Jedro

Toženec v pritožbi neutemeljeno oporeka temelju, češ da je podana soodgovornost policista, in višini odškodnine. Ne le zato, ker so bili njegovi ugovori v tej smeri tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zgolj pavšalni, ampak predvsem zaradi učinka njegove intervencije v pravdi tožnice z oškodovancem. Odločitev v navedeni pravdni zadevi se v subjektivnem pogledu res ne nanaša neposredno na toženca, vendar proti njemu učinkuje v tem smislu, da ne more zanikati niti dejanske niti pravne ocene stvari, ki izhaja iz odločitve, sprejete v omenjeni predhodni pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača 1.626.168,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1996 dalje ter ji povrne pravdne stroške v znesku 128.510,20 SIT.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da prereka sodbo Delovnega in Socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Brežicah, opr. št. Pd 336/94, ker je oškodovani V. M. soodgovoren za poškodbe, ki jih je utrpel. Za poškodbe je soodgovorna tudi tožena stranka, ker je do poškodbe prišlo na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati toženca, ki bi povedal, kako so policisti, med katerimi je bil tudi oškodovanec, ravnali in kaj je pripeljalo do škodnega dogodka, iz česar bi sodišče lahko ugotovilo oškodovančev soprispevek. Toženec prereka zahtevek tudi po višini in še navaja, da tožeča stranka ni upravičena do pravdnih stroškov in do obresti, saj bi lahko kot delodajalec zahtevek oškodovanca pripoznala, ne pa da se je po nepotrebnem pravdala.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da je bila tožeča stranka po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelek v Brežicah z dne 9.6.1994, opr. št. Pd 336/94-9, dolžna plačati svojemu delavcu (policistu) V. M. denarno odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku

750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in stroški postopka v znesku 79.270,00 SIT, - da škoda omenjenega policista izvira iz škodnega dogodka, ki ga je povzročil toženec, ko je napadel policista, tako da ga je udaril z nogo obuto v leseno coklo v iztegnjeno dlan, s katero je policist blokiral udarec, pri tem pa zadobil zlom pete dlančnice s premikom, - da je nastala škoda posledica izključno krivdnega ravnanja toženca in da policistu ni mogoče naprtiti kakršnegakoli prispevka za nastalo poškodbo,

- da je odškodninska odgovornost tožnice temeljila na določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o objektivni odgovornosti, ker gre pri delu policista za dejavnost s povečano nevarnostjo, - da predstavlja prisojeni znesek Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani denarno odškodnino za telesne bolečine v višini 200.000,00 SIT, za strah v znesku 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 400.000,00 SIT, - da je bil toženec za omenjeno dejanje obravnavan tudi v kazenskem postopku, kjer je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje napada na uradno osebo po I. odst. 303. čl. prejšnjega KZ RS, - da se je toženec udeležil postopka pred Delovnim in socialnem sodiščem kot stranski intervenient na strani tožeče stranke, - da je tožeča stranka prisojeni znesek plačala omenjenemu policistu dne 5.11.1996 v skupnem znesku (glavnica, zamudne obresti in stroški)

1.626.168,80 SIT.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki v notranjem razmerju s tožencem ni mogoče pripisati nikakršne odgovornosti za škodni dogodek in da je zato upravičena, da od toženca v celoti regresira plačani znesek denarne odškodnine (208. čl. ZOR).

Toženec v pritožbi neutemeljeno oporeka temelju, češ da je podana soodgovornost policista in višini odškodnine. Ne le zato, ker so bili njegovi ugovori v tej smeri tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zgolj pavšalni, ampak predvsem zaradi učinka njegove intervencije v pravdi tožnice z oškodovancem. Odločitev v navedeni pravdni zadevi se v subjektivnem pogledu res ne nanaša neposredno na toženca, vendar proti njemu učinkuje v tem smislu, da ne more zanikati niti dejanske niti pravne ocene stvari, ki izhaja iz odločitve, sprejete v omenjeni predhodni pravdi. Takšnemu intervencijskemu efektu bi toženec lahko uspešno ugovarjal v tej pravdi le, če bi izkazal, da mu ni bilo omogočeno, da opravlja procesna dejanja, ki bi lahko pomagala stranki, ki se ji je pridružil, ali pa, če bi izkazal, da ta stranka ni lojalno vodila pravde oziroma, da je opravljala procesna dejanja, za katera je vedela, da poslabšujejo njen položaj, ali če ni opravila procesnih dejanj, čeprav je vedela, da bi si z njihovo opravo pravni položaj izboljšala. Ker v obravnavani zadevi toženec takega ugovora niti ni podal, v tej pravdi ni bilo mogoče ponovno razpravljati o dejanski in pravni podlagi sprejete pravnomočne odločitve.

Ker je bilo torej ugotovljeno, da je povzročitelj škode v celoti toženec, je dolžan tožnici povrniti vse, kar je ta plačala zanj, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Iz navedenih razlogov in po ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).