorja v času od 6.4.1941 do 15.5.1945. Zato je sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da od njegovega rojstva do konca vojne res niso minili trije meseci. Meni, da je pomembno za ugodno rešitev njegove zahteve tudi upoštevanje okoliščin, v katerih je živela njegova mati v času nosečnosti. Prištetje tega časa pa vsekakor presega zakonski pogoj treh mesecev. Ne strinja se tudi, da pri odločanju niso bile upoštevane neznosne razmere po koncu vojne do vrnitve v domovino. Zato predlaga naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Svojo odločitev je oprlo na pravilno razlago ZZVN.

Eden izmed bistvenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča določb ZZVN ni mogoče razlagati tako, kot to navaja pritožnik, in sicer, da bi mu bilo mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja, ne glede na datum 15.5.1945. Glede žrtve vojnega nasilja je v 1. členu ZZVN določeno, da je to državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, kot čas trajanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov pa je v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen čas 6.4.1941 do 15.5.1945. Po določbah ZZVN po tem datumu ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne. Čas po končanju druge svetovne vojne pa se upošteva le pri odločanju o pravicah iz priznanega statusa.

Novela ZZVN-B (Uradni list, RS, št. 44/96) da je uveljavljeni status žrtve vojnega nasilja le osebam, rojenim staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. člena ZZVN. Po mnenju pritožbenega sodišča je v 1. odstavku 3. člena ZZVN, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, določen enotni minimalni rok trajanja prisilnega ukrepa (tri mesece) za priznanje statusa vseh žrtev vojnega nasilja, torej tudi za že rojene otroke. Zato je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, ker njegovo bivanje v izgnanstvu od njegovega rojstva (20.3.1945) pa do končanja druge svetovne vojne (15.5.1945), ni trajalo tri mesece.

Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene ugovore. Obrazložitev, s katero tožbene ugovore zavrača in razlogi, ki jih navaja, so v skladu z odločbo tožene stranke in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZZVN, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Zato tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno ponovi tožbene ugovore, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.