Jedro

V sporni zadevi je s pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi odpadla pravna podlaga za plačilo odpravnine, ki jo je tožeča stranka izplačala toženki na podlagi 108. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka odpravnino izplačala prostovoljno, in sicer še preden je odpoved pogodbe o zaposlitvi postala pravnomočna in je zato nima pravice zahtevati nazaj. Šesti odstavek 108. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je plačala prostovoljno in da je plačala nekaj, kar se je zavedala, da ni dolžna. Zato je podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 3. odstavku 190. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 4.586,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 12. 2022 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za 675,67 EUR s pp je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 40,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (razen zavrnilni del) zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je bila toženka zaradi psihičnih težav pri tožeči stranki invalidsko upokojena, na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 667/2021 z dne 23. 8. 2022 v povezavi z odločbo ZPIZ z dne 25. 1. 2021 in z dne 11. 5. 2021. V tem socialnem sporu je bilo izdelano izvedeniško mnenje s strani izvedenke dr. A. A. iz B., iz katerega izhajajo resne psihične težave toženke. Na to procesno pravno oviro na strani toženke bi zato moralo paziti tudi sodišče po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo sojenja v postopku na prvi stopnji, kakor tudi toženka ni mogla biti neposredno zaslišana v postopku. Prav tako v pritožbi navaja, da v konkretnem primeru niso bili podani zakonski pogoji za neupravičeno obogatitev. Tožeča stranka je namreč avtonomno in prostovoljno privolila v izplačilo odpravnine toženki v celotnem znesku, za kar je obstajala pravna podlaga. Tožeča stranka je zavestno in hote izplačala odpravnino toženki, ker ji je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, katera pa je bila kasneje kot nezakonita razveljavljena. V kolikor se tožeča stranka, kot delodajalec toženke, ne bi pritožila zoper odločbo o priznanju I. kategorije invalidnosti in priznanju invalidske pokojnine v korist toženke, bi se lahko toženka invalidsko upokojila in bi ji tako prenehala pogodba o zaposlitvi po samem zakonu. Tako pa je tožeča stranka sama povzročila zadevno stanje, da je bila toženka invalidsko upokojena šele z izdajo sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v socialnem sporu dne 23. 8. 2022. 3. Zoper I. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, skladno z določilom 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v točki I. in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje znesek v višini 675,76 EUR neutemeljeno zavrnilo in pri tem napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se dohodek iz naslova odpravnine ob upokojitvi ne všteva v davčno osnovo po 7. točki 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da toženi stranki pripada odpravnina v celotnem znesku 6.017,85 EUR in ne v neto znesku 5.342,18 EUR, zato je posledično tožbeni zahtevek v višini 675,67 EUR neutemeljeno zavrnilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava toženki pripada odpravnina v neto znesku 5.342,18 EUR za razliko (5.261,80 EUR) pa je toženka neupravičeno obogatena. Po 7. točki 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini - ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina ob upokojitvi do višine, ki jo določi vlada. Ta višina je po 10. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja v času, ko je toženki delovno razmerje prenehalo, znašala 4.063,00 EUR. Toženki bi odpravnina ob upokojitvi, če bi delovno razmerje trajalo do vključno 3. 10. 2022 pripadala odpravnina v višini zneska takrat veljavnih treh povprečnih plač, to je 6.017,85 EUR in ker se odpravnina v skladu s takrat veljavno uredbo ne všteva v davčno osnovo do višine 4.063,00 EUR, je potrebno znesek 1.954,85 EUR vključiti v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, iz česar sledi neto znesek 1.279,18 EUR. Sodišče bi moralo tako ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je argumentirano in natančno opredelilo do vseh dejstev, ki so za odločitev bistvena.

6. Med strankama ni bilo sporno, da je bila toženka pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu administrator IV v glavni pisarni v Območni enoti C. Z odločbo ZPIZ z dne 25. 1. 2021 je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do invalidske pokojnine. Zoper odločbo se je toženka pritožila in pritožbi je bilo ugodeno z odločbo ZPIZ z dne 11. 5. 2021, s katero je bila toženka razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravic do dela na drugem delovnem mestu, brez dela s strankami in s krajšim delovnim časom. Ker tožeča stranka za toženko ni imela ustreznega delovnega mesta glede priznane omejitve, ji je dne 29. 10. 2021 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti in na podlagi 108. člena ZDR-1 izplačala odpravnino v znesku 10.603,98 EUR. Odpoved je toženka izpodbijala v sodnem sporu in Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I Pd 30/2022 z dne 7. 10. 2022 razsodilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita ter jo razveljavilo. Takšno odločitev je sprejelo v delovnem sporu izključno zaradi odprave odločbe ZPIZ z dne 11. 5. 2021 o razvrstitvi toženke v III. kategorijo invalidnosti. S tem je oživela odločba ZPIZ z dne 25. 1. 2021, s katero je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnost ter je bilo ponovno vzpostavljeno delovno razmerje, ko je toženki dne 4. 10. 2022 prenehalo delovno razmerje na podlagi zakona, zaradi priznane I. kategorije invalidnosti.

7. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev toženke, da je tožeča stranka kot delodajalec povzročila stanje, da je bila toženka invalidsko upokojena šele z izdajo sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ker se je pritožila zoper odločbo ZPIZ o priznanju I. kategorije invalidnosti in priznanju invalidske pokojnine v korist toženke.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo toženko postaviti pod skrbništvo oziroma bi ji moralo omejiti opravilno (procesno) sposobnost glede na psihične težave toženke, ki jih je ugotovila v socialnem sporu izvedenka dr. A. A. iz B. Toženko je v sodnem postopku zastopal odvetnik in v odgovoru na tožbo ter odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe se toženka ni sklicevala na resne psihične težave zaradi katerih naj ne bi bila v stanju sodelovati v delovnem sporu. Prav tako je za zastopanje pooblastila odvetnika. Res je bila toženka zaradi psihičnih težav invalidsko upokojena, vendar navedeno še ne pomeni, da toženka ni bila v stanju sodelovati v delovnem sporu. Sodišče v postopku ni zaslišalo toženke in direktorja tožeče stranke, kot je to predlagala toženka. Odločitev sodišča je temeljila na odpadli pravni podlagi, zato zaslišanje strank ni bilo potrebno.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da materialno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) o neupravičeni obogatitvi, in sicer 190. in 191. člen. Dolžnost vrniti neupravičeno pridobljeno ne nastane le v primeru, kadar je kdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (1. odstavek 190. člena OZ), temveč tudi v primeru obogatitve glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ). Na podlagi 191. člena OZ tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V sporni zadevi je s pravnomočnostjo sodbe opr. št. I Pd 30/2020 o nezakonitosti odpovedi odpadla pravna podlaga za plačilo odpravnine, ki jo je tožeča stranka izplačala toženki, na podlagi 108. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka odpravnino izplačala prostovoljno, in sicer še preden je odpoved pogodbe o zaposlitvi postala pravnomočna in je zato nima pravice zahtevati nazaj. Šesti odstavek 8. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je plačala prostovoljno in da je plačala nekaj, kar se je zavedala, da ni dolžna. Zato je podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 3. odstavku 190. člena OZ.

10. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se dohodek iz naslova odpravnine ob upokojitvi, ne všteva v davčno osnovo po 7. točki 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženki pripada odpravnina ob upokojitvi v znesku 6.017,85 EUR in ne v neto znesku 5.342,18 EUR, za kar se zavzema tožeča stranka. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila davkov in prispevkov v javno pravnem razmerju odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Delavec ima pravico do bruto plače (torej bruto odpravnine) ter Delovno sodišče odloča o obveznosti plačila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, na pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).