Jedro

S pravnomočnostjo vmesne sodbe, s katero je bila toženi stranki naložena prodaja stanovanja, so se izkazala vsa dotedanja stališča, mnenja in pričakovanja tožene stranke kot napačna, zato je zaključek o neutemeljeni odklonitvi prodaje stanovanja pravilen. Z neutemeljeno odklonitvijo pa je bil prikrajšan tožnik, ki ni mogel skleniti kupoprodajne pogodbe v 30. dneh po vloženi zahtevi. Vrednost točke za ugotovitev prodajne cene stanovanje je zato pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je naložilo toženi stranki sklenitev kupoprodajne pogodbe s tožnikom za stanovanje v Ljubljani, .... v izmeri 87,32 m2 in za ceno 679.830,00 SIT ter drugimi podrobnostmi, razvidnimi iz izreka sodbe. Z vmesno sodbo, ki je postala pravnomočna dne 17.11.1993, je bilo odločeno, da je tožena stranka sporno stanovanje dolžna prodati tožniku v skladu s 117. čl. Stanovanjskega zakona (SZ), v nadaljnjem postopku pa je bilo potrebno ugotoviti le višino kupnine oziroma bistvene sestavine kupoprodajne pogodbe. S pomočjo izvedenca in upoštevaje določbe Stanovanjskega zakona je sodišče ugotovilo število točk, ki se upoštevajo pri določitvi kupnine (224), uporabno površino (87,32 m2) in korekcijski faktor (0,966). Nadalje je sodišče upoštevalo vrednost točke, kot je veljala v času vložitve tožbe (89,95 SIT) in sicer po predlogu tožnika, čeprav bi se lahko upoštevala celo vrednost točke na 30. dan po vloženi zahtevi za odkup stanovanja (5. odst. 117. čl. SZ), ko je znašala vrednost točke 75,33 SIT, vendar je moralo prvostopno sodišče odločiti v mejah zahtevka v skladu s 1. odst. 2. čl. ZPP. Končno je upoštevaje 60% popust po 119. čl. SZ ugotovljena kupnina v višini 679.830,00 SIT. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in izpodbija njeno 3. točko zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče v 3. točki določilo, da znaša kupnina za predmetno stanovanje 679.830,00 SIT in jo je tožnik dolžan poravnati v 60. dneh po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je upoštevalo vrednost točke, kot je veljala v času vložitve tožbe, to je 89,95 SIT. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da gre za splošno sprejeto stališče, po katerem ima imetnik stanovanjske pravice, ki uspe s tožbo na sklenitev prodajne pogodbe, pravico kupiti stanovanje po pogoji, ki bi jih imel, če lastnik z izpolnitvijo svoje obveznosti ne bi odlašal. V predmetnem sporu pa toženi stranki ni šlo za odlašanje z izpolnitvijo zakonite obveznosti. Toženec je kot delniška družba z znanimi lastniki v letu 1991 kupil na javni licitaciji vse nepremičnine stečajnega dolžnika X. v stečaju. Toženec je torej upravičeno smatral, da je bilo predmetno stanje s tem olastninjeno, saj je prodaja v stečajnem postopku po splošno veljavni sodni praksi veljala kot način prehoda družbene v zasebno lastnino. Ker tožencu to dejstvo ni bilo nikoli sporno, je šele v predmetnem sporu izvedel za sklep stečajnega senata X. v stečaju St 2/91 z dne 25.11.1991, da se odobri prodaja dolžnikovih stanovanj imetnikom stanovanjskih pravic in da v konkretnem primeru do tožnika stečajni upravitelj tega sklepa ni realiziral. Toženec za napake stečajnega postopka ne more biti sankcioniran, kot se je zgodilo v predmetnem postopku, ker pri zadevi ni bil udeležen. Toženec je torej utemeljeno pričakoval, da ni dolžan prodati predmetnega stanovanja kot družbenega stanovanja, saj ga je kupil kot zasebna delniška družba na javni licitaciji v stečajnem postopku. Za toženo stranko gre pri vsej zadevi za načelen spor, zlasti tudi zato, ker je bil hkrati za vrnitev predmetnih nepremičnin vložen denacionalizacijski zahtevek, kar bi moralo po 88. čl. ZDEN onemogočiti razpolaganje s predmetnimi nepremičninami. Zaradi navedenega je ocena, da je šlo v predmetnem sporu za odlašanje pri izpolnitvi zakonite obveznosti, povsem neutemeljena in na tej oceni sodišče posledično ne more določiti vrednosti kupnine, kot jo je določilo v 3. točki izpodbijane sodbe. Pritožba ni utemeljena. Pravilne so dejanske ugotovitve in materialnopravni zaključki prvostopnega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Ob pravnomočnosti vmesne sodbe, opr. št. II P 329/92 z dne 20.1.1993 v zvezi s sodbo višjega sodišča, opr. št. I Cp 1916/93 z dne 17.11.1993 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 220/94 z dne 17.9.1995, kjer je bilo razsojeno, da je tožena stranka dolžna prodati tožniku stanovanje v hiši X. v Ljubljani (na podlagi 117. čl. SZ), je ostalo v nadaljnjem postopku sporno le vprašanje bistvenih elementov kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje oziroma, glede na vsebino pritožbe, ki izpodbija točko 3 v izreku sodbe povzete kupoprodajne pogodbe, višina kupnine za sporno stanovanje (679.830,00 SIT). Tožena stranka sicer navaja, da je utemeljeno pričakovala, da ni dolžna prodati predmetnega stanovanja tožniku, pri čemer zatrjuje, da je vložen denacionalizacijski zahtevek, da je bilo stanovanje olastninjeno že z nakupom nepremičnine stečajnega dolžnika X. v stečaju in da je šlo za napake stečajnega postopka, ko je stečajni senat odobril prodajo stanovanj stečajnega dolžnika X. v stečaju imetnikom stanovanjskih pravic. Vse trditve so neutemeljene, saj za vložitev denacionalizacijskega zahtevka za sporno stanovanje tožena stranka v tej zadevi ni predložila nobenega dokaza in zato take trditve ni mogoče upoštevati, sicer pa je o obveznosti prodaje stanovanja odločeno že s citiranimi sodbami in o tej obveznosti zaradi pravnomočnosti vmesne sodbe, ki je rešila to vprašanje, ni več mogoče razpravljati. Kot je navedeno, je sporna višina kupnine, ki jo je prvostopno sodišče natančno, prepričljivo in pravilno obrazložilo, od vsega v izpodbijani sodbi pa je za toženo stranko sporna samo vrednost točke, ki je odločilna za določitev vrednosti stanovanja, ki se privatizira (1. in 2. odst. 121. čl. SZ). Prvostopno sodišče je pravilno presodilo (opirajoč se na 5. odst. 117. čl. SZ), da bi bila pravilna vrednost točke na 30. dan od vložene zahteve za odkup stanovanja, glede na to, ker imetnik stanovanjske pravice ne sme biti prikrajšan, če je lastnik stanovanja neutemeljeno odklonil sklenitev pogodbe. Predpisano je namreč, da mora lastnik najpozneje v 30. dneh po vloženi zahtevi skleniti pogodbo, iz česar je izpeljano pravilo določitve vrednosti točke v primeru sodnega spora. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka neutemeljeno zavrnila sklenitev pogodbe, kot je ugotovljeno v prej citiranih pravnomočnih sodbah, je odločitev o uporabi vrednosti točke, ki se upošteva za določitev prodajne cene stanovanja, v izpodbijani sodbi pravilna. Ni sprejemljiva pritožbena trditev, da je toženec upravičeno smatral, da je bilo stanovanje olastninjeno s toženčevim nakupom nepremičnin od stečajnega dolžnika X. v stečaju, saj je bila na toženo stranko s pogodbo prenešena trajna pravica uporaba in razpolaganja stanovanja, ne pa lastninska pravica, končno pa je tudi vmesna sodba odločila, da je zatrjevano toženčevo stališče zmotno. Isto velja za trditve o napakah stečajnega postopka in za zatrjevanje, češ da toženec ni bil dolžan prodati stanovanja, saj ga je kupil kot zasebna delniška družba na javni licitaciji. S tem, ko je postala pravnomočna vmesna sodba in je bila toženi stranki naložena prodaja stanovanja, so se izkazala vsa dotedanja stališča, mnenja in pričakovanja tožene stranke kot napačna, zato je zaključek o neutemeljeni odklonitvi sklenitve prodajne pogodbe pravilen. Z neutemeljeno odklonitvijo pa je bil prikrajšan tožnik, ki ni mogel skleniti kupoprodajne pogodbe v 30. dneh po vloženi zahtevi in je zato za ugotovitev vrednosti točke mogoče uporabiti le tisto vrednost, ki jo je uporabilo provostopno sodišče. Zato je bilo v tem delu pravilno uporabljeno materialno pravo, kar velja nadalje za celoten izračun kupnine za sporno stanovanje oziroma za celotno 3. točko v izreku sodbe navedene prodajne pogodbe. To pomeni, da s strani tožene stranke uveljavljana pritožbena razloga nista podana, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. čl. ZPP).