Jedro

Nastanek hude telesne poškodbe oziroma očitek, da je oškodovanec zaradi prejetega udarca utrpel takšno telesno poškodbo, da je bil zaradi tega začasno znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa, je tisti ključni element (differentia specifica) v opisu kaznivega dejanja, ki ga opis prekrška ne vsebuje, saj zanj ne le, da ni bil pomemben, temveč v času odločanja o prekršku še ni bil znan. S tem je podana kvalitativna razlika med opisoma obeh ravnanj. Opis kaznivega dejanja vsebuje znake prekrška, poleg tega pa ima še zakonski znak (nastanek hude telesne poškodbe), ki je ključen za to kaznivo dejanje in ga opis prekrška ne vsebuje. V konkretnem primeru so tako dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče, v bistvenem delu različna in po navedenem je mogoč sklep, da pri prekršku oziroma pri kaznivem dejanju ne gre za isto stvar.

Pest je del roke, zato obsojenec pri opisu dejanja „udarec z roko“ ne bi mogel biti še enkrat obsojen za kaznivo dejanje z očitkom „udarec s pestjo“ (test res iudicata). Tako je med obtožbo in sodbo še vedno podana subjektivna in (problematizirana) objektivna identiteta.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 14. 10. 2016 M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje plačana globa v višini 166,92 EUR, izrečena s plačilnim nalogom Policijske postaje Ptuj št. 0000106392522 z dne 1. 9. 2013 za prekršek po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) tako, da se vsakih začetih 42,00 EUR globe šteje za en dan zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11. 4. 2017 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Vrhovni državni tožilec pritrjuje zagovornikovim navedbam, da je za presojo kršitve načela ne bis in idem odločilna dejstvena podlaga prekrškovne in kazenske odgovornosti. Ocenjuje, da je v plačilnem nalogu in obtožnici opisan isti historični dogodek. Navaja, da je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ključna objektivna identiteta dejanj. Tako mora sodišče presoditi, ali se dejstva, ki jih je prekrškovni organ ugotovil v prekrškovnem postopku, razlikujejo od dejstev, opisanih v obtožbi. Nastanek posledice ni zakonski znak prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, zato je bil obsojenec s plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve prekrška zgolj na podlagi dejstva, da je oškodovanca udaril. Nasprotno je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja po 123. členu KZ-1 nastanek hude telesne poškodbe. V kazenskem postopku so se ugotavljala dejstva v zvezi z nastankom telesne poškodbe, ki je za prekrškovni postopek irelevantna, zato kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ni podana. Ocenjuje, da se obravnavani primer zaradi navedenih okoliščin razlikuje od primerov Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki jih v zahtevi navaja zagovornik. Meni, da se je sodišče druge stopnje v zadostni meri opredelilo do zagovornikovih navedb glede kršitve načela ne bis in idem. Vrhovni državni tožilec kot neutemeljene ocenjuje zagovornikove navedbe glede prekoračitve obtožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje s spremembo opisa kaznivega dejanja natančneje opredelilo izvršitveni način obravnavanega dejanja, saj udarec z roko zajema tudi udarec s pestjo. Vrhovni državni tožilec sprejema navedbe obrambe, da je čas nastanka poškodbe ključnega pomena za presojo obravnavanega kaznivega dejanja ter da obrazložitev sodišča druge stopnje, da zagovornik v pritožbi ni opredelil vpliva zavrnitve predlaganega dokaza na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, ni prepričljiv. Kljub navedenemu meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca radiologa, saj je bilo dejansko stanje v zadevi dovolj razjasnjeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načela ne bis in idem), pri čemer navaja, da sodna praksa v zvezi z načelom prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ni enotna in da zaključki sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi niso pravilni. Po zagovornikovih navedbah je ob upoštevanju sodne prakse ESČP, Ustavnega in Vrhovnega sodišča kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari treba presojati na podlagi opisov očitanih dejanj. V primeru, da so v opisih dejanj navedena ista dejstva in okoliščine historičnega dogodka (kraj, čas, način in sredstvo storitve ter storilci), drugo sojenje ni dopustno. V obravnavanem primeru je sodišče obsojenca spoznalo za krivega storitve dejanja, za katerega je bil s plačilnim nalogom že pravnomočno spoznan za odgovornega. Obsojenec je bil ponovno obsojen za isto ravnanje, pri čemer je opis kaznivega dejanja dopolnjen s posledicami dejanja in okoliščinami, v katerih je bilo dejanje storjeno. Po zagovornikovem mnenju razširitev opisa ne spremeni bistvenega očitka obsojencu, da je z roko udaril oškodovanca. V obravnavanem primeru so dejstva v opisih dejanj identična, opis kaznivega dejanja je dopolnjen zgolj s hudo telesno poškodbo kot posledico dejanja. Sodišči sta isti historični dogodek z istimi dejstvi opredelili kot dve kriminalni ravnanji obsojenca, pri čemer gre za nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP).

6. Obsojencu je prekrškovni organ Policijska postaja Ptuj skladno z drugim odstavkom 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izdal plačilni nalog št. 0000106392522 z dne 1. 9. 2013 zaradi storitve prekrška nasilnega in drznega vedenja po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, za katerega je bil kaznovan z globo v višini 330,83 EUR. Iz opisa dejanskega stanja prekrška izhaja, „da je obsojenec dne 1. 9. 2013 ob 7.30 z roko enkrat po obrazu udaril I. M.“. Plačilni nalog je postal pravnomočen dne 10. 9. 2013. 7. Okrožno državno tožilstvo na Ptuju je dne 9. 3. 2015 na Okrajno sodišče na Ptuju v zvezi z istim historičnim dogodkom zoper obdolženca vložilo predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V okviru posameznih preiskovalnih dejanj je izvedenec dne 20. 8. 2015 v ustni obliki podal izvid in mnenje (list. št. 50-52 spisa), iz katerega izhaja, da udarec s pestjo v predel brade predstavlja način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje oziroma zdravje hudo okvari. Okrožno državno tožilstvo na Ptuju je dne 25. 1. 2016 na Okrožno sodišče na Ptuju vložilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in sicer po zaslišanju prič, pregledu zdravstvene dokumentacije oškodovanca ter zaslišanju izvedenca medicinske stroke, ki je podal mnenje o vrsti, teži in načinu nastanka telesne poškodbe pri oškodovancu, obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1. Konkretni del opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe je sledeč: „M. K. je oškodovanca I. M. tako telesno poškodoval, da je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa s tem, ko je dne 1. 9. 2013 na ... oškodovanca s pestjo enkrat udaril po obrazu tako močno, da je ta utrpel zlom trupa spodnje čeljusti na levi strani, zaradi česar je bila njegova čeljust kot pomemben del telesa začasno in znatno oslabljena, dejanje pa je storil na mah, ker ga je oškodovanec brez njegove krivde s hudimi žalitvami, ko ga je močno vinjen najprej skozi zračnik iz stanovanja V. B. v njegovo stanovanje glasno pozival, naj prinese denar, ki ga je prejšnji večer vzel V. K., ko je razbijal po steni, ki loči B. in obtoženčevo stanovanje in tega potem še naprej zmerjal tudi po njegovem prihodu v B., nato pa še brcnil v vrata, skozi katera je obtoženec odhajal, pri tem pa na obtoženčevo vprašanje še potrdil, da je bilo to namenjeno njemu, močno razdražil“.

8. Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) je mednarodno priznana človekova pravica, ki je v Republiki Sloveniji tudi ustavno varovana (31. člen Ustave Republike Slovenije). Načelo je uzakonjeno tudi v 10. členu ZKP, 4. členu Protokola št. 7 k Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in 50. členu Evropske listine o temeljnih pravicah. Iz navedenih določb izhaja, da sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati oziroma znova meritorno odločiti o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata).

9. Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari se nanaša na konkretno protipravno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega ravnanja. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, podana mora biti torej identiteta storilca ter identiteta (kaznivega) dejanja iz pravnomočne sodbe (oziroma druge odločbe) in (kaznivega) dejanja, ki je predmet novega sojenja. Istovetnost storilca v praksi praviloma ne povzroča težav, vprašanje ugotavljanja identitete dejanja pa je veliko bolj težavno. Iz prakse ESČP1 ter sodne prakse Ustavnega2 in Vrhovnega sodišča3 izhaja, da je za presojo, ali je podana objektivna identiteta, odločilno, ali gre pri ravnanju, ki je predmet ponovne obravnave, za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari.

10. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru treba presoditi, ali je podana objektivna identiteta med prekrškom, opisanem v plačilnem nalogu in kaznivim dejanjem kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, torej, ali so dejstva, ki sta jih ugotovila sodišče in prekrškovni organ ter so bila podlaga za njuno odločitev, ista ali bistveno enaka. Pri tem pravna kvalifikacija dejanj in namen varstva posamezne norme sama zase nista pomembna oziroma na presojo, ali gre za isto stvar, ne vplivata. Vendar pa ne gre prezreti dejstva, da se v konkretnem primeru dispoziciji obravnavanih zakonskih norm (drugi odstavek 6. člena ZRJM-1 in prvi odstavek 123. člena KZ-1) ne prekrivata, saj je pri prekršku inkriminiran sam udarec in telesna poškodba ni njen zakonski znak, pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe pa je posledica - huda telesna poškodba bistveni znak kaznivega dejanja, čemur sledi tudi različen konkretni opis obeh dejanj. V opisu prekrška ni navedeno, da je obsojenec dejanje storil na mah, da je oškodovanca poškodoval in da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo.4

11. Po drugi strani pa opis kaznivega dejanja temelji na očitku povzročitve hude telesne poškodbe, ki je natančno opisan. Res se opis kaznivega dejanja delno prekriva z opisom prekrška, ko opisuje obsojenčevo izvršitveno ravnanje, s katerim je povzročil prepovedano posledico – hudo telesno poškodbo, pri čemer pa, kot že navedeno, nastala posledica v opisu prekrška sploh ni opisana, prav tako ni opisano, da je obsojenec dejanje storil na mah. Če bi namreč prekrškovni organ vedel za dejanski obseg poškodbe, bi moral podati kazensko ovadbo, saj se kaznivo dejanje hude telesne poškodbe preganja po uradni dolžnosti in ne na predlog kot npr. kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Bistveno pa je, da opis kaznivega dejanja za razliko od opisa prekrška obsega še druga dejstva in sicer da je bilo dejanje storjeno na mah in natančen opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Opis kaznivega dejanja in prekrška je glede na izvršitveno ravnanje in predmet napada v bistvenem enak, vendar opis prekrška ne vsebuje bistvenega zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, to je posledice izvršitvenega ravnanja storilca, ki je v konkretnem primeru huda telesna poškodba. Po presoji Vrhovnega sodišča način povzročitve telesne poškodbe pri obravnavanem kaznivem dejanju niti ni bistven, temveč je bistvena prepovedana posledica - huda telesna poškodba, ki je opis prekrška ne vsebuje. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na podatke in dokaze, s katerimi prekrškovni organ v trenutku odločanja in izdaje plačilnega naloga še niti ni razpolagal, to je na oškodovančevo zdravstveno dokumentacijo, ki je bila pridobljena po trenutku izdaje plačilnega naloga in na podlagi katere so bila šele s pomočjo sodno postavljenega izvedenca v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj ugotovljena dejstva, na katera je sodišče oprlo odločitev, da je bila oškodovancu s strani obdolženca povzročena huda telesna poškodba. V tem delu sodba temelji na dejstvih, ki v odločbi o prekršku niso bila ugotovljena, so pa za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe bistvena.

12. Z drugimi besedami, nastanek hude telesne poškodbe oziroma očitek, da je oškodovanec zaradi prejetega udarca utrpel takšno telesno poškodbo, da je bil zaradi tega začasno znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa, je tisti ključni element (differentia specifica) v opisu kaznivega dejanja, ki ga opis prekrška ne vsebuje, saj zanj ne le, da ni bil pomemben, temveč v času odločanja o prekršku še ni bil znan. S tem je podana kvalitativna razlika med opisoma obeh ravnanj. Opis kaznivega dejanja vsebuje znake prekrška, poleg tega pa ima še zakonski znak (nastanek hude telesne poškodbe), ki je ključen za to kaznivo dejanje in ga opis prekrška ne vsebuje. V konkretnem primeru so tako dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče, v bistvenem delu različna in po navedenem je mogoč sklep, da pri prekršku oziroma pri kaznivem dejanju ne gre za isto stvar.

13. Po zagovornikovih navedbah je okrajna državna tožilka na glavni obravnavi dne 14. 10. 2016 očitek obtožbe, da je obsojenec oškodovanca udaril s pestjo, nadomestila z očitkom, da ga je udaril z roko. Sodišče je na podlagi izvedenčevih ugotovitev, da je takšno poškodbo mogoče prizadejati le z udarcem s pestjo, v izrek sodbe ponovno vneslo očitek udarca s pestjo, s čemer je potrditvi vložnika zahteve prekoračilo obtožbo (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Navaja še, da sodba sodišča druge stopnje glede navedene kršitve nima razlogov (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP).

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do takšnih pritožbenih navedb ter obrazložilo, da sodišče ni absolutno vezano na obtožbo in jo lahko glede na posamezna ugotovljena dejstva tekom dokaznega postopka ustrezno spremeni. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega istega kaznivega dejanja, v opisu dejanja je spremenjen način storitve, pri čemer ni šlo za spremembo bistva kaznivega dejanja, saj navedena sprememba pomeni zgolj natančnejšo konkretizacijo načina izvršitve kaznivega dejanja (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da udarec z roko zajema tudi udarec s pestjo, prav tako sodišče prve stopnje ni spremenilo odločilnih dejstev kot so čas, kraj, sredstvo in način storitve kaznivega dejanja (z udarcem). Pest je del roke, zato obsojenec pri opisu dejanja „udarec z roko“ ne bi mogel biti še enkrat obsojen za kaznivo dejanje z očitkom „udarec s pestjo“ (test res iudicata). Tako je med obtožbo in sodbo še vedno podana subjektivna in (problematizirana) objektivna identiteta.

15. Po zagovornikovih trditvah iz izvedenega dokaznega postopka izhaja dejstvo, da je oškodovanec v sorazmerno kratkem času utrpel vsaj dve istovrstni poškodbi in sicer zloma čeljusti. Obsojenec se je zagovarjal, da oškodovancu ni prizadejal poškodbe čeljusti, saj je imel oškodovanec težave s čeljustjo že pred obravnavanim dogodkom. Trdi, da je sodišče starost oškodovančeve poškodbe ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke, pri čemer se izvedenec do vprašanja, koliko časa pred rentgenskimi posnetki je prišlo do obravnavane poškodbe, ni mogel opredeliti, ampak je pojasnil, da bi na to vprašanje lahko odgovoril izvedenec medicinske stroke s podpodročja radiologije (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave). Zagovornik nasprotuje zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe, da dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke radiologa ni bil utemeljen v zadostni meri in navaja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje glede navedenega dokaznega predloga pavšalna (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP).

16. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani kršitvi nista podani. Sodišče druge stopnje je v točki 5 obrazložitve sodbe sprejelo zaključke sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. Mirana Vrabla zaključilo, da je prelom oškodovančeve spodnje čeljusti v predelu trupa na levi strani ob udarnini spodnje ustnice sveža poškodba, saj bi se v nasprotnem primeru v dokumentaciji opisalo in na posnetkih zloma videlo, da ne gre za svež zlom (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in oškodovančeve zdravstvene dokumentacije zaključilo, da je oškodovanec v marcu 2013 zadobil drugo poškodbo in sicer prelom spodnje čeljusti v predelu desnega sklepnega nastavka in raztrganino pod brado, ki je bila vidna tudi ob pregledu dne 1. 9. 2013, pri čemer je na rentgenskem posnetku z dne 1. 9. 2013 jasno viden prelom s premaknitvijo v predelu levo v trupu spodnje čeljusti, ki je v marcu 2013 na tem mestu ni bilo (točka 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče soglaša z zaključki izpodbijane pravnomočne sodbe, da je bilo dejansko stanje glede vprašanja, ali gre za svežo poškodbo kot odločilnega dejstva razčiščeno z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, zato postavitev izvedenca radiologa ni bila potrebna.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Predvsem iz sodbe v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji, s katero je EKČP poenotilo svojo razlago konvencijske pravice iz 4. člena Protokola št. 7 k EKČP, o kateri je odločal veliki senat in ima glede na to precedenčni pomen. 2 Odločba Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012. 3 Sodba VSRS I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018. 4 V tem se obravnavana zadeva tudi bistveno razlikuje od zadeve I Ips 22153/2014, v kateri je Vrhovno sodišče odločalo dne 7. 12. 2017 in pritrdilo odločitvi višjega sodišča, ki je ugotovilo kršitev načela ne bis in idem, saj je bila v prekrškovnem postopku posledica izvršitvenega ravnanja storilca, to je bila lahka telesna poškodba, dovolj natančno ugotovljena in opisana, opis pa je bil v bistvenem enak opisu v kazenskem postopku.