Jedro

Obvestilo o neplačanih prispevkih za programe RTV Slovenija je akt, zoper katerega ZDavP-1 ni dopuščal samostojnega pravnega sredstva. K izdaji navedenega obvestila organa ne zavezuje nobena zakonska določba, niti se z njim ne odloča o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar pomeni, da zoper takšno obvestilo samostojno pravno sredstvo ni dopustno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Javni zavod RTV Slovenije je z izpodbijanim sklepom, številka 329024710 z dne 25. 9. 2009, pritožbo A.A., ki je bila vložena zoper Obvestilo o neplačanih prispevkih za programe RTV Slovenija pred začetkom davčne izvršbe, št. 4206235850906 z dne 11. 9. 2009, kot nedovoljeno zavrgel (1. točke izreka); v 2. točki izreka odločil, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve in v 3. točki izreka odločil, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi prvostopnega upravnega organa, da je RTV Slovenija A.A. obvestila o zapadlem neplačanem prispevku za programe Radiotelevizije (RTV) Slovenije in jo pozvala, da prispevke plača v roku 8. dni od dneva prejema obvestila. Pojasnil je, da obvestilo nima pravne narave konkretnega upravnega akta, s katerim se odloča o pravicah in dolžnostih stranke ali o vprašanjih, ki se tičejo postopka, ampak je namenjeno zgolj ponovnemu obvestilu in opominu stranke o dolgu, o obstoju katerega je organ v konkretnem primeru že odločil z odločbo in zaradi katerega bo, če ne bo poravnan, z izdajo sklepa o izvršbi uveden tudi postopek izvršbe. Izhodišče za izdajo obvestila tako ni v kogentni zakonski normi, ampak zgolj v poslovni odločitvi organa, ki je tudi do stranke prijazna, ker jo pogojno varuje pred dragim in neprijetnim postopkom izvršbe.

V nadaljevanju je prvostopni upravni organ pojasnil, da je dolžnica 24. 9. 2009 zoper to obvestilo vložila pritožbo, ki jo je bilo potrebno zavreči. Skliceval se je na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05 in 105/2006 - v nadaljevanju: ZUP) ter določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, številka 117/06 - ZDavP-2), ki pritožbe zoper obvestilo ne poznata. Po določbi prvega odstavka 229. člena in prvega odstavka 258. člena ZUP ima namreč stranka pravico do pritožbe le zoper odločbo oziroma sklep izdan na prvi stopnji, torej zoper konkretni upravni akt, s katerim se odloča o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi, obvestilo pa ni ne odločba in ne sklep.

Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za kulturo, je z odločbo, številka 61540-223/2009/2 z dne 26. 11. 2009, zavrnil pritožbo zoper sklep in odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in da je bila presoja prvostopnega organa, da zoper obvestilo ni predvideno nobeno pravno sredstvo, pravilna. Prav tako je zavrnil pritožničine navedbe glede zastaranja in se v zvezi s tem skliceval na določbo 355. člena Obligacijskega zakonika.

Tožnica v tožbi odločitvi obeh upravni organov oporeka. Navaja, da je bilo obvestilo o neplačanih prispevkih za programe RTV Slovenija pred začetkom davčne izvršbe z dne 11. 9. 2009 nekorektno. Izrecno opozarja na obvestilu dodanemu opozorilu, da se v primeru, če se ne bo odzvala z dokazili o plačilu, oziroma ne bo v predpisanem roku poravnala dolga, začel skladno z določbo 393. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 17/2006 -v nadaljevanju ZDavP-2) postopek davčne izvršbe. Zoper to obvestilo je vložila ugovor, v katerem je pristojni prvostopni upravni organ seznanila z določbo 355. člena OZ, torej se je sklicevala na enoletni zastaralni rok. Navaja, da je zadnja terjatev dospela v plačilo 15. 4. 2003, kar pomeni, da so vse njene terjatve zastarale z dnem 31. 12. 2004. Njenemu ugovoru je sledilo dodatno obvestilo z dne 25. 9. 2009, v katerem se je prvostopni organ skliceval na določbo drugega odstavka 355. člena OZ, po katerem je v primeru, ko je dolg ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo, ali odločbo drugega pristojnega organa, ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastaralni rok 10 let. Zatrjuje, da nobene izmed teh odločb ni prejela. Nadalje navaja, da v kolikor bi bile za neplačane obveznosti izdane odločbe, bi ji moral organ prejem teh odločb dokazati s dokazili, ki pa jih organ nima. Navedeno pomeni, da je brez zakonske osnove zahteva, naj dokazila o plačilu neplačanih obveznostih RTV prispevka predloži sama. Drugostopni organ dejanskega stanja v pritožbenem postopku ni ugotavljal, niti ni ugotavljal, da je bila izdana odločba, ampak se je zadovoljil le s formalnimi navedbami organa RTV Slovenije. Tako je odločil brez dokaznega gradiva, nestrokovno in brez pravne podlage. V tožbi predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep, in da ugodi njeni zahtevi, da se na podlagi 355. člena OZ oprosti vseh zakonskih zastaranih terjatev za programe RTV Slovenije.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljen razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, številka105/2006, 62/2010 - v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi tožnica izpodbija sklep prvostopnega upravnega organa, s katerim je le ta njeno pritožbo zoper Obvestilo o neplačanih prispevkih za programe RTV Slovenija, kot nedovoljeno, zavrgel. Glede na predmet izpodbijanja, je tako v zadevi potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je zoper prej navedeno obvestilo dovoljena pritožba, torej je treba odgovoriti na vprašanje, kakšna je pravna narava spornega obvestila.

Sodišče tožnici pojasnjuje, da izdaje obvestila ne predvidevata ne ZUP, ne ZDavP-2. Gre za listino, ki jo je bil davčni organ dolžan izdati na podlagi določbe 128. člena ZDavP-1 in o katerega pravni naravi se je sodna praksa že izrekla. Tako je bilo po stališču sodne prakse obvestilo akt, zoper katerega ZDavP-1 ni dopuščal samostojnega pravnega sredstva. To stališče po presoji sodišča velja toliko bolj v obravnavanem primeru, ko prvostopnega upravnega organa k izdaji obvestila ne zavezuje nobena zakonska določba, niti se z njim ne odloča o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar po presoji sodišča nadalje pomeni tudi, da zoper takšno obvestilo samostojno pravno sredstvo ni dopustno. Upoštevaje navedeno sodišče presoja, da je bil v obravnavani zadevi postopek voden pravilno, v tem postopku pa tudi pravilno odločeno, da se ugovor, ki kot pravno sredstvo zoper obvestilo v prej navedenih postopkovnih predpisih ni dovoljen, kot nedopusten zavrže. To izhaja tudi iz obrazložitve prvostopne odločbe, povsem jasno pa iz obrazložitve v izpodbijani odločbi, kjer je tožena stranka tožnici pravilno pojasnila pravno naravo obvestila.

Ker je bilo v obravnavanem primeru potrebno odgovoriti na vprašanje, ali zoper sporno obvestilo dopustno samostojno pravno sredstvo, se sodišče ni spuščalo v ostale tožbene ugovore, ki se nanašajo na obstoj samega dolga iz naslova neplačanih RTV prispevkov.

Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.