Jedro

Delavec hotela, ki je hotelskemu gostu obračunal nočitev, ne da bi izdal račun ter odvedel vplačani znesek, stori hujšo kršitev delovnih obveznosti (nepravočasno obračunavanje in neoddaja dnevnega izkupička) ter se ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev z zatrjevanjem, da si pobranega denarja ni imel namena prisvojiti, saj sicer gosta ne bi prijavil in vpisal v knjigo gostov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 14.12.1993o prenehanju delovnega razmerja in sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 2.2.1994, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo receptorja, mu izplačati plačo od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter povrniti znesek 19.500,00 SIT in stroške postopka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da nobene od očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti ni storil. V zvezi s prvo kršitvijo navaja, da sploh ni imel možnosti prekoračiti pooblastila, saj ni prevzel nikakršnega naročila. Povsem nerazčiščeno je dejansko stanje glede naročilnice.

Te sodišče ni vpogledalo, čeprav je tožnik to zahteval že v disciplinskem postopku. Sodišče v obrazložitvi sodbe tudi ni upoštevalo obširne izpovedbe M., najemnika restavracije, ki je povedal, da se o gostinskih storitvah nikoli niso dogovarjali z receptorjem, temveč ustno z Z., zato hrane gostom ni postregel na podlagi zapisov v receptorski knjigi. Prav tako niso dobili naročilnice. Ni jasno, v čem je tožnik ravnal narobe oziroma nezakonito, saj je samo podpisal dobavnico, pri tem pa očitno ni vedel, kaj je bilo naročeno. Tožnik pojasnjuje, da mu je M. kasneje povedal, da se je H. z njim sam dogovoril za povečan obseg prehrane.

Tožnik je dobavnico podpisal šele, ko mu je bilo zagotovljeno, da je tako naročeno s strani organizatorja in vodje restavracije. H. bi moral kot organizator odgovarjati, saj je tožniku garantiral, da bo naročilnico prinesel naslednji dan. V zvezi z drugo kršitvijo zatrjuje, da si tožnik denarja ni hotel prisvojiti, saj za to ni imel niti najmanjše možnosti. Gosta je namreč vpisal, ga prijavil, vzel od njega denar in mu povedal, da bo račun dobil naslednji dan. Do tožnikove napake je prišlo zaradi njegove preobremenjenosti, česar sodišče ni ocenjevalo. Prav tako ni hotelo prebrati izjave stranke G. B., ki ni imel občutka, da bi šlo za namerno oškodovanje ali malverzacijo. Ne glede na vse, pritožnik opozarja, da za tako nesmiselno strogo sankcijo ni razlogov, še manj pa zakonitih pogojev.

Tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal namerno ali iz hude malomarnosti. Njegova morebitna napaka ni take narave, ki bi terjala tako strogo sankcijo. Tudi reakcije poslovnih strank niso bile takšne, da bi jo opravičevale. Tožeča stranka ugotavlja tudi nepravilnost, ki jo je zagrešil disciplinski organ. Preklical je namreč pogojno odložitev ukrepa prenehanja delovnega razmerja, čeprav prva kršitev ni bila storjena v preizkusni dobi. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma da jo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Disciplinska komisija je s sklepom z dne 22.12.1993 preklicala pogojno odloženo izvršitev predhodnega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je bil tožniku izrečen dne 2.9.1993. Res je sicer, da prva od očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti ni bila storjena v preizkusni dobi, vendar je omenjeno dejstvo ugotovilo in upoštevalo že sodišče prve stopnje v svoji sodbi. Ker je bila druga očitana hujša kršitev storjena v preizkusni dobi, je pravilno štelo, da so izpolnjeni pogoji za preklic iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta namreč tožniku obe hujši kršitvi delovnih obveznosti dokazani, kar pomeni, da bi bilo tudi za hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno v času pred dokončnostjo sklepa, izdanega v predhodnem disciplinskem postopku, možno tožniku izreči samostojni disciplinski ukrep.

Sodišče prve stopnje je svoje stališče glede prve od očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, storjene dne 28.8.1993 s tem, da je tožnik skupini gostov mimo dogovorjenega obsega hotelskih uslug omogočil koriščenje uslug, ki predhodno niso bile dogovorjene z naročnikom (dodatna prehrana v višini 9.150,00 SIT ter 10.350,00 SIT), ustrezno in logično obrazložilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v tem delu, ter s spremenjeno pravno kvalifikacijo hujše kršitve. Pritožbene navedbe v zvezi z navedeno hujšo kršitvijo delovne obveznosti se ne nanašajo na okoliščine, ki so za pravilno odločitev bistvena, in ne dajejo podlage za dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožnik navedeno hujšo kršitev storil in da je zanj tudi disciplinsko odgovoren.

Isto velja glede drugo očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene dne 20.10.1993, s tem, da je tožnik hotelskemu gostu obračunal nočitev, ne da bi izdal račun ter odvedel vplačani znesek.

Iz pritožbe izhaja, da tožnik sam priznava, da je storil napako. Pri tem se skuša razbremeniti odgovornosti zanjo z zatrjevanjem, da si pobranega denarja ni imel namena prisvojiti, saj sicer gosta ne bi prijavil in ga vpisal v knjigo gostov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se tožniku očitalo, da je obravnavano kršitev storil namenoma, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Iz navedenega razloga sodišče upravičeno ni upoštevalo izjave Gorazda Bunca, hotelskega gosta, da ni imel občutka, da ga je tožnik hotel prevarati. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, češ da tožnik sploh ni imel možnosti obdržati denarja, saj to za ugotovitev zadevne kršitve ni bistveno. Določilo 58. točke 64. člena KP kot hujšo kršitev delovnih obveznosti opredeljuje nepravočasno obračunanje in neoddajo dnevnega izkupička, pri tem pa ni pomembno, ali ima kršitelj možnost del tega izkupička obdržati. Pritožbeno sodišče se povsem pridružuje razlogovanju prvostopnega, ki je prepričano, da mora biti vsaka storitev takoj evidentirana, istočasno zanjo izdan račun ter plačilo zanjo odvedeno v blagajno. Zaradi tega tudi ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na preobremenjenost, ki jo je dodatno ovrglo pričevanje S. Z., vodje profitnega centra pri toženi stranki, ki je zagotovil, da v kritičnem času gostov ni bilo veliko in je tožnik svoje delo lahko opravljal normalno. Tožnik je torej očitano kršitev storil in je zanjo tudi disciplinsko odgovoren.

Prvostopno sodišče je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ne držijo pritožbeni očitki, da navedena kršitev ni takšne narave, da bi terjala tako strogo sankcijo. V skladu z 2. odstavkom 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) se pogojna odložitev discipinskega ukrepa lahko prekliče, če delavec v času izvrševanja ukrepa stori novo hujšo kršitev delovnih obveznosti. V takem primeru ni potrebno, da je podana katera od kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR, ki morajo biti podane le v primeru samostojnega izrekanja ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Posledično pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je zaradi tožnikove kršitve res prišlo do okrnjenega ugleda tožene stranke in do motenj v delovnem procesu. Pri presoji, ali je bil preklic zakonit in primeren, pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik kršil delovno disciplino tudi v času pred dokončnostjo sklepa o pogojnem prenehanju delovnega razmerja in storil novo kršitev, še preden je začela teči preizkusna doba, kar je šteti kot dodaten argument za stališče, da je bil preklic utemeljen.

Ob obravnavanju pritožbe je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo nobenih nepravilnosti, je ob ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v skladu s 368. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).