Jedro

Vmesna sodba se izda le, če tožena stranka izpodbija tako temelj kot višino tožbenega zahtevka. Če na tožbo ne odgovori, ni mogoče šteti, da temelj tožbenega zahtevka izpodbija, in ni mogoče izdati vmesne zamudne sodbe. Izdati je treba zamudno sodbo in z njo odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer se ugodi tožbenemu zahtevku v takem obsegu, kot izhaja iz tožbenih navedb, ki jih je treba šteti za resnične.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana delna zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijani delno zamudno sodbo (po vsebini gre v resnici za vmesno zamudno sodbo) je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nesrečo pri delu z dne 21. 6. 2006. Zoper takšno delno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravočasno podala odgovor na tožbo, saj je bila tožba toženi stranki dostavljena in v informacijski sistem pri njej vnesena dne 22. 12. 2009, kar je zabeleženo tudi na sami tožbi in na pozivu sodišča. Iz vročilnice v spisu nečitljivo izhaja datum 22. oktober, toženi stranki pa ni jasno, zakaj je na vročilnici štampiljka pošte z datumom 21. 10. 2009. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da z delno zamudno sodbo odloči o temelju zahtevka, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Sodišče prve stopnje je zapisalo, da utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo vtoževane odškodnine ne izhaja v celoti iz dejstev, ki so navedena v tožbi. To pa pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje na podlagi tožbenih navedb očitno ne le, da ima pomisleke glede višine zahtevka, ampak tudi dvomi v temeljno postavko odškodninske odgovornosti, to je vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Posledično so razlogi o odločilnih dejstvih, to je utemeljenosti tožbenega zahtevka, nejasni in deloma tudi med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da ne gre za primer nesklepčnosti tožbe iz tretjega odstavka 318. člena ZPP, zato bi moralo posledično ali izdati zavrnilno zamudno sodbo ali pa vsebinsko odločiti o višini zahtevka na podlagi tožbenih navedb in ga z zamudno sodbo zavrniti le v delu, v katerem ni utemeljen. Stališče prvostopenjskega sodišča, da sme odločiti le s postavitvijo izvedenca, je v nasprotju z institutom zamudne sodbe in tudi v neskladju s sodno prakso v tovrstnih primerih. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano delno zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da sicer meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo, s katero bi v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, zato je predlagal izdajo dopolnilne zamudne sodbe. Ne glede na to pa je izpodbijana delna zamudna sodba v korist tožnika, zato se z njo strinja. Iz konteksta obrazložitve izpodbijane delne zamudne sodbe je razvidno, da dejstva, ki so navedena v tožbi, povzročajo pomisleke le glede višine tožbenega zahtevka, ne pa tudi glede temelja. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja protipravno ravnanje tožene stranke (krivdna odgovornost) oziroma dejstvo, da se ukvarja z nevarno dejavnostjo (objektivna odgovornost), zaradi česar se je tožnik poškodoval, pri tem pa sta mu nastala tako materialna kot nematerialna škoda, ki jo vtožuje. Tožnik ni v ničemer prispeval k svojemu poškodovanju, prav tako ni prispeval nihče drug, zato odškodninska odgovornost tožene stranke ni zmanjšana v smislu deljene odgovornosti. Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zato se je vzpostavila absolutna domneva, da priznava tožnikove trditve, na katere je ta oprl svoj zahtevek. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano delno zamudno sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano delno zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožena stranka pravočasno vložila odgovor na tožbo. Iz podpisane vročilnice je povsem jasno razvidno, da je prejemnik potrdil, da je pisanje prejel enaindvajsetega desetega 2009, vročitev tega dne pa potrjuje tudi žig pošte. Zaradi navedenega ni bistveno, kdaj in kako je tožena stranka v svoji evidenci vnesla podatke o prejemu te pošiljke. Tožena stranka je na tožbo odgovorila po izteku 30 dni od njene vročitve, zato je sodišče prve stopnje moralo preizkusiti, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Na podlagi 318. člena ZPP je sicer možna delna zamudna sodba, če so pri večih tožbenih zahtevkih pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni samo glede nekaterih od njih ali pa, če je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo. V teoriji pa je nesporno, da ni možna vmesna zamudna sodba. Vmesna sodba se namreč izda le takrat, če toženec izpodbija tako temelj kot tudi višino tožbenega zahtevka. Kadar pa toženec sploh ne odgovori na tožbo, ni mogoče šteti, da bi izpodbijal temelj tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega je vmesna sodba nezdružljiva z inštitutom zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je to nezdružljivost sicer skušalo prikriti s tem, da je odločbo označilo kot delno zamudno sodbo, vendar je glede na izrek to brez vsakega dvoma vmesna zamudna sodba.

Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi na nasprotja v obrazložitvi izpodbijane delne zamudne sodbe, saj sodišče prve stopnje po eni strani navaja, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (pri čemer je eden od pogojev tudi sklepčnost tožbe), v nadaljevanju pa, da utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo vtoževane odškodnine ne izhaja v celoti z dejstev, ki so navedena v tožbi, kar je zakonski opis nesklepčnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano delno zamudno sodbo razveljavilo, saj je bila izdana v nasprotju z določbo 318. člena ZPP. Kršitev je takšne narave, da je na pritožbeni stopnje ni možno odpraviti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje znova odločilo o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Pri tem bo moralo izhajati iz tega, da institut zamudne sodbe temelji na teoriji afirmativne litiskontestacije. Pasivnost tožene stranke, ki ni v roku odgovorila na tožbo, ima za posledico, da se šteje za resnično vse, kar je tožnik navedel v tožbi. Tako bo sodišče prve stopnje moralo šteti, da je resnično vse, kar je tožnik v tožbi navedel o nastanku in vzrokih poškodbe, kakor tudi o trajanju zdravljenja, telesnih bolečinah in drugih nevšečnostih, ki jih je tožnik prestal zaradi poškodbe, trajnih posledicah poškodbe oziroma zmanjšanju življenjskih aktivnostih tožnika zaradi poškodbe, kakor tudi glede prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožbene navedbe glede teh vprašanj so zelo obsežne in bodo sodišču prve stopnje nudile zadostno oporo, da bo lahko presodilo, ali iz teh okoliščin izvira vtoževana posledica, to je takšna odškodnina, kot jo tožnik vtožuje. V kolikor bo sodišče prve stopnje ponovno ocenilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in bo ugotovilo, da so podani tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe, da pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja, da pravična denarna odškodnina za posamezno vrsto negmotne škode znaša toliko, kot vtožuje tožnik (ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih), bo z zamudno sodbo dosodilo znesek, za katerega bo ocenilo, da predstavlja pravično denarno odškodnino, glede višjega zahtevka pa bo izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

Pri tem se postavlja vprašanje, ali okoliščine, zaradi katerih se je sodišče prve stopnje sploh odločilo za izdajo delne (dejansko pa vmesne) zamudne sodbe, pomenijo oviro za izdajo zamudne sodbe. Res je, da je tožnik že v tožbi navedel, da je bila ob preiskavi z magnetno resonanco potrjena ne le poškodba anteriornega križnega ligmenta, degeneracija posteriornega križnega ligmenta po poškodbi in poškodba medialnega kolateralnega ligmenta, temveč tudi znaki degeneracije meniskov, izliv in začetne artrotične spremembe. Vendar pa iz tožbenih navedb izhaja, da so bile telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem, prav tako pa duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter pretrpljeni strah posledica poškodbe tožnika na delu. Tožnik ne navaja ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da je vtoževana škoda posledica kakšnih drugih zdravstvenih težav tožnika. Kaj takšnega namreč prav tako ne izhaja iz listin v spisu in zato ni podano nasprotje med navedbami v tožbi ter listinami v spisu. Celo v primeru, če je tožnik zamolčal dejstva, ki bi kazala na to, da škoda, ki jo vtožuje, ni nastala zaradi poškodbe, ampak drugih vzrokov, bi to ne pomenilo ovire za izdajo zamudne sodbe, niti v primeru, če bi ti drugi vzroki izhajali iz dokazov, ki jih je tožnik priložil k tožbi, seveda pod pogojem, da v sami tožbi glede teh dejstev ne bi navedel ničesar. V takšnem primeru je namreč potrebno šteti, da tega dejstva ne zatrjuje nobena stranka (tožnik tega ne navaja v toži, tožena stranka pa itak ni odgovorila na tožbo), zato je potrebno šteti, da to dejstvo ne obstaja.

V kolikor pa bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožba nesklepčna (iz drugih razlogov, kot pa so navedeni zgoraj), bo v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP tožniku s sklepom določilo rok za odpravo nesklepčnosti tožbe in v kolikor tožnik v tem roku tožbe ne bo ustrezno popravil, bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedeno ne velja (kakor je že razloženo zgoraj) za nesklepčnost, ki bi bila posledica tega, da bi sodišče ocenilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja takšen znesek pravične denarne odškodnine, kot jo zahteva tožnik, temveč manjši. V tem primeru pride v poštev določba četrtega odstavka 318. člena ZPP. Ta določa, da sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek (v tem primeru pač samo delno) po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bo mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Povsem zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da v tej zadevi brez izvedenca z zamudno sodbo ni mogoče odločiti o višini tožbenega zahtevka. Takšno stališče utemeljeno graja že tožena stranka v pritožbi. Kakor je že navedeno zgoraj, mora sodišče, v kolikor so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, po višini odločiti o zahtevku, seveda le do višine, do katere je zahtevek sklepčen.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.