Jedro

Tožbo za objavo popravka je treba vložiti zoper izdajatelja medija.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožniki morajo toženkama v 15 dneh povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov. S prvim od njiju so tožniki od prve toženke zahtevali objavo popravka v zvezi s prispevkom v televizijski oddaji Tarča v naslednji televizijski oddaji. Z drugim so od druge toženke zahtevali objavo popravka v zvezi z določenim člankom na prvi strani spletne strani https://www.rtvslo.si. Sodišče je zahtevka zavrnilo z argumentom, da tožniki niso tožili prave osebe - izdajatelja medija. Naložilo jim je še povrnitev stroškov toženk, o njihovi višini pa še ni odločilo.

2.Zoper sodbo se pritožujejo tožniki zaradi absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in očitno napačne uporabe materialnega prava kot posledice očitno enostransko, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagajo spremembo sodbe v ugodilno, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče je po mnenju tožnikov zahtevka zavrnilo "očitno povsem neutemeljeno, kontra podatkom spisa, dokaznemu postopku in na prvi pogled nesklepčno oziroma kontraspisno ter očitno nelogično". Zmotno naj bi zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana in pri tem formalistično izhajalo zgolj iz označbe tožene stranke, ne da bi upoštevalo "celotno vsebino tožbe in okoliščine konkretnega primera". Iz tožbe in priloženih listin naj bi jasno izhajalo, da je bil zahtevek za objavo popravka naslovljen "na medij oziroma njegovega izdajatelja", odgovorni urednici pa sta bili "v postopku navedeni kot osebi, ki v skladu z ZMed-1 odločata o objavi oziroma zavrnitvi popravka". Sodišče naj bi moralo upoštevati "vsebinsko presojo procesnih dejanj" ter ugotoviti, kdo je dejanski subjekt pravnega razmerja, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Če je menilo, da označba tožene stranke ni ustrezna, naj bi moralo tožnike pozvati k odpravi pomanjkljivosti oziroma razjasnitvi navedb. Tako pa naj bi zavrnitev zahtevka brez predhodnega poziva pomenila pretiran procesni formalizem - posebej zato, ker je "iz celotne vsebine predmetne zadeve mogoče ugotoviti, kdo naj bi bil dejanski toženec". Takšna pretirano formalistična razlaga naj bi kršila pravico do sodnega varstva prvega odstavka 23. člena Ustave. Tožniki poudarjajo, da so v tožbi navedli tudi matično in davčno številko pravne osebe (v tem naj bi se primer razlikoval od tistega iz sklepa VSL III Cp 510/2026), medtem ko so fizični osebi označili le z imenom in priimkom. To naj bi jasno kazalo njihov namen kot toženo stranko označiti izdajatelja. Tudi iz vsebine tožbe naj bi jasno izhajalo, da sta odgovorni urednici omenjeni le v okviru opisa njunega položaja pri izdajatelju, ne kot samostojni toženi stranki. Tožniki so prepričani, da je pri presoji treba upoštevati njihov šibkejši položaj v razmerju do medija. Ločevanje med izdajateljem medija in odgovornima urednicama se jim zdi umetno, saj je uredniško odločanje po naravi stvari preneseno na slednji; brez njunega delovanja medij sploh ne bi mogel izvajati medijske dejavnosti. Nazadnje tožniki še navajajo, da tožena stranka večkrat objavlja netočne, nepreverjene oziroma zavajajoče članke in prispevke.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Toženki sta odgovorili na pritožbo, predlagata njeno zavrnitev.

5.Tožniki so v tožbi kot toženo stranko navedli dve osebi (toženki). Prvo toženo stranko (prvo toženko) so označili tako: A. A., odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija, Radiotelevizija Slovenija, javni zavod, zapisali so tudi matično in davčno številko zavoda. Drugo toženo stranko (drugo toženko) so označili tako: B. B., odgovorna urednica uredništva za nove medije Multimedijski center RTV Slovenija, Radiotelevizija Slovenija, javni zavod, prav tako z matično in davčno številko zavoda. Zoper vsako toženko so zahtevali drug popravek in v petitu vsakega od zahtevkov so ponovili prej navedeno označbo prve in druge toženke.

6.Od vsake toženke so zahtevali nerazdelno plačilo stroškov postopka. Prvostopenjska sodba temelji na opisanih dejstvih procesno-pravne narave. V njej tako ni ničesar, kar bi bilo "očitno povsem neutemeljeno, kontra podatkom spisa, dokaznemu postopku in na prvi pogled nesklepčno oziroma kontraspisno ter očitno nelogično" (s čimer so tožniki utemeljevali očitka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

7.Res drži, da tožniki toženk niso opisali z vsemi identifikacijskimi podatki, ki jih predvideva zakon (1. točka prvega odstavka 180.a člena v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP). Umanjkala sta namreč naslova njunih prebivališč. Namesto tega so tožniki navedli naziv in naslov njunega delodajalca in sodišče je toženkama tožbi vročilo tja. Toda zaradi umanjkanja naslova prebivališča tožene stranke ni bilo nerazumljivo oziroma nejasno, koga tožniki sploh tožijo, tako da bi jih bilo moralo sodišče skladno s 108. členom ZPP pozvati k popravi tožbe. Dovolj očitno je bilo, da so se tožniki odločili vložiti tožbo zoper dve različni fizični osebi, zaposleni pri izdajatelju (in ne zoper en sam subjekt - izdajatelja). Edina nedoslednost pri tem je bila, da so namesto njunih domačih naslovov zapisali naziv in naslov njunih delodajalcev. Od sodišča bi ta nedoslednost terjala kvečjemu poziv, naj tožnika navedeta prebivališči toženk, ne pa pozivanja k opredelitvi, kdo je tožen.

8.Da so tožniki, kar so z označitvijo tožene stranke zapisali, tudi zares hoteli, izrecno potrjuje zadnja poved III. točke njihove prve pripravljalne vloge: "[...] je tako več kot očitno, da sta toženi stranki, kot odgovorni urednici, pasivno legitimirani v predmetni zadevi."

9.Označitev tožene pravdne stranke je dejanje, ki je popolnoma prepuščeno tožnikovi avtonomiji. Je tudi odgovorno dejanje, saj povzroči posledice za subjekt, ki je označen kot tožen in ki mu mora sodišče vročiti tožbo. Da v tožbi jasno označena subjekta nista tista, ki bi jima materialno pravo nalagalo izpolnitev s tožbo zahtevane obveznosti, sta tožnike v odgovoru na tožbo pravilno opozorili toženki. Reakcija tožnikov na to je opisana v prejšnji točki te obrazložitve. Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper stranko, ki ji pravo ne nalaga izpolnitve zahtevane obveznosti, ni pretirani procesni formalizem (ki bi kršil človekovo pravico do sodnega varstva). Je nujno sredstvo za zavarovanje pravice tožene stranke pred tem, da bi ji bilo naloženo breme, ki ni njeno. Pričakovanje, da bo tožnik v pravnih pravilih (Zakona o medijih, Uradni list RS, št. 69/25 - ZMed-1) zmogel razbrati, zoper koga je treba uperiti tožbo za objavo popravka, ni pretirano. Zato ni nesorazmerna ovira za uveljavljanje sodnega varstva.

10.Odločitev sodišča prve stopnje je tako sprejeta brez očitanih postopkovnih hib (sodišču ni bilo treba pozivati k razjasnitvi jasnega). Temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o tem, koga so tožniki v tožbi označili za toženo stranko. In temelji na pravilni uporabi materialnega prava - prvega odstavka 72. člena Zmed-1, ki določa: "Če odgovorni urednik ne objavi popravka v roku in na način, določenim s tem zakonom, ima oseba, ki je zahtevala objavo popravka, pravico zoper izdajatelja vložiti tožbo za objavo popravka pri sodišču, pristojnem za obravnavo in odločanje v sporih iz civilnopravnih razmerij, na območju katerega je sedež oziroma stalno prebivališče izdajatelja."

11.Zato in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ( 353. člen ZPP).

12.Tožniki s pritožbo niso uspeli, toženki sta nanjo vsebinsko odgovorili. Torej jima morajo tožniki povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife (500 odvetniških točk ali 300 EUR), pavšal za odvetniške izdatke (2 % od 500 točk ali 6 EUR) in 22 % DDV (67,32 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 373,32 EUR, morajo tožniki toženkama povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bodo morali plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Petit prvega zahtevka se tako začne z besedilom "1. tožena stranka A. A., odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija, Radiotelevizija Slovenija, javni zavod, matična št. [...]m davčna št. […] je dolžna …" Enako velja za besedilo petita drugega zahtevka, le da je tam namesto A. A. zapisana B. B., odgovorna urednica uredništva za nove medije Multimedijski center RTV Slovenija.

2Tega sodišče v tem hitrem postopku ni storilo, ker je očitno štelo, da je identiteta toženk jasna, obenem pa je bila vročitev tožbe na naslovu delodajalca uspešna.

3Podčrtal sodni senat.

4Podobno v bistveno podobnem primeru že sklep VSL III Cp 510/2026.