Jedro

Sodna izvedenka je upoštevaje prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2 in predloženo medicinsko dokumentacijo prepričljivo pojasnila, zakaj vztraja pri tem, da je pri tožniku potrebna tudi časovna razbremenitev. Ob že podanih stvarnih razbremenitvah, ki niso sporne, je tožnik zmožen za delo 6 ur dnevno.

Sodna izvedenka se je opredelila do vseh bistvenih vprašanj v tem postopku. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o pomanjkljivem oziroma neprepričljivem izvedenskem mnenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 14. 2. 2022 in št. zadeve: ... z dne 18. 11. 2021. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela z omejitvami: v dopoldanskem delovnem času, izključno med tednom, zmožen je opravljati lažja fizična dela, brez pogostega pripogibanja, na delovnem mestu, kjer delo poteka v spreminjajoči se telesni drži, občasno tudi sede, s tem da lažje fizično delo izključuje pogosto dvigovanje in prenašanje bremen težjih od 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 7. 9. 2021 dalje. Tožniku je priznalo tudi pravico do delnega nadomestila, s tem da bo o odmeri in izplačevanju le-tega odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I. - IV. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, da se tožniku prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 7. 9. 2021 dalje (V. točka izreka).

2. Zoper V. točko izreka je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo njegovo zdravstveno stanje in ocena delazmožnosti nepopolno in zmotno ugotovljena. Vse to je pripeljalo do napačnega zaključka, da je namesto vtoževanega dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, sodišče razsodilo, da je zmožen delati s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje specialistke MDPŠ, ki je menila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti ter da ni zmožen za delo v polnem delovnem času 8 ur na dan, 40 ur na teden. S tem se je tožnik tudi strinjal, prav tako tudi s stvarnimi razbremenitvami pri delu. Meni pa, da bi morala časovna razbremenitev znašati 4 ure na dan oziroma 20 ur na teden, ne pa 6 ur na dan oziroma 30 ur na teden. S tem v zvezi se tožnik sklicuje na izvida specialista ortopeda z dne 15. 9. 2022 in 5. 10. 2022, iz katerih izhaja, da je tožnik zmožen za delo zgolj 4 ure dnevno. Ker je podano izvedensko mnenje glede časovne razbremenitve v očitnem nasprotju z izvidi in mnenji drugih strokovnjakov medicinske stroke ter osebnimi občutki tožnika, je že v postopku pred sodiščem prve stopnje menil, da je zaradi razjasnitve zdravstvenega stanja in delazmožnosti potrebno v postopek pritegniti novega sodnega izvedenca. Izvedenkine ugotovitve ter nasprotujoča si pojasnila in dokazi (izpovedba tožnika, izvidi ortopeda) namreč po mnenju tožnika terjajo drugačne zaključke, kot pa izhajajo iz izvedenskega mnenja. Sodišče pa takemu dokaznemu predlogu ni sledilo, niti tega dokaza ni izvedlo po uradni dolžnosti. Posledično je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnik nadalje navaja, da se mu tudi bolniški stalež podaljšuje za 4 ure dnevno, kar je dodaten argument k temu, da izvedensko mnenje glede časovne razbremenitve ni ustrezno. Tudi iz ostalih izvidov specialista ortopeda jasno izhaja, da gre pri tožniku za kronične lumbalgične težave z moteno in bolečo gibljivostjo, prisoten je tudi začetni periferni izpad levo in diskopatija na L4-5, zaradi česar je tožnik zmožen za delo zgolj 4 ure dnevno, s tem da opravlja le lažja dela. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi več relativnih bistvenih kršitev določb postopka, saj zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo skladno z 287. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 in tudi ni upoštevalo materialnega ter preiskovalnega načela. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 7. 9. 2021 dalje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je pritožba v celoti neutemeljena. Pri tem posebej opozarja na prekluzijo pritožbenih razlogov v zvezi z navedbami tožnika o kršitvi postopka zaradi nepritegnitve novega izvedenca v postopek oziroma v zvezi z relativnimi kršitvami postopka. Tožena stranka sicer meni, da postopek v ničemer ni bil kršen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. V primeru izvedenskega mnenja je šlo za strokovno upravičeno in obrazloženo izvedensko mnenje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 2. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 11. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ razvrstil tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje delo, kjer bo rokoval le z bremeni do 5 kg, brez pogoste prisilne drže in globokih predklonov, z možnostjo občasnega sedečega dela, s polnim delovnim časom od 7. 9. 2021 dalje. Odločil je tudi, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, ter da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve.

7. Tožnik je s tožbo uveljavljal časovno razbremenitev pri delu, in sicer, da se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 82. členu določa, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, ter zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega, imata pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zaposlen pri A., oddelek B. Do izdaje prvostopenjske odločbe tožene stranke je bil zaposlen na delovnem mestu "komisionar". Tožnik ima ortopedske težave.

10. Sodišče je zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Sodna izvedenka v pisno podanem izvedenskem mnenju ugotavlja, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti. Vzrok je kronična bolečina v hrbtenici. Najbolj intenzivna je v področju ledvenega dela hrbtenice, od koder se po desni strani širi v dimlje oziroma v desno nogo. Zaradi bolečin pri delu potrebuje vsebinske in časovne razbremenitve. V skrajšanem delovnem času 6 ur na dan, 30 ur na teden. Zmožen je v dopoldanskem času opravljati lažja fizična dela, brez pogostega pripogibanja na delovnem mestu, kjer delo poteka v spreminjajoči se telesni drži, občasno tudi sede. Definicija lažjega fizičnega dela izključuje pogosto dvigovanje in prenašanje bremen, težjih od 5 kg.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo mnenje sodne izvedenke MDPŠ. Izvid in mnenje je izvedenka izčrpno obrazložila, ter se opredelila tudi do medicinske dokumentacije v spisu, na katero se sklicuje tožnik. Zaradi pripomb tožnika na podano izvedensko mnenje je podala še dve pisni dopolnitvi, sodišče pa jo je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo.

12. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje napačno ter v nasprotju z dejanskim stanjem. Medicinski izvidi, na katere se sklicuje tožnik, so bili predmet dokazne presoje, pri čemer je sodišču, glede na strokovno znanje, pomagala sodna izvedenska specialistka MDPŠ. Že sodišče prve stopnje pravilno opozarja na vlogo lečečih specialistov, ki so kompetentni pri ugotavljanju diagnoze in pri zdravljenju. Sodni izvedenci pa ob upoštevanju medicinske stroke in pa materialnih predpisov podajo mnenje o invalidnosti, torej o vplivu zdravstvenih težav na zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). Sodna izvedenka je torej upoštevaje navedeno določbo ter predloženo medicinsko dokumentacijo, prepričljivo pojasnila, zakaj vztraja pri tem, da je pri tožniku potrebna tudi časovna razbremenitev. Ob že podanih stvarnih razbremenitvah, ki niso sporne, je tožnik zmožen za delo 6 ur dnevno. Ključno za tako ugotovitev je, da tako iz osebnega pregleda, kot tudi iz podanih izvidov niso bile ugotovljene težke funkcionalne okvare in omejitve gibljivosti predvsem v ledveni hrbtenici. Izvedenka se pri tem sklicuje na izvid specialistke fizikalne medicine z dne 21. 5. 2021 iz katerega izhaja, da je "gibljivost v torakalni oziroma prsni ledveni hrbtenici zmerno reducirana ter v skrajnih legah boleča. Izrazitih atrofij muskulature ni, in tudi ni izpada mišičnih skupin. MR ne prikaže bistvenega poslabšanja glede na posnetke iz leta 2019. Je pa tožnik klinično slabši, bolj razbolel in ima več težav pri obremenitvah". Bolečina je torej podana le pri skrajnih legah. Pri tožniku sami izvidi niso pokazali objektivnega poslabšanja. Glede doživljanja bolečine pa se je stanje po 14. 2. 2020 poslabšalo, enako tudi psihično stanje, zaradi česar je sodna izvedenka ocenila, da mnenje invalidske komisije ni bilo ustrezno. Ravno zaradi poslabšanja psihičnega stanja je predlagala časovno razbremenitev, torej da lahko ob upoštevanju stvarnih razbremenitev tožnik dela po 6 ur dnevno. Sodna izvedenka se je opredelila do vseh bistvenih vprašanj v tem postopku. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o pomanjkljivem oziroma neprepričljivem izvedenskem mnenju.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče tudi ustrezno utemeljilo (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejansko stanje je namreč razčistilo s postavljeno sodno izvedenko specialistko MDPŠ. Pritožbeno sodišče s tako utemeljitvijo soglaša. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se mnenja drugih izvedencev zahteva, če so v že pridobljenem mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. V tej zadevi je sodišče pridobilo pisno izvedensko mnenje, nadalje pisne dopolnitve tega mnenja in izvedenko tudi zaslišalo na naroku. Pri zaslišanju sta bila prisotna tako tožnik kot njegova pooblaščenka, ki sta imela možnost izvedenki postavljati vprašanja. Zaradi razjasnjenega dejanskega stanja tako ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo novega izvedenskega mnenja oziroma, da bi nove dokaze, skladno s preiskovalnim načelom ter upoštevaje načelo materialne resnice, izvajalo po uradni dolžnosti.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (V. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.