Jedro

Na tožnika je ob spremembi solastništva prešel zahtevek za odpravo kršitve solastninske pravice.

(Ne)upravičenosti uveljavljanja negatornega varstva je odvisna (tudi) od voljnega odnosa solastnika do s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine, torej od dejstva, ali je solastnik soglašal z vznemirjanjem oziroma pristal na s kršitvijo nastalo stanje nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnika do 493/10000 na nepremičnini, parcela št. 910, vpisana v vl. št. 371 k. o. X, v naravi stanovanje št. 21 s pripadajočim straniščem v drugem nadstropju in da je dolžna odstraniti stopnice, ki jih je postavila pred vhodom v stranišče, pripadajoče stanovanju št. 21 v drugem nadstropju hiše na P., ki stoji na parceli št. 910 k. o. X. Zato je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.381,25 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude.

Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)) s predlogom, da jo pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana odločitev ponovno napačna zaradi sporne aktivne legitimacije, tožnikove lastninske pravice na spornem stranišču in protipravnosti posega toženke. Glede aktivne legitimacije opozarja, da tožnik ob vložitvi tožbe ni bil solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 371 k. o. X, pri čemer se sodišče napačno sklicuje na 311. člen ZPP. Navedena zakonska določba ne daje nikakršne podlage za zaključek, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da ni potrebno, da je že ob vložitvi tožbe podana zatrjevana aktivna legitimacija tožnika kot solastnika nepremičnine, temveč je merodajno za odločanje zgolj stanje na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo. Toženka s takšnim naziranjem ne soglaša, saj se citirana zakonska določba nanaša zgolj na zapadlost dajatev, ne pa vprašanja aktivne legitimacije. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je toženka v smislu 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) tretja oseba. Sodišče samo navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka domnevna lastnica stanovanja št. 24 in dela podstrešja v isti stanovanjski stavbi. To dejstvo izhaja tudi iz prodajne pogodbe, s katero je toženka kupila stanovanje v tej hiši, ki je bila predložena tekom postopka. Ob upoštevanju teh nespornih dejstev je zato povsem nerazumljiv zaključek, da se toženka šteje za tretjo osebo v smislu 99. člena SPZ. O tem odločilnem dejstvu sodba tudi nima razlogov. Tudi ob upoštevanju navedenega ni podana aktivna legitimacija tožnika ob upoštevanju 100. člena SPZ, ki ne daje osnove za urejanje razmerij med solastniki, temveč napram tretjim osebam in je tudi zato zahtevek neutemeljen. Zmotno je tudi zaključevanje sodišča, da naj bi predstavljal v naravi tožnikov solastniški delež stanovanje št. 21, stranišče na koncu hodnika in kletni boks. Ni namreč mogoče soglašati z mnenjem, da naj bi predstavljala prodajna pogodba, ki jo je sklenil tožnik za nakup stanovanja št. 21, interni sporazum v zvezi z načinom tožnikovega izvrševanja njegovega solastniškega upravičenja. Solastnino in skupne prostore je namreč možno razdeliti v naravi samo s soglasjem vseh zainteresiranih solastnikov, kar pa v konkretnem primeru prodajna pogodba gotovo ni. Prodajalec kot eden izmed solastnikov brez etažnega načrta in soglasja vseh ne more enostransko določiti in s tem razpolagati z upravičenji vseh lastnikov, še posebej ob dejstvu, da skupna stranišča na koncu hodnika predstavljajo skupne prostore hiše in niso del posameznega stanovanja. Zato tožnik tudi ni veljavno izkazal, da predstavlja v naravi njegov solastniški delež na nepremičnini stranišče v drugem nadstropju in je tudi zato odločitev napačna. Poleg tega je toženka poudarila, da je za postavitev spornih stopnic pred njihovo postavitvijo pridobila soglasje vseh zainteresiranih sosedov, med njimi tudi tožnika. Zato njen poseg ni bil protipraven, pri čemer ni sporno, da so bile stopnice postavljene leta 2001. Tožnik pa je kup(oprodaj)no pogodbo za nakup solastniškega deleža sklenil šele 27. 5. 2004, kar pomeni da je tožnik ob sklenitvi prodajne pogodbe za nakup solastniškega deleža kupil solastniški delež v stanju nepremičnine, kot je obstajala v času sklenitve pogodbe, to je s predhodno že postavljenimi stopnicami. Toženka s postavitvijo stopnic torej ni posegla v tožnikov solastniški delež, saj ta v tem času še ni obstajal, poleg tega da je sporno, kaj sploh predstavlja tožnikov solastniški delež v naravi. Tudi zato je zahtevek neutemeljen.

Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki v odgovoru opozarja, da je solastnik navedene nepremičnine, toženka pa ne. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da predstavlja prodajna pogodba interni sporazum v zvezi z načinom tožnikovega izvrševanja njegovega solastniškega upravičenja, kot tudi da za postavitev stopnic ni dal soglasja. Okoliščina, da je kupil stanovanje potem, ko so bile stopnice že narejene, ne pomeni soglasja s toženkinim protipravnim posegom. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 1515/2010 z dne 5. 5. 2010 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevka za toženkino opustitev vsakršnega poseganja v solastninsko pravico tožnika do 493/10000 na navedeni nepremičnini (stanovanju) in za odstranitev stopnic, ki jih je postavila toženka, tožniku pa naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.597,32 EUR v roku 15 dni. Za odločilni je štelo dejstvi, da je tožnik solastninsko pravico navedene nepremičnine (ki jo je pridobil v teku pravdnega postopka, enako velja glede t. i. domnevne solastninske pravice, ki jo je pridobil v letu 2004 s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe) pridobil z že zgrajenimi stopnicami, ki jih je toženka postavila pred vhodom v stranišče v drugem nadstropju hiše (ki naj bi pripadalo stanovanju št. 21, to je sporno), kot tudi da je kot stanovalec (upoštevajoč takrat veljavne določbe SZ) soglašal s postavitvijo navedenih stopnic (soglasje z dne 20. 5. 2001, iz katerega jasno izhaja, da se tožnik strinja s toženkino adaptacijo na tak način „glede adaptacije v skupnem stranišču gradnja stopnišča iz tega prostora“). Tožnik, ki je kot stanovalec soglašal s postavitvijo stopnic „v skupnem stranišču“ in ki je, potem ko je bilo stopnišče že zgrajeno, kupil solastniški delež navedene nepremičnine, ne more (računajoč na uspeh) sedaj uveljavljati, da toženka navedene stopnice, ki jih je postavila pred vhodom v (skupno) stranišče, odstrani ter da ga kot solastnika to sedaj vznemirja.

Zoper takšno odločitev je tožnik predlagal revizijo, ki je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 389/2010 z dne 3. 2. 2011 dopuščena glede vprašanj 1) ali je drugostopenjsko sodišče s tem, ko je na podlagi presoje listine samo ugotovilo dejansko stanje, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in 2) glede protipravnosti posega v lastninsko pravico. Vrhovno sodišče je nato s sklepom II Ips 270/2011 z dne 19. 2. 2015 tožnikovi reviziji ugodilo in sodbo tega sodišča II Cp 1515/2010 z dne 5. 5. 2010 razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da glede tožnikovega soglasja k posegu toženke (postavitvi stopnic) ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da je spremenjeno odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar niso bili podani procesni pogoji za spremembo sodbe. Glede izgradnje stopnic na skupnem hodniku večstanovanjske stavbe v letu 2001, ki jih je zgradila toženka kot domnevna solastnica večstanovanjske stavbe, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da toženka za njihovo gradnjo ni imela soglasja (nobenega od) solastnikov, za soglasje družbe A. d.o.o., ki je bila v času gradnje stopnišča večinska solastnica stavbe, pa toženka ni niti zaprosila. Zato je nesporno njeno ravnanje v odnosu do tedanjih solastnikov večstanovanjske stavbe predstavljalo neutemeljeno in protipravno vznemirjanje, saj zanj ni imela pravice. Toženkino ravnanje, ki je bilo v osnovi nezakonito, zaradi spremembe lastništva tudi apriori ni postalo zakonito in dovoljeno. Neupravičenost uveljavljanja negatornega varstva pa je s pravnega vidika resda lahko odvisna (tudi) od voljnega odnosa solastnika do s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine, torej od dejstva, ali je solastnik soglašal z vznemirjanjem oziroma pristal na s kršitvijo nastalo stanje nepremičnine. Sodišče druge stopnje je neupravičenost sodnega varstva utemeljevalo z nakupom solastniškega deleža v stanju nepremičnine, kot je obstajala v času nakupa, vendar pa zgolj ta okoliščina z vidika opisanega materialnega prava ne zadošča, saj ne pove ničesar o voljnem odnosu novega solastnika (tožnika) do kršitve in s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine (nakup z zgrajenimi stopnicami namreč še ne pomeni, da je tožnik (molče) soglašal z vznemirjanjem in da bi bilo zato njegovo sodno varstvo izključeno). Pritožbeno sodišče zato po oceni Vrhovnega sodišča prvostopenjske sodbe ni preizkusilo v celoti.

Pritožba je utemeljena.

Dejstvo je, da je v teku pravdnega postopka tožnik postal solastnik predmetne nepremičnine (večstanovanjske hiše), stoječe na parceli št. 910 k. o. X (oziroma dejanski etažni lastnik (dejanska etažna lastnina) in s tem zgolj solastnik skupnih delov navedene večstanovanjske hiše). Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki glede neobstoja aktivne legitimacije. Na podlagi 311. člena ZPP je namreč sodišče dolžno upoštevati stanje na dan zadnje glavne obravnave in so temu nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede toženkine pasivne legitimacije, četudi drži, da je toženka nesporno domnevna lastnica stanovanja št. 24 in dela podstrešja v navedeni večstanovanjski stavbi ter s tem domnevna solastnica oziroma dejanska etažna lastnica, kot taka pa nesporno ni tretja v smislu 99. člena SPZ, kot sicer napačno zaključuje sodišče prve stopnje. A to v zadevi ni odločilno; odločilno je, da je razmerja med pravdnima strankama v obravnavani zadevi presojati v okviru varstva solastnika (oziroma skupnega lastnika) po 100. členu SPZ.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da poseg toženke (izgradnja stopnic pred vhodom v stranišče, pripadajoče stanovanju št. 21 v drugem nadstropju hiše na P.) ni bil protipraven. Pri tem se pritožbeno sodišče glede (ne)zakonitosti (oziroma (ne)upravičenosti) toženkinega posega v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sklepa Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi.

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da je tožnik kup(oprodaj)no pogodbo za nakup solastniškega deleža sklenil v letu 2004 v stanju nepremičnine, kot je obstajala v času sklenitve pogodbe, to je s predhodno že postavljenimi stopnicami. Res je, da je zgolj ta okoliščina z vidika (ne)upravičenosti uveljavljanja negatornega varstva lahko odvisna (tudi) od voljnega odnosa solastnika do s kršitvijo nastalega stanja nepremičnine, torej od dejstva, ali je solastnik soglašal z vznemirjanjem oziroma pristal na s kršitvijo nastalo stanje nepremičnine, a tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo niti presojalo. Glede tožnika, na katerega je ob spremembi solastništva prešel zahtevek za odpravo kršitve solastninske pravice, voljni odnos ni bil ugotavljan, je pa to v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Na podlagi 355. čelna ZPP je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v teku katerega bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti tožnikov voljni odnos glede stanja nepremičnine v času njegovega nakupa ter nato o zadevi ponovno odločiti.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.