Jedro

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Pomembna okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti. Pri odločanju je zato potrebno upoštevanje pravil o trditvenem in o dokaznem bremenu. Prav pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov pogosto pride do situacije, ko je trditveno breme na eni stranki, dokazno breme pa na drugi stranki, saj je zaradi zakonskih in drugih upoštevanih določb v posameznih fazah postopka trditveno breme na delavcu, dokazno breme pa na delodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 7.5.1997 in 20.6.1997 o prenehanju delovnega razmerja, odločilo, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče glede upravičenega oziroma neupravičenega izostanka z dela. Tožnik ni v ustreznem roku predložil z zakonom predpisanih listin za priznanje pravice do bolniškega staleža, zato je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnik pri njej ne namerava več delati. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP-77), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 (revizija jo označuje kot kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP/99) pa je v reviziji samo uveljavljana, ne pa tudi obrazložena, zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Pomembna okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti. Pri odločanju je zato potrebno upoštevanje pravil o trditvenem in o dokaznem bremenu. Prav pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov pogosto pride do situacije, ko je trditveno breme na eni stranki, dokazno breme pa na drugi stranki, saj je zaradi zakonskih in drugih upoštevnih določb v posameznih fazah postopka trditveno breme na delavcu, dokazno breme pa na delodajalcu.

Po določbi 4. člena Konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja je po 9. točki konvencije, na delodajalcu.

Neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če jo delodajalec ugotovi, je dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker izostanek z dela brez opravičila lahko pomeni s strani delodajalca ugotovljeno dejstvo, je v tem trenutku trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen na strani delavcev. Zato mora delavec navajati svoja dejstva in ponuditi dokaze, ki naj bi dokazovali, da njegova odsotnost z dela ni bila neupravičena. Če delodajalec na podlagi navajanih dejstev in ponujenih dokazov, predloženih s strani delavca, da njegova odsotnost ni bila neupravičena, še vedno meni, da njegova odsotnost ni bila upravičena in pride v sporu do dokazovanja in dokazne ocene, mora sam dokazati resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, ker je dokazno breme na njem. V primeru neuspešnega dokazovanja, kot je to tudi v spornem primeru, ko je tožnik dokazal, da je z dela izostal zaradi bolezni, je možna samo ugotovitev, da ni dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, to pa pomeni, da tožniku z izpodbijanim sklepom revidentke delovno razmerje ni moglo prenehati.

Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96 in 29/98), saj so te jasne in mimo njih ni mogoče niti pridobiti niti izpodbijati pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Vendar v spornem primeru ne gre za vprašanje priznanja ali izpodbijanja te pravice, ampak samo za ugotavljanje upravičenega razloga za odsotnost z dela. Zato določbe tega zakona za odločitev o zakonitosti ali nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja niso pomembne (niti glede možnosti izpodbijanja izdanega potrdila). Gre samo za vprašanje, ali je bila odsotnost z dela upravičena ali neupravičena in če je zato bila podana zakonita podlaga za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ob ugotovitvi, ki v postopku sploh ni bila sporna, da je tožnik, tudi če ni pravočasno sporočil (odprto je lahko vprašanje priznanja nadomestila plače) razloga svoje odsotnosti (odprta je lahko možnost disciplinskega ukrepanja), delodajalcu ob poizkusu vrnitve na delo predložil zdravniško potrdilo, iz katerega je bilo razvidno, da je bil iz dela odsoten zaradi bolezni (upravičen razlog), in da je bilo to pred obravnavo ugovora tožnika na revidentkinem organu druge stopnje, to pomeni, da delodajalec ob odločanju na drugi stopnji ni več imel resnega razloga za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku, tako da ni bilo več pravne osnove za njegovo odločitev, kar sta pravilno zaključili že tudi obe nižji sodišči. Resen razlog bi obstajal samo, če bi se v postopku na primer dokazalo (pa ne samo formalno), da tožnik v spornem obdobju ni bil bolan ali da je predloženo zdravniško potrdilo lažno. Tovrstnega dokaza pa revidentka ni predlagala ali izvedla niti pri odločanju v svojem postopku niti v postopku pred sodiščem.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Nevedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato stroški niso bili potrebni. Revizijsko sodišče je o njih odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).