Jedro

Ker sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ne predstavlja pravnomočnega končanja postopka, revizija v zvezi z to odločitvijo ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo tožnika z dne 9.12.2004. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da reviziji tožnika ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da izda začasno odredbo o vzpostavitvi prejšnjega stanja po 185. čl. ZOR z vsemi stroškovnimi posledicami. V pritožbi navaja, da ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da postopek za izdajo začasne odredbe ni pravnomočen. Postopek odločanja o začasni odredbi in postopek odločanja o tožbenem zahtevku sta med seboj neodvisna. 21. čl. ZDSS ne postavlja omejitev v pogledu začasnih odredb v zvezi z dovoljenostjo revizije. 23. čl. ZDSS dovoljuje samozastopanje delavca, kar velja tudi za vlaganje pravnih sredstev pred sodišči. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo svoje sodbe opr. št. III Pd 173/2001, s katero je bila toženi stranki naložena restitucija in reparacija, je izvedlo prikrito diskriminacijo glede na status tožnika, zaradi česar je prišlo do kršitve 23. čl., 25. čl., 33. čl. in 50. člena Ustave R Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da revizija zoper sklep pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe tožnika na sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za izdajo začasne odredbe, ni dovoljena. Dovoljenost revizije se je v spornem obdobju presojala glede na določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98) in ob upoštevanju določb ZPP. Tako je bila tudi v individualnih delovnih sporih dovoljena revizija zoper pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji (1. odst. 21. čl. ZDSS), razen v primerih iz 25. čl. ZDSS, v premoženjskih sporih pa le v primerih, kot jo dopušča ZPP (2. odst. 21. čl. ZDSS). Po

1. odst. 384. čl. ZPP se lahko revizija vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan.

Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa ne predstavlja pravnomočnega končanja postopka, zato revizija v zvezi s tem ni dovoljena. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 374. čl. ZPP tožnikovo revizijo zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1538/2004 z dne

29.10.2004 v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 917/2004 z dne 12.10.2004 (tožnik je navedena sklepa v vloženi reviziji pomotno označil s sodbo) utemeljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnjeval zakonsko določenih pogojev za vložitev revizije. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (367. čl. ZPP) in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odst. 384. čl. ZPP). 3. odst. 86. čl. ZPP določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (4. odst. 86. čl. ZPP). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik vložil revizijo sam, brez pooblaščenca odvetnika in da je tožnik po izobrazbi univerzitetni diplomirani organizator dela. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da tožnik nima opravljenega pravniškega državnega izpita, saj je za to potrebna izobrazba univerzitetnega diplomiranega pravnika. Ker torej tožnik ni izpolnjeval pogojev za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva (3. in 4. odst. 86. čl. ZPP), je vložena revizija nedovoljena tudi iz razloga, ker jo je vložila oseba, ki nima te pravice (2. odst. 374. čl. ZPP).

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta postopek v zvezi z odločanjem o tožbenem zahtevku in postopek v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe med seboj soodvisna. Začasne odredbe so namreč namenjene zavarovanju terjatev, ki jih tožnik vtožuje v okviru tožbenega zahtevka. Tako je potrebno v zvezi z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe ugotoviti, če je tožnik svojo terjatev, ki jo vtožuje v določenem postopku, verjetno izkazal, poleg tega pa morajo v odvisnosti od tega, če tožnik vtožuje denarno ali nedenarno terjatev, obstajati tudi pogoji, ki jih v zvezi z zavarovanjem te terjatve opredeljuje Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) v 270. oz. 272. členu.

Po stališču pritožbenega sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na kršitve določb 23., 25., 33. in 50. čl. Ustave R Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 - 69/2004). Tožniku pravica do sodnega varstva (23. čl. URS) ni bila kršena, prav tako pa ni bil kršen 25. čl. Ustave R Slovenije, ki v okviru pravice do pravnega sredstva (pravico do pritožbe oz. drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov) izrednih pravnih sredstev ne zajema (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu opr. št. U-I-137/2000-21 z dne 10.7.2003, tč. 17 (Ur. l. RS, št. 73/2003) Po stališču pritožbenega sodišča tožnik neutemeljeno zatrjuje tudi kršitev določbe 33. čl. Ustave R Slovenije, ki govori o pravici do zasebne lastnine in dedovanja oz. 50. čl. Ustave R Slovenije, ki govori o pravici do socialne varnosti. Iz dosedanjega postopka namreč ne izhaja, da bi bile tožniku kršene zgoraj navedene ustavne pravice.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. tč. 365. čl. ZPP).