Jedro

Podlaga tožbenega zahtevka zoper M.N. je njegova neizpolnjena obveznost iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom, podlaga zahtevka zoper toženko, ženo M.N., pa je zakonsko določena nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti, ki jih za tekoče potrebe družine prevzame eden od njiju. Sodba je za vsakega toženca lahko drugačna in zato nista enotna, ampak le navadna materialna sospornika.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek in mu naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Ugotovilo je, da ni izkazano, da je M. N., mož toženke, tožnikovo posojilo v višini 8.000,00 EUR, porabil za tekoče potrebe družine, zato tožnica za obveznost moža ni solidarno odgovorna.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. ZPP) in predlagal, da se sodbo spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi in podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za enotno sosporništvo med toženko in njenim možem M.N., kateremu je tožnik dal posojilo (z delno zamudno sodbo mu je bilo naloženo, da tožniku omenjeni znesek povrne). Zakonca sta bila tožena skupaj, ker solidarno odgovarjata za posojilo, ki je porabljeno za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem ali za tekoče potrebe družine. Navaja, da sodišče ni upoštevalo navedb tožnika danih na prvem naroku dne 5.11.2008, da je bilo posojilo porabljeno tudi za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem. Stanovanjska hiša na naslovu B..., kjer je do prisilne izselitve zaradi prodaje hiše v izvršbi živel M.N., je namreč skupno premoženje njega in toženke. Glede te trditve sodba nima razlogov in je odločitev delno obrazložena le v opombah, kar je v nasprotju z zakonom. Nadalje tožnik meni, da je izkazano, da je bilo posojilo porabljeno za tekoče obveznosti družine. Družina N. si je izbrala tak način življenja, da sta se zakonca obiskovala in so otroci občasno ostajali v hiši pri očetu, kar pomeni, da njuna skupnost ni razpadla in je bil denar, ki ga je v obdobju od septembra 2002 za normalno življenje porabil M. N., porabljen za normalno življenje družine N., ki jo lahko predstavljata tudi samo oče in sin. Čeprav je skupno gospodinjstvo prenehalo, ko se je toženka leta 2001 odselila, so obstajali nadaljnji skupni stroški, predvsem stroški za otroke. Če M. N. ne bi vzdrževal hiše, se ne bi mogli obiskovati in zadovoljevati potrebe po družinskem življenju. Zaostale položnice, za katere je bil tudi porabljen posojeni denar, so še iz časov skupnega gospodinjstva, zato je za povračilo posojila nedvomno solidarno odgovorna tudi toženka v skladu z določbo 56. člena ZZZDR.

Na pritožbo je pravočasno odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da v obravnavanem primeru ne gre za enotno sosporništvo, saj niti zakon niti narava tega pravnega razmerja ne zahtevata, da se spor za oba sospornika reši na enak način, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. V konkretnem primeru je podlaga tožbenega zahtevka zoper M.N. njegova neizpolnjena obveznost iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom, podlaga zahtevka zoper toženko, ženo M.N., pa je zakonsko določena nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti, ki jih za tekoče potrebe družine prevzame eden od njiju (2. odst. 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR). Sodba je za vsakega toženca lahko drugačna in zato nista enotna, ampak le navadna materialna sospornika ( 1. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP v zvezi s 196. čl. ZPP), kar je obrazložilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pojasnjeno je bilo, da sta zakonca enotna sospornika, kadar gre za že ugotovljeno ali nesporno solidarno obveznost zakoncev (pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da tudi v tem primeru ne gre nujno za enotno sosporništvo, saj solidarni dolžniki to običajno niso, ker lahko vsak izmed njih dolguje pod drugimi pogoji, z drugim rokom izpolnitve in sploh z različnimi odmiki).

Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da se v obravnavani pravdi ne zatrjuje, da gre za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, kar je tožnik pavšalno navedel na prvem naroku, ampak da gre za obveznost, ki jo je prevzel M.N. (mož toženke) za tekoče potrebe družine. V opombah sodbe je napačno navedeno, da je tožnik trdil, da je hiša, ki naj bi bila skupno premoženje zakoncev N., dejansko solastnina M.N. in njegove mame, saj je iz zapisnika z dne 5.11.2008 razvidno, da je to trdila toženka, vendar napaka za odločitev v zadevi ni bistvena. Tudi če bi omenjena hiša dejansko bila skupno premoženje toženke in njenega moža, kar tožnik v postopku z ničemer ni dokazal, zahtevku glede na trditveno podlago ni mogoče ugoditi. Tožnik trdi, da je bilo posojilo porabljeno za nabavo ozimnice, kurilnih sredstev ter drugih stvari za gospodinjstvo, za šolanje otrok in plačilo položnic. Nič od naštetega ne predstavlja obveznosti v zvezi z zatrjevanim skupnim premoženjem zakoncev, ampak gre za tekoče potrebe gospodinjstva, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in glede na to pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče ni sledilo navedbam tožnika, da je skupnost toženke in njenega moža M.N. obstajala tudi potem, ko se je ona z otrokoma odselila na drug naslov, in da je bilo posojilo porabljeno za tekoče obveznosti družine. Navedbe so delno pavšalne, delno pa se opirajo na izvedene dokaze, ki jim prvostopenjsko sodišče ni sledilo, kar je obširno in argumentirano pojasnilo v svoji dokazni oceni. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolnoma.

Pavšalna trditev, da so bile izostale položnice, ki jih je z izposojenim denarjem plačal MN, še stroški skupnega gospodinjstva, je pritožbena novota, ki ni dovoljena (337. čl. v zvezi s 4. odst. 286. čl. ZPP).

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), se pritožbo kot neutemeljeno zavrne (353. čl. ZPP).

Ker je pritožnik s pritožbo propadel svoje stroške pritožbenega postopka krije sam (154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Svoje stroške prav tako sama krije toženka, ker njen odgovor na pritožbo za rešitev pravde ni bil potreben (155. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).