Jedro

Po prvem odstavku 898. člena mora biti dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer) bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Glede na to, da tožnica ni dokazala, da bi šlo za nenaden dogodek, zavarovalni primer ni nastopil in zato zavarovalnica zavarovanki ni dolžna izplačati odškodnine.

Tožnica bi morala najprej dokazati, da je prišlo do nenadnega izliva vode iz cevi, potem pa bi bila tožena stranka prosta odgovornosti, če bi dokazala, da se je voda izlila brez njene krivde. Ni pa tožena stranka dolžna dokazovati razloga, zakaj je tožnici nastala škoda, torej dopustnega ravnanja kot vzroka za nastanek škode.

Izrek

Revizija glede zahtevka za plačilo nepremoženjske škode se zavrže. Revizija glede zahtevka za plačilo premoženjske škode se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala odškodnino zaradi tega, ker se je v njeni hiši izlila voda iz vodomerskega jaška in ji povzročila premoženjsko škodo, njej in njeni družini pa tudi nepremoženjsko škodo zaradi okvare zdravja in psihofizičnega trpljenja.

2. Tožnica se je proti tej sodbi pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo.

3. Tožnica je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni preverilo pritožbenih navedb, temveč je samo sledilo zaključkom prvega sodišča in se ni izreklo o pritožbenih trditvah. Tožnica je namreč ves čas zatrjevala, da je šlo za bodoč in negotov dogodek, ki ni odvisen od volje strank. Tožnica ni mogla predvideti ali preprečiti tega, da je voda v vodomernem jašku enormno narasla in poplavila. Meni, da je to uspela dokazati, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zavarovalnico, pri kateri je imela sklenjeno zavarovanje, odvezalo odgovornosti za plačilo škode. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča, da prvi in drugi toženi stranki ni bilo treba dokazati, da je šlo za dolgotrajnejše zamakanje in da bi morala tožnica dokazati, da je šlo za nenaden izliv vode in s tem enkraten dogodek. Dodaja, da je pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe agent prve tožene zavarovalnice opravil ogled in ni ugotovil, da bi bilo kaj spornega. Če bi ugotovil zamakanje, ne bi sklenil zavarovalne pogodbe. Tožnica trdi, da je ta dejstva dokazala, zato sodišču očita, da je kršilo določila ZPP o dokaznem bremenu. Tudi glede odškodninske odgovornosti drugo tožene in tretje tožene stranke, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odgovornost, sodišče ne bi smelo verjeti izpovedim prič, ki so delale pri drugo toženi stranki in so bile zainteresirane za izid pravde. Izvedenec pa je ugotovil, da so bile cevi stare že 40 let, da je bilo stanje problematično in da bi morala druga toženka zamenjati cevi. Pri tem je druga toženka v pravdi trdila, da tožnica ni hotela predložiti okvarjene cevi, čeprav se je izkazalo, da tožnice sploh ni pozvala k njeni predložitvi. Prav tako se sodišče ni izreklo o tem, da bi moralo glede odgovornosti druge toženke upoštevati obrnjeno dokazno breme, saj je opravljala poklicno dejavnost. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, ker revizija v tem delu ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, zato je dovoljena samo izjemoma v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev ali 4.172,93 euro. Ker skupni zahtevek tožnice in njene petčlanske družine za povrnitev nepremoženjske škode ne presega tega zneska, revizija ni dovoljena in jo je bilo treba po 377. členu ZPP zavreči. 6. Vsebinsko je Vrhovno sodišče odločilo le o tistem delu revizije, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode in jo po 378. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7. Tožnica v reviziji uveljavlja bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega 370. člena ZPP, torej bistvene kršitve iz drugega podstavka 339. člena ZPP, toda ne pove katere. Ker po 371. členu ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in ker po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava, je treba ugotoviti, da bistvenih kršitev ZPP ni. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožnica sicer po svoje prikazuje dejansko podlago in dokazno oceno, toda ugotovitve sodišča prve stopnje so drugačne in so v sodbi ustrezno razložene. Res je sodišče verjelo pričam, ki so ali še delajo pri drugi toženi stranki, in so izpovedale nekoliko drugače kot tožnica in njen mož, toda tudi onadva sta zainteresirana za izid pravde. Sodišči prve in druge stopnje sta v skladu z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka ugotovili dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče po tretjem odstavku 370. člena vezano. Ker sta ugotovili, da ni prišlo do nenadnega izliva vode, sta pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(4)

8. Glede na to, da je imel tožnica sklenjeno zavarovanje pri prvi toženi stranki, sta pravilno uporabili določila 897. člena in naslednjih, ki urejajo zavarovanje, ter Splošne pogoje za zavarovanje. Po prvem odstavku 898. člena mora biti dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer) bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Glede na to, da tožnica ni dokazala, da bi šlo za nenaden dogodek, zavarovalni primer ni nastopil in zato zavarovalnica zavarovanki ni dolžna izplačati odškodnine.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji odškodninske terjatve do druge tožene stranke (torej komunalnega podjetja) in tretje tožene stranke (zavarovalnice, pri kateri je imel zavarovano odgovornost) pravilno izhajali iz splošnih določil, da morajo biti za nastanek denarne odškodninske obveznosti sočasno podane naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Odgovornost druge tožene stranke, ki skrbi za javno vodovodno omrežje, je presojalo po strogem načelu iz drugega odstavka 18. člena ZOR in določilih Odloka o javnih vodovodih v občini Kamnik. Toda tožnica bi morala najprej dokazati, da je bila cev poškodovana in je iz nje iztekala voda, kar pa ji ni uspelo in je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na 6. stran utemeljitve sodbe natančno razložilo svojo dokazno oceno. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji odgovornosti druge tožene stranke po 154. člena ZOR izhajali iz določila, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri tem tožnica meša pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožnica najprej dokazati, da je prišlo do nenadnega izliva vode iz cevi, potem pa bi bila tožena stranka prosta odgovornosti, če bi dokazala, da se je voda izlila brez njene krivde. Ni pa tožena stranka dolžna dokazovati razloga, zakaj je tožnici nastala škoda, torej dopustnega ravnanja kot vzroka za nastanek škode. Ker druga tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo, tudi tretje tožena stranka, pri kateri ima zavarovano odgovornost, ni (prvi odstavek 941. člena ZOR).

10. Tako se izkaže, da revizija v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo ni utemeljena in jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007