Jedro

Določila Javnega poziva so jasna, enako tudi določila Odloka MOL, ki pravico do finančne spodbude za vgradnjo električnih toplotnih črpalk pogojuje s tem, da za stavbo ni kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina. Da bi toženka pri odločanju o pravici do finančne spodbude lahko upoštevala še prizadevanja toženke, da bi si ogrevanje lahko uredila z uporabo zemeljskega plina, bi toženka morala imeti v upoštevnih predpisih določeno diskrecijsko pravico, katere pa v Odloku MOL, tudi po presoji sodišča, ni.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe, ki jo tožnica vložila na podlagi v Uradnem listu objavljenega Javnega poziva za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v rabo obnovljivih virov energije in večje energetske učinkovitosti - 74SUB-OB19 (v nadaljevanju Javni poziv). Posebni stroški v postopku niso nastali.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje izvedena na stavbi na naslovu A. v Ljubljani, ki stoji na zemljišču s parc. št. 405/19 k.o. ... Javni poziv pa v tretjem odstavku razdelka D določa, da nepovratna finančna spodbuda ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Ker je po teh podatkih na predmetnem zemljišču kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, nepovratna finančna spodbuda ne more biti dodeljena.

3.Tožnica je že v postopku pred toženko tej ugotovitvi ugovarjala s stališčem, da prednostni način v njenem primeru ne more veljati, ker Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) zemeljskega plina na tem zemljišču, kljub njenim prizadevanjem, ne zagotavlja. Prvostopenjski organ je ugovor zavrnil s pojasnilom, da so za odločitev bistveni načrti za prihodnje. Prednostni način ogrevanja stavb z uporabo zemeljskega plina je v povezavi z načrtovanim zmanjševanjem onesnaženja zraka z delci PM10. To ne pomeni, da je ogrevanje z električno toplotno črpalko prepovedano, temveč le, da ga ni mogoče z nepovratnimi finančnimi spodbudami spodbujati. Ta kriterij jasno izhaja iz drugega odstavka 4. člena Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok MOL) in prvostopenjski organ je skladno z načelom zakonitosti vezan na ta določila.

4.Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasnjuje, da je že leta 2017 izrazila predlog Energetiki B. za napeljavo plina po ulici njene nepremičnine, kar pa se ni realiziralo. V aprilu 2020 je morala zamenjati peč za centralno ogrevanje, saj se ji je ta nepopravljivo pokvarila. V januarju 2020 je na Energetiko B. ponovno naslovila prošnjo za ureditev priključitve nepremičnine na daljinsko plinsko ogrevanje in februarja 2020 prejela odgovor, da bodo pri lastnikih sosednjih parcel preverili možnost vgradnje plinovoda, drugega odgovora pa do izdaje izpodbijane odločbe ni prejela. V tej situaciji je morala še pred jesenjo urediti ogrevanje svoje nepremičnine in ker od Energetike B. ni prejela nikakršnega odgovora, je izvedla montažo toplotne črpalke. Druge možnosti ni imela, saj investicija v komunalno infrastrukturo s strani MOL ni predvidena, priključitev nepremičnine tožnice na plinsko omrežje pa prav tako ni bila na voljo. Tožnica je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi uredila način ogrevanja, kakršen je predviden kot najbolj optimalen na območju njene nepremičnine, pa tega ni mogla doseči iz razlogov izven svoje sfere. S čakanjem na naslednji investicijski projekt Energetike B., bi bila primorana v vmesnem času nepremičnino ogrevati s klimo in priložnostnimi grelnimi telesi, kar bi bilo neekonomično in okolju škodljivo. V teh okoliščinah, bi ji toženka, da bi sledila svojim namenom in zavezami, morala odobriti finančno spodbudo. Tožnica zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in v sporu polne jurisdikcije odobri tožničino vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude, oziroma podredno, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu v ponoven postopek. Predlaga tudi povračilo stroškov upravnega spora.

5.V odgovoru na tožbo toženka vztraja na svojih stališčih in se ponovno sklicuje na načelo zakonitosti ter sodno prakso tukajšnjega sodišča (I U 1389/2018-13 z dnr 28. 11. 2019).

6.Tožba ni utemeljena.

7.Uvodoma sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tožnica se je prijavila na Javni poziv toženke za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v rabo obnovljivih virov energije in večje energetske učinkovitosti, pri čemer je v svojo stanovanjsko stavbo na ... ulici 31 v Ljubljani vgradila električno toplotno črpalko. Javni poziv je v razdelku D določal, da nepovratna finančna spodbuda za takšno naložbo za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Nadalje ni sporno, da stavba na ... ulici 31 leži na območju MOL in da je ta sprejela Odlok o načrtu za kakovost zraka MOL, v katerem je določeno, da če je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci do spodbud niso upravičeni do spodbude za vgradnjo električnih toplotnih črpalk. Prav tako ni sporno, da je za stavbe na ... ulici kot prednostni način ogrevanja določen zemeljski plin. Tožnica je v postopku izkazala okoliščine, iz katerih izhaja, da si je morala urediti ogrevanje in da si je pred vgradnjo toplotne črpalke prizadevala k ureditvi ogrevanja na zemeljski plin, a to iz razlogov, ki niso bili v njeni sferi, ni bilo mogoče. Teh okoliščin toženka v postopku ne prereka, zato jih sodišče na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteje za dokazana. Med strankama pa ostaja sporno, ali je tožnica v tej situaciji, ko si je morala urediti ogrevanje in iz razlogov izven njene sfere ni mogla izbrati predpisanega prednostnega načina, vendarle upravičena do finančne spodbude za naložbo v električno toplotno črpalko, ki je ekološko boljša rešitev od alternativ, ki bi se jih morala poslužiti, če bi čakala na to, da bi se uredila možnost ogrevanja z zemeljskim plinom.

8.Čeprav tudi sodišče ugotavlja, da je tožnica izkazala okoliščine, iz katerih je razvidno njeno prizadevanje urediti si ogrevanje na način, ki ga je MOL določil za prednostnega, vendarle v tem sporu daje prav toženki. Določila Javnega poziva (razdelek D) so jasna, enako tudi določila Odloka MOL, ki pravico do finančne spodbude za vgradnjo električnih toplotnih črpalk pogojuje s tem, da za stavbo ni kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina. Da bi toženka pri odločanju o pravici do finančne spodbude lahko upoštevala še prizadevanja toženke, da bi si ogrevanje lahko uredila z uporabo zemeljskega plina, bi toženka morala imeti v upoštevnih predpisih določeno diskrecijsko pravico, katere pa v Odloku MOL, tudi po presoji sodišča, ni. Prav tako je ni v 146.g členu Zakona o varstvu okolja (ZVO-1).

9.Skladno z načelom zakonitosti in določbo drugega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ po prostem preudarku odloča v tistih upravnih zadevah, v katerih je po zakonu ali po predpisu lokalne skupnosti upravičen odločati po prostem preudarku. Ker toženka v obravnavani zadevi tega pooblastila v ZVO-1 in tudi v Odloku MOL ni imela, je morala odločati po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, vsled česar tožnici, tudi po presoji sodišča, upravičeno ni dodelila finančne spodbude.

10.Ob povedanem je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu ter tudi podzakonskih predpisih utemeljena.

11.Ker dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno, je sodišče po pooblastilu, ki ga določa prvi odstavek 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Dokazni predlogi v tožbi tožnice so bili zato nepotrebni, saj je sodišče že brez njihove izvedbe okoliščine, kot jih tožnica navaja v tožbi, štelo za dokazana.

12.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

2Ki določa, da Sklad odloči o pravici vlagatelja do pridobitve sredstev Sklada in drugih sredstev, s katerimi Sklad upravlja, z odločbo, s katero določi: namen, za katerega se sredstva dodeljujejo, višino dodeljenih sredstev, rok za izvedbo naložbe, za katero se sredstva dodeljujejo, pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, za pridobitev sredstev in rok za njihovo izpolnitev, rok za predložitev dokumentacije za izplačilo dodeljenih sredstev in druga vprašanja, ki jih določajo splošni pogoji poslovanja Sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa.

3Enako je tukajšnje sodišče odločilo tudi v sodbi I U 1389/2018-13 z dne 28. 11. 2019, glej točko 6.

-------------------------------

Zveza

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (2017) - člen 4

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.