Jedro

Pobotni ugovor ima določene učinke, enake vloženi tožbi. Eden takih materialnopravnih učinkov je pretrganje zastaranja (388. čl. ZOR), pod v zakonu določenim pogojem tudi v primeru morebitne neodločitve o pobotnem ugovoru zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka iz drugih razlogov in ne zaradi pobota (2. odst. 390. čl. ZOR). Eden od procesnih učinkov uveljavljanja pobotnega ugovora v pravdi pa je nastop litispendence glede zahtevka, ki ga toženec uveljavlja v pobot (prim. 3. odst. 194. čl., 3. odst. 333. čl. in 3. odst. 338. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 11.500 Dem v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju Banke L. d.d. L. na dan plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede zahtevka za plačilo dela v apartmaju v Portorožu sodišče zaključuje, da naj bi tožnica opravljala le občasna in običajna dela, kar naj bi predstavljalo obliko pomoči, ki ne presega okvira običajne pomoči med sorodniki in naj bi šlo za neke vrste zahvalo za izmenjavo različnih uslug med sorodniki. Tak zaključek ni pravilen, saj ne upošteva, da je šlo za delo v apartmaju, ki sta ga toženca oddajala in pridobivala dohodek.

Četudi je tožnica prostovoljno opravljala delo in četudi bi ga opravila izključno z namenom, da tožencema pomaga, bi ta dva imela od opravljenega dela korist in je zato tožnica upravičena do povračila.

Nepravilna je tudi odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na uporabo solastniškega deleža hiše v V. naselju 34 v L.. Nepravilno sodišče zaključi, da stranki druga druge nista imeli namena zadolžiti za uporabo stanovanja oziroma dela hiše. Kot podlago za svojo odločitev sprejme zaključek, da nobena stranka ni želela spreminjati dogovora o medsebojno brezplačni uporabi dela hiše oziroma stanovanja, kar izhaja tudi iz dopisa odvetnika z dne 20.12.1989. Tožeča stranka je svoj zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo njej solastnega deleža nepremičnine V. naselje 34 v L. uveljavljala z nasprotno tožbo v pravdi, ki jo je začela tožena stranka zaradi izpraznitve stanovanja in plačila najemnine. Iz pregleda spisa V P 526/92 bi se sodišče lahko prepričalo, da stranki nista ravnali v skladu z začetnim ustnim dogovorom, pa tudi ne skladno z odvetnikovim dopisom, saj nista pristali na brezplačno uporabo in terjata plačilo za uporabo stanovanja tudi za obdobje, v katerem je bila tožnica solastnica hiše v V. naselju 34. Sodišče je odločilo, da se zahtevek po nasprotni tožbi izloči in ta pravda še ni končana, zaradi tega je ravnalo nepravilno, ko je svojo odločitev utemeljilo z neke vrste pobotom, čeprav o tem samo ni odločalo niti ni odločalo o tem v drugem postopku in je iz navedb tožene stranke razvidno, da ne pristaja na pobot. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, ali se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa kot tudi iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil iz postopka, ki teče pod opravilno številko (in po navedbah pritožbe še ni končan) V P 526/92 po tožbi R.P. in R.D. (v tem postopku tožene stranke, katero pritožbeno sodišče v nadaljevanju kot tako tudi označuje) izločen nasprotni tožbeni zahtevek tožnice R.N. Iz njenega odgovora na prvotno tožbo, torej vloge, prejete na sodišču dne 15.10.1992 (ki je tudi začetna vloga v tem spisu), je razvidno, da je R.N. uveljavila pobotni ugovor, saj je predlagala, da se ugotovi obstoj njene terjatve in tožbeni zahtevek R.P. in R.D. zavrne. Na poziv sodišča, da zahtevek določi (v pobotnem ugovoru ni bil določen dan za preračun tuje valute v tolarski znesek), je uveljavila nasprotni tožbeni zahtevek, na naroku dne 19.4.1993 pa pojasnila, da vztraja pri zahtevku v pobot z dne 15.10.1992, nasprotna tožba pa je bila dana le na poziv sodišča, da zahtevek obrazloži. Sledil je sklep sodišča z dne 27.5.1993, ki ga sodišče omenja v obrazložitvi sodbe (v spisu pa ga ni), da se ta zahtevek izloči za samostojno obravnavanje.

Iz doslej navedenega je razvidno, da je tožnica v postopku, ki se vodi pod opr. št. V P 526/92 vztrajala pri pobotnem ugovoru, kot je bil ta postavljen v prvotnem odgovoru na tožbo dne 15.10.1992 in kasneje z vlogo, prejeto na sodišču dne 14.4.1993 dopolnjen (glede tečaja za obračun tolarske protivrednosti tuje valute). S to vlogo je tožnica res postavila tudi nasprotni tožbeni zahtevek, vendar že iz njenih navedb v vlogi, zlasti pa na naroku dne 19.4.1993 izhaja, da še vedno vztraja pri pobotnem ugovoru. Pobotni ugovor pa ima določene učinke, enake vloženi tožbi. Eden takih materialnopravnih učinkov je pretrganje zastaranja (388. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), pod v zakonu določenim pogojem tudi v primeru morebitne neodločitve o pobotnem ugovoru zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka tožencev v pravdi V P 526/92 iz drugih razlogov in ne zaradi pobota (2. odst. 390. čl. ZOR). Eden od procesnih učinkov uveljavljanja pobotnega ugovora v pravdi pa je nastop litispendence glede zahtevka, ki ga toženec uveljavlja v pobot (prim. 3. odst. 194. čl., 3. odst. 333. čl. in 3. odst. 338. čl. ZPP). Navedeno bi kazalo na nedopustnost nasprotne tožbe, dokler o pobotnem zahtevku ni odločeno v pravdi pod V P 526/92. Vendar pa za takšen zaključek manjka ugotovitev, ali ni morda tožnica v nadaljevanju postopka pod V P 526/98 pobotni ugovor umaknila. To dejstvo pa je odločilno za odgovor na vprašanje, ali je nasprotna tožba zaradi litispendence dopustna. O pobotnem zahtevku seveda ni mogoče odločati samostojno niti ga ni mogoče v skladu z določilom 3. odst. 313. čl. ZPP (še manj pa po določilu 189. čl. ZPP) izločiti za samostojno obravnavanje. Na to kaže tudi sama obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ki, kot pravilno opozarja pritožnica, svojo odločitev utemeljuje z neke vrste pobotom z zahtevkom v pravdi V P 526/92, o katerem po njenih navedbah še ni bilo odločeno.

Navedeno pa kaže na absolutno bistveno kršitev iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker je sodišče odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku, o katerem že teče pravda, saj je tožnica to svojo isto terjatev ugovarjala v pobot. Na to kršitev pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Navedena kršitev bi sicer narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe po določilu 2. odst. 369. čl. ZPP, vendar le v primeru, če bi bilo, kot je bilo že omenjeno, z gotovostjo ugotovljeno, da tožnica še vedno vztraja pri pobotnem ugovoru. Po dosedanjih podatkih spisa je terjatev, ugovarjana v pobot, povsem identična terjatvi iz nasprotne tožbe, kar je nadaljnje vprašanje, pomembno za presojo identitete zahtevka in s tem povezane litispendence. Vse to uveljavlja pritožnica s tem, ko navaja, da pravda V P 526/92 še ni končana, sodišče pa je v bistvu že ugotavljalo obstoj terjatve tožene stranke, ki (v postopku V P 526/92 kot tožeča stranka) ni pristala na pobot (ni pa še bilo o tem odločeno). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s pregledom pravdnega spisa V P 526/92 ugotoviti, ali ne teče pravda o isti zadevi med istima strankama. Če bo to ugotovilo, bo treba nasprotno tožbo po določilih 3. odst. 194. čl. in 2. odst. 288. čl. ZPP zavreči. Če pa bo ugotovilo, da pravda ne teče, bo vendarle treba glede na očitno povezanost zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe (ki se lahko med seboj tudi pobotata, kar je nenazadnje storilo tudi samo sodišče v tej zadevi) bodisi počakati, da bo najprej odločeno o zahtevku tožene strnke bodisi razmisliti o smotrnosti ločenega obravnavanja obeh zahtevkov.