Jedro

Pritožnik pritrjuje, da je že vložil identičen ugovor tretjega, vendar pa napačno sodi, da je bilo o njem odločeno le "procesno" in ne meritorno. Sodišče prve stopnje je namreč njegov zahtevek zavrnilo (in ne zavrglo), kar pomeni, da je o njem odločalo vsebinsko. Odločalo je namreč, ali je ugovor tretjega verjetno izkazan, torej materialnopravno utemeljen. Nov ugovor tretjega temelji na istih dejstvih, predloženi so mu le novi dokazi. Eden temeljnih procesnih institutov je institut pravnomočnosti, ki se med drugim kaže tudi v prepovedi ponovnega odločanja o isti zadevi (negativna stran materialne pravnomočnosti). Z njim se uveljavlja pravna varnost, v določenih primerih lahko tudi na račun načela materialne resnice, ki ga izpostavlja pritožba. Ponovno odločanje o isti zadevi ni dovoljeno (319. člen ZPP), zato je tokrat sodišče prve stopnje odločilo procesno in ugovor tretjega zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo ugovor tretjega.

Tretji se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Res je bil pred časom že vložen ugovor, ki je bil pravnomočno zavrnjen, a izključno in samo zaradi procesnih razlogov, saj dokazi, na katere se je skliceval ugovor, niso bili pravočasno predloženi sodišču. Sodišče doslej o ugovornem zahtevku ni vsebinsko - meritorno odločalo. Sodišče v izvršilnem postopku samo ne odloča o obstoju pravice tretjega, temveč mora v primeru, da je obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo, verjetno izkazan, tretjega napotiti na pot pravde. Procesna napaka tretjega, ki ima na stvari najmočnejšo pravico - lastninsko pravico, ne more predstavljati izgube same pravice. Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, zaradi česar je treba izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik pritrjuje, da je že vložil identičen ugovor tretjega, vendar pa napačno sodi, da je bilo o njem odločeno le "procesno" in ne meritorno. Sodišče prve stopnje je namreč njegov ugovor zavrnilo (in ne zavrglo), kar pomeni, da je o njem odločalo vsebinsko. Odločalo je namreč, ali je ugovor tretjega verjetno izkazan, torej materialnopravno utemeljen. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) namreč ni čisti procesni zakon, saj vsebuje materialnopravne in procesnopravne določbe. Ugovor tretjega, ki ga je tretji vložil prvič, torej dne 14.9.2001, je vseboval vse formalne sestavine, ki jih določa 2. odstavek 105. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, torej je vseboval vse, kar je bilo treba, da se je ugovor lahko obravnaval. Na podlagi ugovora je moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je ugovor utemeljen po materialnem pravu - konkretno, ali je tretji verjetno izkazal, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (1. odstavek 64. člena ZIZ). Ker je ugotovilo, da tega ni izkazal, je ugovor tretjega kot neutemeljen zavrnilo, torej ga je obravnavalo vsebinsko in ne procesno.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tretji vlaga nov, povsem identičen ugovor, kateremu je tokrat priložil dokaze, s katerimi dokazuje verjetnost v smislu 1. odstavka 64. člena ZIZ. Nov ugovor torej temelji na istih dejstvih, predloženi so mu le novi dokazi.

Eden temeljnih procesnih institutov je institut pravnomočnosti, ki se med drugim kaže tudi v prepovedi ponovnega odločanja o isti zadevi (negativna stran materialne pravnomočnosti). Z njim se uveljavlja pravna varnost, v določenih primerih lahko tudi na račun načela materialne resnice, ki ga izpostavlja pritožba. Ponovno odločanje o isti zadevi ni dovoljeno (319. člen ZPP), zato je tokrat sodišče prve stopnje odločilo procesno in ugovor tretjega zavrglo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in ker tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tretjega zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).