Jedro

Iz stališč sodne prakse izhaja, da je pri določitvi odškodnine in rente je treba ugotoviti, kakšen dohodek bi pokojnik dejansko dosegal, če bi še živel (pri čemer se upoštevajo vsi njegovi prihodki, tako iz naslova rednega kot tudi dodatnega dela), in koliko od tega bi dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnikov.

Natančne višine posameznega stroška tako niti ni potrebno ugotoviti, glede na to, da le-ti mesečno variirajo in da se včasih pojavijo tudi nepredvideni stroški (iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje npr. izhaja, da imata drugo in tretjetožnica prirojeno srčno napako in da trpita posledice zaradi prometne nesreče iz leta 2016), pa jih dejansko tudi ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati drugotožeči stranki 5.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 dalje (II. točka izreka), tretjetožeči stranki 5.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 dalje (III. točka izreka) in da mora drugotožeči in tretjetožeči stranki od 1. 11. 2020 dalje, dokler bodo obstajali zakonski pogoji, plačevati mesečno rento v višini 160,00 EUR za vsako (IV. točka izreka). V presežku je tožbena zahtevka drugo in tretjetožeče stranke zavrnilo (V. in VI. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna drugo in tretjetožeči stranki povrniti 50 % njunih pravdnih stroškov, drugo in tretjetožeča stranka pa sta dolžni toženi stranki povrniti prav tako 50 % njenih pravdnih stroškov in da je prvotožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v celoti njene pravdne stroške, ki so nastali z uveljavljanjem zahtevka prvotožeče stranke (VII. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo so vložile pravočasni pritožbi tako tožeče stranke kot tudi tožena stranka.

3. Tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) izpodbijajo citirano sodbo v zavrnilnem delu, to je v V. in VI. točki izreka, in odločitev o stroških (VII. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da v zavrnilnem delu glede zahtevka prvotožnice sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v zavrnilnem delu glede zahtevka drugo in tretjetožnice pa sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in jo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Prvotožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo vsebino izvensodne poravnave s toženo stranko, pri tem pa ni ugotavljalo njene dejanske volje. Izpostavlja, da je bilo v spremnem dopisu k izvensodni poravnavi jasno navedeno, da zahtevki v zvezi z rento še niso bili vloženi, kar je pomenilo, da niso bili vloženi za partnerici obeh pokojnih (A. A. in B. B.), upoštevajoč tako vsebino poravnav kot tudi vsebino spremnega dopisa pa nikakor ni mogoče sklepati, da se je prvotožnica odpovedala uveljavljanju zahtevkov iz naslova rente. Drugo in tretjetožnica v pritožbi izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi višino rente določilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP, saj je tožeča stranka v naroku pravočasno navajala dejstva v zvezi z zaslužki pokojnega očeta drugo in tretjetožeče stranke in za to predlagala dokaze. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, koliko je pokojni zaslužil s kmetijsko dejavnostjo in s prevozi ter prodajo blaga (stročnic in prašičev). V tej zvezi pojasnjuje, da je pokojni dohodek večinoma pridobival z delom na črno, ni imel prijavljenih dejavnosti in dohodke je tako pridobival brez računov, zato so tožeče stranke dohodke pokojnega dokazovale z izpovedmi strank in prič, poleg tega pa so dohodke iz naslova prodaje stročnic dokazale tudi s pisnim dokazilom, ki pa ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker naj bi bilo predloženo prepozno. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj je tožeča stranka pravočasno ponudila dokaze o višini dohodkov pokojnega, in potem, ko je sodišče dodelilo rok za predložitev dokazil, še pred potekom tega roka pravočasno predlagala njegovo podaljšanje, na kar pa sodišče ni odgovorilo in o prošnji za podaljšanje ni odločilo, zato že iz tega razloga naknadna predložitev navedenega dokazila ne more biti prepozna, poleg tega pa se zaradi predložitve tega dokaza v ničemer ni podaljšalo oziroma zavlekel postopek, saj bi sodišče obravnavo tako ali tako prestavilo zaradi zaslišanja prič. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki tudi neutemeljeno odreklo, da predloži dodatne dokaze v zvezi z višino stroškov za preživljanje tožečih strank. Nadalje pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini izgubljenega preživljanja in višini rente zmotno uporabila materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v ugodilnem delu, to je v II., III., IV. točki izreka in odločitev o stroških (VII. točki izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tudi tožbena zahtevka drugo in tretjetožnice, podrejeno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da tožnice niso zadostile svojemu dokaznemu bremenu, da bi dokazale, kolikšen dohodek je pokojni dejansko dosegel in koliko tega bi dejansko mogel prispevati k preživljanju tožniku, zlasti drugo in tretjetožnica nista uspeli dokazati, da bi znesek preživljanja za vsako od njiju mesečno znašal okoli 240,00 EUR, kolikor je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje. Drugo in tretjetožnica sta svoje tožbene navedbe dokazovale zgolj z listinami v tujem jeziku, toženka pa je sodišču predlagala, da postopa v skladu z določili 107. člena ZPP in drugo in tretjetožnico pozove k predložitvi izvirnikov listin, česar pa drugo in tretjetožnica nista storili, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Drugo in tretjetožnica sta, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zelo skopo opredelili svoje potrebne stroške za preživljanje, s čimer pa nista zadostili svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 212. člena ZPP, saj sta v spis predložili le nekaj dokazil, iz katerih izhaja, da so stroški elektrike, plina ipd. zgolj 10,00 EUR mesečno na osebo, razlike do ocenjenih potreb 240,00 EUR pa nista znali pojasniti. Sodišče prve stopnje je zgolj zapisalo, da je družina pred smrtjo pokojnega očeta živela nadpovprečno, ker so hodili na dopuste, imeli dve vozili (dopust v Ukrajini in Italiji), tožnica pa ni predložila nobenih dokazil o morebitnih izvenšolskih aktivnostih ter morebitnih drugih stroških njunega preživljanja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo povprečnih stroškov za preživljanje v Ukrajini, ki glede na povprečno plačo v Ukrajini, ki je v letu 2017 znašala 236,70 EUR, minimalna plača pa 100,00 EUR ni mogoče sklepati, da bi stroški preživljanja vsake od hčera znašali 240,00 EUR mesečno. Zlasti so navedbe o višini stroškov preživljanja otrok v nasprotju z navedbami prvotožnice o višini plače, ki jo prejema farmacevtka, in sicer 150,00 EUR mesečno od leta 2021. Poleg tega prvostopenjsko sodišče glede višine stroškov preživljanja v letu 2017 ne bi smelo uporabljati podatkov o višini minimalne plače v letu 2021. Nenazadnje pa sta bili tako drugo kot tretjetožnica telesno poškodovani v avtomobilski nesreči leta 2016 in bi stroški zdravil, potrebnih za zdravljenje poškodb iz navedene prometne nesreče, bili po oceni tožene stranke predmet odškodnine, ki bi jo drugo in tretjetožnica "lahko (oziroma sta jo?)" uveljavljali v zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2016. Tudi ne drži, da višine stroškov preživljanja ni mogoče ugotoviti zaradi vojnih razmer v Ukrajini, kjer živita drugo in tretjetožnica, saj je bila tožba vložena že oktobra 2020 prvi narok za glavno obravnavo je pa bil izveden 14. 12. 2021, ko vojne v Ukrajini še ni bilo. Zmotno je tudi ugotovljen prispevek pokojnega k preživljanju drugo in tretjetožnice in kolikšni so bili njegovi prihodki. Nepreverljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje, da drugo in tretjetožnica prejemata po pokojnem očetu približno 75,00 EUR pokojnine, pri čemer pa sodišče ne pojasni, ali jo prejema vsaka 75,00 EUR ali gre za skupni znesek, nato pa ugotovi, da bi prispeval k preživljanju vsakega od njiju 240,00 EUR in zaključi, da sta upravičeni do rente v višini 185,00 EUR, pri čemer ne pojasni, kako je prišlo do navedenega zneska. Upoštevanje 15 % soodgovornost pokojnega za nastanek škodnega dogodka pa je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta upravičeni do rente v višini 160,00 EUR mesečno, saj 85 % od 185,00 EUR znaša 157,25 EUR. S tem ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v med seboj v nasprotju. Priglaša stroške.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim izvajanjem in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožniki niso odgovorili na toženkino pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka, da je sicer zagrešilo pritožbeno uveljavljano kršitev postopka, vendar to na pravilnosti in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. V predmetni zadevi tožnice vtožujejo plačilo odškodnine in rente zaradi izgube preživljanja s strani pokojnega. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 173. člen Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katerim ima oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, pravico do povračila škode, ki jo utrpi zaradi izgubljenega preživljanje oziroma izgubljene podpore (prvi odstavek navedenega člena). V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se ji ta škoda vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ. Iz stališč sodne prakse1 izhaja, da je pri določitvi odškodnine in rente je treba ugotoviti, kakšen dohodek bi pokojnik dejansko dosegal, če bi še živel (pri čemer se upoštevajo vsi njegovi prihodki, tako iz naslova rednega kot tudi dodatnega dela), in koliko od tega bi dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnikov.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotožnica partnerka, drugo in tretjetožnica pa sta hčerki pokojnega B. B., ki je dne 16. 10. 2017 umrl v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec toženke (pasivna legitimacija toženke je nesporna). Vsi so ukrajinski državljani in so živeli v Ukrajini. V skladu s 26. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu2 (ZOZP) je odškodninski zahtevek tožečih strank obravnavala zavarovalnica Adriatic Slovenica d.d., s katero so tožnice dne 28. 5. 2018 sklenile izvensodno poravnavo, na podlagi katere jim je bila izplačana odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pri čemer se je prvotožnica zahtevkom iz naslova rente zaradi izgubljenega preživljanja odpovedala, drugo in tretjetožnica pa sta si zahtevke iz naslova rente zaradi izgubljenega preživljanja pridržali. V izvensodni poravnavi je bila dogovorjena soodgovornost pokojnega za nastalo škodo v deležu 15 %. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je pokojni omogočal družini nadpovprečni življenjski standard za ukrajinske razmere, saj sta otroka obiskovala izvenšolske aktivnosti, pokojni in prvotožnica sta imela vsak svoj avtomobil in dvakrat do trikrat letno so šli na dopust v tujino, na podlagi česar je sklepalo, da je pokojni pridobival dovolj dohodkov za preživljanje celotne družine, pri čemer je dobival invalidnino, se ukvarjal z obdelovanjem kmetijskih zemljišč in redil prašiče ter se ukvarjal z prevozi na relaciji Ukrajina - Italija - Ukrajina. Na podlagi 216. člena ZPP je po prostem preudarku ocenilo, da bi pokojni k preživljanju tožnice prispeval več kot znaša minimalna plača v Ukrajini, ki je v letu 2021 znašala 184,21 EUR (povprečna plačana pa je znašala 535,86 EUR). Upoštevaje, da drugo in tretjetožnica prejemata pokojnino po očetu v višini približno 75,00 EUR in da bi pokojni prispeval k preživljanju več kot znaša minimalni dohodek v Ukrajini, ker je družina tam živela nadpovprečno, je ocenilo, da bi za preživljanje vsake od hčera prispeval okrog 240,00 EUR. Ob upoštevanju pokojnine, ki jo hčerki prejemata po pokojnem (75,00 EUR), je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi pokojni za preživljanje otrok prispeval 185,00 EUR, na podlagi upoštevanja 15 % soprispevka pokojnika za škodni dogodek pa je zaključilo, da sta upravičeni do mesečne rente v višini 160,00 EUR vsaka.

12. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zahtevek prvo tožeče stranke na plačilo odškodnine oziroma rente iz naslova izgubljenega preživljanja zavrnilo kot neutemeljen, ker je štelo, da se je s sklenitvijo izvensodne poravnave tem zahtevkom odpovedala. Glede zahtevkov drugo in tretjetožnice je zaključilo, da sta na podlagi 173. člena OZ upravičeni do odškodnine oziroma rente v višini 160,00 EUR mesečno, za čas od novembra 2017, to je od dneva smrti pokojnega do vložitve tožbe 16. 10. 2020 v skupni višini 5.760,00 EUR vsaka; od 1. 11. 2020 dalje pa do mesečne rente v višini 160,00 EUR.

O pritožbi tožnic

13. Neutemeljena je pritožbena graja prvotožnice, da se zahtevkom iz naslova odškodnine in rente zaradi izgubljenega preživljanja ni odpovedala. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta logična in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je v 8. do 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je prvo tožeča stranka podpisala izvensodno poravnavo, na podlagi katere je prejela odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (v skupni višini 14.790,00 EUR) in se v isti poravnavi odpovedala vsem nadaljnjim zahtevkom iz naslova škode, ki izvira iz škodnega dogodka, v katerem je umrl njen pokojni mož, da je na sami poravnavi je pooblaščenec prvotožnice pripisal, da si oškodovanka pridržuje dodatno uveljaviti odškodnino za škodo, ki je nastala s prevozom pokojnega B. B. v domovino, in da je pooblaščenec tožnic skupaj s podpisano poravnavo zavarovalnici poslal spremni dopis z dne 28. 5. 2018 (priloga A4). Iz navedenega dopisa izhaja, da si drugo in tretjetožnica pridružujeta pravico uveljavljati rento zaradi izgubljenega preživljanja, kar je pooblaščenec tožečih strank pripisal na poravnavo drugo in tretjetožnice, da je pooblaščenec tožečih strank na vseh ostalih podpisanih poravnavah (tudi za prvotožnico) iz previdnosti pripisal, da si oškodovanci pridružujejo pravico uveljavljati eventualno dodatno odškodnino iz naslova rente za izgubljeno preživljanje in da zahtevki v zvezi z rento še niso bili vloženi, ker še niso bili pridobljeni vsi potrebni podatki oziroma za starše in partnerice še ni znano, ali jim renta sploh pripada. Sodišče prve stopnje je na podlagi (pritožbeno nespornega) dejstva, da pooblaščenec tožečih strank na poravnavo, ki jo je dne 28. 5. 2018 podpisal za prvotožnico, ni pripisal, da si pridružuje pravico uveljavljati eventualno dodatno odškodnino iz naslova rente za izgubljeno preživljanje, ta pripis pa je na poravnavi, ki jo je podpisal za drugo in tretjetožnico, in upoštevaje, da se je prvotožnica pred podpisom izvensodne poravnave zaposlila, logično zaključilo, da prava volja prvotožnice in zavarovalnice ni vključevala pridržanja zahtevkov iz naslova izgubljenega preživljanja, temveč se je prvotožnica s podpisom poravnave odpovedala zahtevkom za izgubljeno preživljanje, saj je bilo to jasno navedeno v besedilu sklenjene poravnave.

14. Sodišče druge stopnje tem zaključkom sodišča prve stopnje pritrjuje in še dodaja, da je pooblaščenec prvotožnice v omenjenem spremnem dopisu (z dne 28. 5. 2018) zapisal tudi: "Na poravnavi za C. C. (partnerko pokojnega B. B.) sem pripisal, da si ta pridržuje pravico dodatno uveljaviti odškodnino za škodo, ki je nastala s prevozom pokojnega in jo je po računu, ki je bil predložen, plačal D. D." Dodatno upoštevaje še ta pripis so toliko bolj prepričljivi zaključki sodišča prve stopnje, da se je prvotožnica zahtevkom iz naslova rente odpovedala.

15. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ne drži prvotožničina pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo zapisa v spremnem dopisu, da zahtevki v zvezi z rento še niso bili vloženi, ker še niso bili pridobljeni vsi potrebni podatki oziroma za starše in partnerice še ni znano, ali jim renta sploh pripada. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe življenjsko sprejemljivo pojasnilo, da se tovrsten zapis v spremnem dopisu ne more šteti kot negiranje vsebine izvensodne poravnave, s katero se je prvotožnica stranka izrecno odpovedala zahtevkom za vso nadaljnjo škodo. Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da se določila pogodbe (kamor spada tudi izvensodna poravnava) v prvi vrsti razlagajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), in da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena OZ (drugi odstavek 82. člena OZ). V predmetni zadevi pa glede na vsebino spremnega dopisa z dne 28. 5. 2018 ni mogoče šteti, da bi bil skupen namen pogodbenih strank, da si prvotožnica pridrži pravico do rente zaradi izgubljenega preživljanja, saj je bilo v izvensodni poravnavi, ki jo je prvo tožeča stranka podpisala in priložila spremnemu dopisu, izrecno navedeno, da se tem zahtevkom odpoveduje.

16. Glede na to, da se je tudi po stališču pritožbenega sodišča prvotožnica zahtevkom iz naslova odškodnine in rente zaradi izgubljenega preživljanja odpovedala, so brezpredmetni njeni nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dejansko ni bila prikrajšana za preživljanje pokojnega.

17. Pritrditi pa je pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pridobitnih zmožnosti pokojnika upoštevati potrdilo o prihodkih pokojnega, ki ga je tožnik predložil na glavni obravnavi 13. 9. 2022, in sicer ne iz razloga, ker sodišče o prošnji za podaljšanje roka ni pravočasno odločilo, temveč iz razloga, ker predložitev tega dokaza z ničemer ne bi podaljšala oziroma zavlekla postopka (tretji odstavek 286. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje po tem naroku izvedlo še dva naroka za glavno obravnavo (in sicer 8. 11. 2022 in 27. 1. 2023), na katerih je zaslišalo pričo (prvotožničino mater) oziroma prebralo listinske dokaze. Navedeno kršitev (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je sodišče druge stopnje odpravilo na pritožbeni seji3 na ta način, da je upoštevalo prilogo A43 (potrdilo o višini plačil pokojnemu B. B. iz naslova prodaje stročnic v letih od 2010 do 2017), iz katerega izhaja, da je podjetnik Viacheskau Viktorovich v letih 2010 do 2017 od pokojnega odkupoval stročnice in za njih letno plačeval med 9.800,00 in 12.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje zapisu v navedenem potrdili verjame, ker se tudi sklada z izpovedjo tožnice4 in pokojnikove tašče5 o višini pokojnikovih prihodkov.

18. Vendar navedena odprava procesne ugotovitev sodišča druge stopnje in upoštevanje vsebine listine prilogo A43 na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Kajti sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov izkustveno sprejemljivo zaključilo, da je pokojnik prihodke pridobival iz naslova invalidnine, iz naslova izvajanja prevozov na relaciji Ukrajina - Italija - Ukrajina (na kar kaže že dejstvo, da je umrl v prometni nesreči na tej relaciji), iz naslova prodaje blaga na "kramarskih" sejmih in iz naslova kmetijske dejavnosti (iz sicer iz naslova prodaje stročnic in prašičev, ki jih je redil), kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi štelo, da je "nemogoče ugotoviti, kakšen dohodek je ustvarjal s kmetovanjem, zagotovo pa je nekaj dohodka s to dejavnostjo ustvarjal, o čemer sta skladno izpovedali prvotožnica in zaslišana priča," zato je pravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP o določitvi odškodnine po prostem preudarku,6 saj v predmetni zadevi ni dvoma, da drugo in tretjetožnici odškodnina zaradi izgubljenega preživljanja gre.7 Pri tem je (v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ustrezno upoštevalo, da so pokojnikovi prihodki družini omogočali nadpovprečno visok standard za ukrajinske razmere, da drugo in tretjetožnica prejemata pokojnino po pokojnem očetu v višini približno 75,00 EUR in da bi pokojni prispeval k preživljanju več kot znaša minimalni dohodek v Ukrajini (ki je v letu 2021 znašal 184,21 EUR), ker je družina tam živela nadpovprečno. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je ustrezno ocenilo, da bi za preživljanje vsake od hčera prispeval okrog 240,00 EUR mesečno. Do istega zaključka bi prišli, če bi upoštevali, da je pokojni iz naslova prodaje stročnic imel letne prihodke v višini med 9.800,00 in 12.000,00 EUR, kot izhaja iz priloge A43, saj bi ti prihodki zadoščali za pokrivanje zneska, ki bi ga (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) pokojni na letni ravni namenil preživljanju drugo in tretje tožnice (po oceni sodišča prve stopnje bi za vsako namenil približno 240,00 EUR mesečno, kar pomeni, da bi za obe namenil cca. 480,00 EUR mesečno oziroma 5.760,00 EUR letno).

19. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je imel pokojni letne prihodke v višini skupno 50.000,00 EUR in da bi pokojni za preživljanje drugo in tretjetožnice namenjal okoli 500,00 EUR mesečno za vsako od njiju. Kajti četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je družina živela nadpovprečno dobro za ukrajinske razmere, iz navedenega ni mogoče sklepati, da bi pokojni za vsako od hčera prispeval znesek, ki je skoraj enak povprečni mesečni neto plači v Ukrajini (le-ta je decembra 2021 znašala 535,86, kolikor približno zasluži prvotožničina mati, ki je zdravnica družinske medicine), zlasti z ozirom na to, da je splošno znano, da v kmetijski dejavnosti ne nastajajo zgolj prihodki (od prodaje stročnic in prašičev), temveč tudi stroški pridelave (isto velja za pokojnikove prevoze na relaciji Ukrajina - Italija - Ukrajina in njegovo prodajo blaga na "kramarskih" sejmih). Četudi štejemo, da je pokojni iz naslova prodaje stročnic imel letne prihodke med 9.800,00 in 12.000,00 EUR, pa dokazni postopek ni pokazal, da bi pokojni imel skupne prihodke v letni višini 50.000,00 EUR, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

20. Pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje tožnicam tudi neutemeljeno odreklo, da predloži dodatne dokaze v zvezi z višino stroškov za preživljanje, so nekonkretizirana, zato se pritožbeno sodišče o njih ne more opredeliti.

O pritožbi toženke

21. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre pri pritožbenih izvajanjih toženke o tem, koliko sta v letu 2017 v Ukrajini znašali povprečna in minimalna plača ter koliko je znašala minimalna plača v Ukrajini v letu 2016, za nedovoljene pritožbene novote, ki se v skladu s 337. členom ZPP8 ne upoštevajo, saj jih toženka prvič uveljavlja v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej.

22. Neutemeljena so toženkina pritožbena izvajanja, da tožeča stranka ni predložila izvirnikov listin, ki so bile v tujem jeziku in za katere je toženka v svoji vlogi predlagala, da jih tožnice v skladu s 107. členom ZPP predložijo v izvirniku. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 12. 2021 tožnicam naložilo, naj v roku 60 dni predložijo v originalu in prevodu listine, ki so jih v spis predložili v angleškem jeziku (priloga A7), dokazilo o stroških preživljanja v originalu in prevodu, obvestilo o višini pokojnine za obe hčerki pokojnega za čas od smrti pokojnega do sedaj v originalu in prevodu, podatke o zaposlitvi prvotožnice in njenih prejemkov za čas od smrti pokojnega do sedaj v originalu in prevodu in dokazilo o zaslužkih in naslovu kmetijske dejavnosti v originalu in prevodu, tožnice pa so z vlogo z dne 14. 2. 2022 listine v prilogah A8 do A42 predložile, za manjkajoče listine pa zaprosile za podaljšanje roka. Listine v prilogah A8 in A42 pa so pretežno predložene v originalu in v prevodu iz ukrajinskega v slovenski jezik. Iz pritožbenih izvajanj pa ni razvidno, katere od listin, ki niso predložene v izvirniku, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi, zato pritožbeno zatrjevana relativna bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni izkazana.

23. Neutemeljena so toženkina pritožbena izvajanja o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ni porodil, saj je le-ta logična in življenjsko sprejemljiva, poleg tega pa je sodišče prve stopnje ustrezno uporabilo določbo 216. člena ZPP in odškodnino določilo po prostem preudarku, kot je razvidno iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je izkustveno sprejemljivo obrazložilo, zakaj verjame izpovedima prvotožnice in zaslišane priče (njene matere), da je pokojni pridobival tako uraden prihodek iz naslova invalidnine kakor tudi prihodke iz dela na črno (ki se v skladu s sodno prakso vštevajo med pravno relevantne prihodke preživninskega zavezanca),9 in sicer s prodajo kmetijskih pridelkov (stročnic) in prašičev, prevozi na relaciji Ukrajina - Italija - Ukrajina in prodajo blaga na kramarskem sejmu. Vse navedene prihodke so tožnice tudi zatrjevale,10 zato o kršitvi načela povezanosti povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki ga neutemeljeno zatrjuje pritožba, ni mogoče govoriti.

24. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega, koliko je pokojni prispeval za preživljanje drugo in tretjetožnice in ustrezno uporabilo določbo 216. člena ZPP o določitvi odškodnine po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je namreč v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izkustveno sprejemljivo pojasnilo, da je o tem sklepalo na podlagi svojih ugotovitev, da je družina živela nadpovprečno dobro za ukrajinske razmere, da so dva do trikrat letno hodili na dopuste v tujino in imeli dva avtomobila (kot sta izpovedali prvotožnica in njena mati, zaslišana kot priča), upoštevaje, da znaša minimalna plača v Ukrajini 184,00 EUR in da drugo in tretjetožnica prejemata po pokojnem pokojnino v višini 75,00 EUR, pa je pravilno po prostem preudarku ocenilo, da bi pokojni za vsako od hčera prispeval okoli 240,00 EUR mesečno.

25. Neutemeljena so toženkina pritožbena izvajanja, da ni bilo pogojev za odločanje po prostem preudarku po 216. členu ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v predmetni zadevi nesporno, da sta drugo in tretjetožnica upravičeni do odškodnine, natančna višina pokojnikovih prihodkov in potreb drugo in tretjetožnice pa se ne da ugotoviti zaradi tega, ker je pokojni večino prihodkov (npr. iz naslova prevozov in prodaje prašičev) pridobil z delom na črno (brez računov) in zaradi skopih dokazil o stroških drugo in tretjetožnice, ki so povrhu vsega iz različnih obdobij in ker v Ukrajini vladajo vojne razmere. Res je, da se je vojna v Ukrajini začela po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo (14. 12. 2021), kot zatrjuje pritožba, vendar to ne pomeni, da vojne razmere, ki so se v Ukrajini začela 24. 2. 2022 (kot je splošno znano), na zbiranje procesnega gradiva niso vplivale. Tožnice so namreč z vlogo z dne 14. 2. 2022 v sodno postavljenem 60-dnevnem roku predložile listine v prilogah A8 do A42, za manjkajoče listine pa zaprosile za podaljšanje roka za vsaj 30 dni. Glede na to, da se je v vmesnem času v Ukrajini začela vojna, se izkažejo za neutemeljena toženkina pritožbena izvajanja, da vojna v Ukrajini ni vplivala na možnost predložitve listin.

26. Neutemeljena so toženkina pritožbena izvajanja, da prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, ali drugo in tretjetožnica prejemata pokojnino po pokojnem v znesku 75,00 EUR skupaj ali vsaka posebej. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je višina navedene pokojnine v letih 2017 do 2021 variirala, saj se je gibala med cca. 46,00 EUR in okrog 70,00 EUR mesečno (kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da vsaka prejema 75,00 EUR pokojnine po pokojnem očetu (saj je od zneska ocenjenih potreb drugo in tretjetožnice v višini 240,00 EUR odštelo znesek 75,00 EUR in ocenilo, da renta znaša (brez upoštevanja pokojnikovega 15 % soprispevka za nastanek škode) 185,00 EUR. Res je sicer, kot izpostavlja pritožba, da razlika med 240,00 EUR in 75,00 EUR ne znaša 185,00 EUR in da 85 % od 185,00 EUR ne znese 160,00 EUR, vendar pritožba po eni strani spregleda, da se je višina pokojnine v obdobju med leti 2017 in 2021 spreminjala (in se gibala med 46.00 in okoli 70,00 EUR, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), po drugi strani pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da določanje odškodnine in rente zaradi izgubljenega preživljanja (enako kot določanje preživnine) ni matematična operacija (ni gol matematični izračun, ki bi predstavljal vsoto zneskov po predloženih računih), temveč ocena otrokovih potreb.11 Natančne višine posameznega stroška tako niti ni potrebno ugotoviti, glede na to, da le-ti mesečno variirajo in da se včasih pojavijo tudi nepredvideni stroški (iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje npr. izhaja, da imata drugo in tretjetožnica prirojeno srčno napako in da trpita posledice zaradi prometne nesreče iz leta 2016),12 pa jih dejansko tudi ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo.13

27. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Pravdni stranki sta s pritožbama v celoti propadli, toženkin odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. in 165. členom ZPP).

1 Npr. VSL sodba II Cp 4485/2009 z dne 16.03.2010. 2 Navedena določba se glasi: "Za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, odgovarja Združenje. To lahko za obravnavanje odškodninskih zahtevkov pooblasti eno od zavarovalnic, svojih članic." 3 Razpis pritožbene obravnave za izvedbo navedenega dokaza ni bil potreben, ker je sodišče druge stopnje glede listinskih dokazov v istem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje. 4 Izpovedala je, da je s kmetijstvom zaslužil približno 10.000,00 EUR v treh do šestih mesecih, pri čemer sodišče druge stopnje izpostavlja, da se je bavil tako s pridelovanjem stročnic kot s prasičjerejo. 5 Le-ta je zaslišana kot priča na naroku za glavno obravnavo 8.11. 2022 izpovedala, da je z obdelovanjem zemlje zaslužil od 9.000,00 do 12.000,00 EUR. 6 V skladu s prvim odstavkom 216. člena ZPP v primerih, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. Pravna teorija (D. Wedam Lukić v Ude, Galič (ur), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 395) navedeno določbo razlaga v smeri, da se navedena določba uporabi, ko na podlagi predloženih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti višine zahtevka. 7 Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožnic, da ni bilo pogojev za odločanje po prostem preudarku in da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi predloženih dokazov, saj je, kot priznava sama pritožba, pokojni večino prihodkov pridobil z delom na črno, njihovega obsega pa ni bilo mogoče natančno ugotoviti z listinami ali pričami. 8 V skladu z navedeno določbo sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. 9 Tako tudi VSL s sklepom II Cp 275/99 s 23. 2. 2000 in VSL s sodbo II Cp 4485/2009 s 16. 3. 2010. 10 Tožnice so namreč zatrjevale, da se je pokojni ukvarjal s prevozi na relaciji Ukrajina - Italija, s katerimi je zaslužil med 1.200,00 in 2.000,00 EUR tedensko, mesečno pa je opravil tri do štiri prevoze na tej relaciji, kar pomeni, da je zgolj iz naslova prevozov zaslužil minimalno 3.500,00 EUR na mesec oziroma 21.000,00 EUR v pol leta; dodatno je služil tudi s prodajo stročnic, med 9.000,00 in 12.000,00 EUR letno in iz naslova reje prašičev, in da je za preživljanjke drugo in tretjetožnice prispeval okoli 500,00 EUR, saj so živeli nadpovprečno dobro za ukrajinske razmere. 11 VSL sodba IV Cp 618/2023 z dne 14.07.2023, VSL sodba IV Cp 642/2012 z dne 14.03.2012, VSL sodba IV Cp 1838/2010 z dne 02.06.2010, VSL sodba IV Cp 2972/2013 z dne 18.12.2013. 12 Toženkina pritožbena izvajanja, da so navedeni stroški zdravljenja predmet odškodnine, ki bi jo drugo in tretjetožnica "lahko (oziroma sta jo?)" uveljavljali v zvezi s škodnim dogodkom iz leta 2016, so pavšalna in nekonretizirana, saj toženka ne navaja, do kakšne odškodnine bi bili upravičeni. 13 Glej VSL sodba IV Cp 1838/2010 z dne 02.06.2010, VSL sodbe IV Cp 2972/2013.