Jedro

V sporu, kolikšen je delež vsakega od zakoncev (ali izvenzakonskih partnerjev) na skupnem premoženju, sodišče na podlagi 59. člena ZZZDR poleg njunega dohodka, res upošteva tudi druge okoliščine, kot so na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja, vendar le, če pravdni stranki takšne okoliščine (pravočasno) zatrjujeta. Pritožnik prvič v pritožbi navaja, da je tožnico vozil v službo in domov, kar bi lahko bila ena od upoštevnih okoliščin, vendar pa takšna navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Enako velja za trditev, da tožnica doma ni nič delala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo drugič. Ugotovilo je, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 60 %, delež toženca pa 40 % (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici (v zvezi z osebnim avtomobilom Mazda 6, reg. št.xy in štirimi litimi platišči) plačati 1.889,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo tožnica in toženec, tožnica proti zavrnilnemu delu (glede razlike do dajatvenega zahtevka 7.538,44 EUR v zvezi z osebnim vozilom Mazda 6 in štirimi litimi platišči) in odločitvi glede pravdnih stroškov, toženec pa zoper odločitev o deležih na skupnem premoženju in delu s katerim mu je bilo naloženo plačilo zneska 1.889,50 EUR s pripadki. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tudi v izpodbijanem delu ugodi ter ji prizna pravdne stroške, toženec pa spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oba pa podrejeno, da se v izpodbijanem delu razveljavi sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrne v novo odločanje. Obe stranki zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je znesek, ki ji pripada iz naslova prodaje vozila Mazda 6 in štirimi litimi platišči bistveno višji. Sodišče je tožencu nesprejemljivo, nerazumljivo in nelogično naložilo plačilo 1.889,50 EUR, za znesek 7.538,44 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Tega v obrazložitvi sodbe ni ustrezno pojasnilo. Sodišče namreč v obrazložitvi navaja, da naj bi bilo tekom trajanja izvenzakonske skupnosti za vozilo plačano 5.189,18 EUR pologa in 6.244,56 EUR (21 obrokov), skupaj torej 11.433,74 EUR, kar pa je po mnenju tožnice napačna in nepravilna ugotovitev, ki nima dejanske osnove. Sodišče bi moralo pravilno upoštevati podatke iz dopisa B. l. d.o.o. z dne 12.6.2008 skupaj s prispelimi plačili do 12.6.2008 (priloga B 22). Iz prispelih plačil za obdobje do 12.6.2008 je razvidno, da je bilo dne 30.9.2004 plačanih 10.202,38 EUR pologa, nato pa različni mesečni zneski, pri čemer ti zneski niso bili vsak mesec enaki. Sodišče tako ni pravilno izračunalo zneska že plačanih obrokov, saj ni upoštevalo dejansko plačanih zneskov, ampak je za znesek obroka vzelo kar znesek 297,36 EUR, kot je ta določen v pogodbi. Prav tako je polog znašal 2.450.000,00 SIT oz. 10.202,38 EUR in ne 5.189,18 EUR, kot je to upoštevalo sodišče. Tožnica nadalje opozarja, da sodišče ni imelo nobenega dokaza, da je leasingodajalec od 9.900,00 EUR kupnine za Mazdo 6 odštel še neplačane obroke ravno v znesku 5.055,12 EUR, saj gre očitno le za oceno sodišča, ki nima podlage v samih listinah v spisu. Nepravilen je tudi izračun koristi, ki naj bi jo imel toženec. Toženec bi naj res vozilo prodal za 9.900 EUR po komisijski pogodbi, vendar je znesek prejel v celoti (in ne le 4.844,88 EUR), poleg tega pa je to bilo v letu 2008, skupnost pa je razpadla v letu 2006. Sodišče bi zato moralo ugotoviti in obračunati vrednost vozila na dan razpada skupnosti in nato glede na deleže 60 % in 40 % razdeliti ta znesek, saj je bilo vozilo v letu 2006 nedvomno bistveno več vredno kot v letu 2008, ko je bilo prodano oz. dano za polog za nakup novega vozila. V nadaljevanju pritožnica trdi, da je nesprejemljiva tudi odločitev sodišča v delu, ko je od zneska 4.844,88 EUR najprej obračunalo 65 % (od kod je ta odstotek dobilo ni pojasnilo) in dobilo znesek 3.149,17 EUR in nato zopet od tega zneska izračunalo 60 %, kolikor bi naj šlo tožnici. Pri tem sodišče ni upoštevalo, koliko je bilo plačano do razpada skupnosti, ampak le korist, ki jo je imel toženec. Meni, da je napačna tudi ugotovitev sodišča, da je toženec plačal 5 obrokov za lita platišča, saj je vse plačala tožnica sama. Končno tožnica v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov. Pojasnjuje, da se sodišče pri izračunu pravdnih stroškov sklicuje na prejšnjo sodbo P 68/2008 in pri odločanju v tej zadevi izhaja iz prejšnje obrazložitve sodbe, pri čemer pa bi bilo potrebno upoštevati, da je sedanja odločitev sodišča glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju drugačna. Sicer pa je tudi odločitev sodišča, da je tožnica uspela le z deležem 47 %, toženec pa z deležem 53 %, napačna in nesprejemljiva, saj je tožnica uspela ne le z denarnim zahtevkom, ampak tudi z zahtevo glede ugotovitve deležev na skupnem premoženju. Trdi, da je glede temelja svojega zahtevka uspela v celoti, tako glede obstoja izvenzakonske skupnosti, deleža na skupnem premoženju, kot tudi glede ugotovitve kaj spada v posebno premoženje tožnice in upravičenosti do odškodnine.

4. Toženec v pritožbi trdi, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno ali delež, ki ga je sodišče ugotovilo na skupnem premoženju, zajema tudi štiri lita platišča, saj iz izreka sodbe ni moč razbrati ali so štiri lita platišča za osebno vozilo Mazda 6 premičnine, ki so skupno premoženje pravdnih strank. V kolikor bi le-ta to bila, potem bi bila tožnica neupravičeno obogatena, saj bi ji pripadal delež 60 % na štirih litih platiščih za osebni avtomobil Mazda 6, kakor tudi izplačilo zneska 1.889,50 EUR, kar je neupravičeno. Dodaja še, da tožnici ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o višini deležev izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati vse okoliščine, ne pa zgolj višine dohodkov. Tako sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta toženec in njegov oče tožnico do leta 2002 vozila v službo in domov, za kar sta imela veliko stroškov za bencin. Prav tako ni upoštevalo pomoči njegovih staršev, pri katerih sta pravdni stranki ves čas brezplačno prebivali, ter dejstva, da sta toženčeva starša tožencu podarila osebni avtomobil Opel kadett, ki je bil nato osnova za vse nadaljnje nakupe avtomobilov. Izpodbija višino napitnine, ki naj bi jo prejemala tožnica, prav tako pa opozarja, da tožnica od doma ni prinašala hrane in ni pomagala v hiši. Meni, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je presodilo višino deležev na skupnem premoženju. Pri tem bi bilo potrebno upoštevati tako denarne prejemke kakor tudi ostale prispevke k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. V nadaljevanju sodišču očita, da glede litih platišč neutemeljeno ni upoštevalo, da je tožnica tožencu pošiljala položnice, ki jih je tudi plačeval in da je zadržala druga platišča. Glede zneska 9.900,00 EUR, ki bi naj po ugotovitvah sodišča predstavljal dobljeno korist od prodaje osebnega vozila Mazda 6, pa bi sodišče moralo upoštevati listine s strani B. L., iz katerih izhaja, da je toženec s prodajo Mazde 6 poplačal kredit po leasing pogodbi št. 3700/04 v višini 5.819,27 EUR in je od 9.900,00 EUR bila dejanska korist le 4.080,37 EUR, kar pa je manj kot znaša znesek 6.867,17 EUR, ki ga je toženec plačal po razpadu izvenzakonske skupnosti. Toženec od prodaje spornega vozila ni imel nobene koristi in ni kaj deliti s tožnico. Končno sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil osnova za nakup vseh avtomobilov vozilo Opel kadett, ki sta ga tožencu podarila starša in je torej bil njegovo posebno premoženje. Tako tudi vsa korist, ki sta jo imeli pravdni stranki od uporabe osebnega vozila, izhaja iz toženčevega posebnega premoženja, zaradi česar tožnica iz tega naslova ni upravičena do ničesar.

5. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. Tožnica je na pritožbo toženca podala odgovor, v katerem je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno in tožencu naloži v plačilo pritožbene stroške postopka.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

Glede deležev na skupnem premoženju

8. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da je izrek sodbe v tem delu nejasen, ker iz izreka ni razvidno, ali se delež, ki ga je sodišče ugotovilo, nanaša tudi na lita platišča ali ne. Iz izreka tako izhaja, da se nanaša na premičnine (1), ki so skupno premoženje. Pri tem je popolnoma jasno, da se ugotovljeni delež ne nanaša le na premičnine, ki so (še) skupno premoženje in so navedene v že pravnomočnem ugotovitvenem delu sodbe sodišča prve stopnje z dne 25.3.2009, pač pa tudi na odtujeno skupno premoženje (2), v zvezi s čimer pa je tožnica postavila dajatveni zahtevek. Da so lita platišča zajeta v dajatvenem delu, pa je iz izreka razvidno. Res bi sodišče prve stopnje moralo pri ponovnem odločanju odločiti tudi o razveljavljenem delu ugotovitvenega zahtevka, ki se je nanašal na lita platišča, vendar pa pritožnik pritožbe v tej smeri ne vlaga. Ker je mogoče dopolnilno sodbo izdati le na pravočasen predlog strank (primerjaj 325. člen ZPP), kamor se po ustaljeni sodni praksi šteje tudi pritožbeno uveljavljanje te pomanjkljivosti, ta napaka sodišča prve stopnje zato ne more vplivati na pritožbeno odločitev.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede deležev, ki jih imata pravdni stranki na skupnem premoženju, oprlo na ugotovitev o večjih tožničinih dohodkih, ki so bili posledica dejstva, da je bila ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti zaposlena, da je delala nadure in dobivala tudi napitnine, ki so mesečno dosegale tudi njeno osnovno plačo. Toženec je bil, za razliko od tožnice, v tem času tudi občasno nezaposlen in večjih dohodkov ni imel. Pritožnik v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi izpodbija zgolj zaključek sodišča o napitninah in se sklicuje na lastno izpovedbo. Pritožbeno sodišče očitek zavrača kot neutemeljen in sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožnici. Takšna izpovedba je namreč potrjena tudi z izpovedbo priče P., ki je bil tožničin delodajalec. Slednji je tožnico opisal kot eno najboljših delavk, ki jih je imel, hvalili so jo tudi gostje. Zaključek sodišča o prejemanju napitnin, ki so dosegle tudi osnovno plačo, je zato tudi izkustveno povsem logičen in sprejemljiv.

10. V sporu, kolikšen je delež vsakega od zakoncev (ali izvenzakonskih partnerjev) na skupnem premoženju, sodišče na podlagi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) poleg njunega dohodka, res upošteva tudi druge okoliščine, kot so na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja, vendar le, če pravdni stranki takšne okoliščine (pravočasno) zatrjujeta. Pritožnik prvič v pritožbi navaja, da je tožnico vozil v službo in domov, kar bi lahko bila ena od upoštevnih okoliščin, vendar pa takšna navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Enako velja za trditev, da tožnica doma ni nič delala.

11. Iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 11) izhaja, da sta pravdni stranki tudi prvo vozilo - Opel kadett - kupili in je očitno štelo trditev toženca, da sta mu starša vozilo podarila, za nedokazano. Ker pritožnik tega zaključka argumentirano ne izpodbija, ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. Posledično je pritožnikovo sklicevanje, da bi moralo sodišče pri odločitvi o deležih na skupnem premoženju upoštevati tudi to (nedokazano) dejstvo darila, neupoštevno.

12. Že v odločbi z dne 2.9.2009 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da na višino deleža ne more vplivati okoliščina, da sta pravdni stranki živeli skupaj s toženčevimi starši, zaradi česar so bili stroški njunega preživljanja manjši in da so tožničini starši (morda) pomagali s hrano, saj se takšna pomoč staršev šteje kot prispevek dan obema izvenzakonskima partnerjema po enakih deležih, razen, če stranki trdita in dokažeta drugače. Tega pa nista storili.

13. Pritožba toženca je glede na obrazloženo v tem delu neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje glede višine deležev na skupnem premoženju pa, upoštevajoč dejanske ugotovitve glede dohodkov pravdnih strank, tudi materialno pravno pravilna.

glede vozila Mazda 6 in litih platišč

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je toženec v času trajanja izvenzakonske skupnosti, to je 29.9.2004, kot lesingojemalec sklenil pogodbo o finančnem leasingu št 3700/04 z dne 29.9. 2004, na podlagi katere sta pravdni stranki postali uporabnici vozila Mazda 6 z reg. št. KK-TNT; - da je bil ob sklenitvi pogodbe plačan polog v višini 5189,18 EUR, plačati pa je bilo potrebno še 59 obrokov po 297,36 EUR; - da je bilo ob razpadu izvenzakonske skupnosti plačanih 21 obrokov, to je skupno 6244,56 EUR, skupaj s pologom pa plačano 11.433,74 EUR; - da sta pravdni stranki v času trajanja izvenzakonske skupnosti za to vozilo kupili tudi štiri lita platišča, ki so bila nameščena na vozilo, pri čemer sta za platišča v času izvenzakonske skupnosti plačali 574,53 EUR, po razpadu zveze pa toženec sam še 258,47 EUR; - da je toženec v soglasju z leasingodajalcem vozilo (skupaj s platišči) v aprilu 2008, to je že po razpadu izvenzakonske skupnosti, dal v komisijsko prodajo za ceno 9.900 EUR; - da je toženec do oddaje v prodajo sam plačal še 21 leasing obrokov in je od skupno 59 obrokov bilo plačanih le 42 (vozilo v trenutku prodaje torej še ni bilo dokončno odplačano); - da je leasingodajalec ob realizaciji komisijske pogodbe iz zneska kupnine poračunal še neplačane obroke, to je skupno znesek 5.055,12 EUR; - da je toženec ob prodaji prejel znesek 4.844,88 EUR (9.900 EUR – 5055,12 EUR); - da sta pravdni stranki v času izvenzakonske skupnosti v vozilo in platišča vložili skupno 12.008,27 EUR, toženec sam pa po razpadu zveze še 6.503,03 EUR, kar, upoštevajoč celoten vložek v višini 18.511,30 EUR, predstavlja razmerje 65% - 35 %; - da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank korist v višini 3149,17 EUR (65% od zneska 4844,88 EUR, ki ga je toženec prejel), delež, ki pripada tožnici pa 1889,50 EUR (60 % od 3149,17 EUR).

15. Pritožbeno sodišče te dejanske ugotovitve sprejema kot pravilne, saj imajo podlago v (pravočasni) trditveni podlagi strank, izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni izvedeni na podlagi 8. člena ZPP. Posledično kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke obeh pravdnih strank v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Večina pritožbenih očitkov ima namreč podlago v trditvah, ki jih pravdni stranki pred sodiščem prve stopnje nista ponudili pravočasno oziroma so nedopustna pritožbena novota (primerjaj 286. in 337. člen ZPP). Kot je pritožbeno sodišče že opozorilo, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja vezano na (pravočasne) trditve strank in zato ne sme upoštevati dejstev, ki jih je morda ugotovilo med dokaznim postopkom, če jih pred tem stranke niso zatrjevale (6. odstavek 286. člena ZPP).

16. Tako je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 29.12.2008 (list. št. 47) sama trdila, da je bil ob sklenitvi leasing pogodbe plačan polog v višini 5189,18 EUR, predvidenih pa je bilo še 60 obrokov po 297,36 EUR mesečno. V času izvenzakonske skupnosti naj bi bilo plačanih 22 obrokov. Toženec je takšne trditve sicer prerekal, vendar pa konkretno ni ugovarjal niti višini pologa, niti ni trdil, da bi pravdni stranki plačevali leasing obroke v drugačni višini, kot je to bilo predvideno s pogodbo. Da je bil polog višji kot je ugotovilo sodišče (in trdila tožnica sama) in da so bili obroki, ki sta jih pravdni stranki plačevali drugačni kot je bilo to predvideno v pogodbi, tožnica (niti toženec) ni nikoli trdila in gre zato za nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritožbeni očitki tožnice, da je sodišče zmotno ugotovilo, kolikšna je bila višina pologa in koliko sta pravdni stranki v času trajanja izvenzakonske skupnosti plačali, češ, da to izhaja iz listine v spisu (prispela plačila za obdobje do 12.6.2008, priloga B 23), so zato posledično neutemeljeni.

17. Enako velja za pritožbeni očitek toženca, ki se nanaša na ugotovitev sodišča, koliko je po razpadu izvenzakonske skupnosti plačal sam in kolikšen del kupnine je bil porabljen za dokončno poplačilo leasingodajalca. Trditev glede višine zneska, ki ga je plačal in trditve o višini poplačila leasingodajalca je namreč postavil šele na obravnavi v ponovljenem postopku, kar pa je prepozno (primerjaj 2. odst. 362. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato, upoštevajoč, da je izvenzakonska skupnost prenehala 7.7.2006, čas predčasnega zaključka leasing pogodbe in višino obrokov, pravilno ugotovilo, da je toženec plačal še 21 obrokov po 297,36 EUR, kar znese 6244,56 EUR. Ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki (bodisi skupaj ali pa toženec sam) do trenutka, ko je bilo vozilo prodano, plačali skupno 42 od 59 obrokov, je (ob pomanjkanju drugačnih pravočasnih trditev) posledično pravilno sklepalo, da je bilo lasingodajalcu iz kupnine v višini 9900 EUR potrebno plačati še 17 obrokov, kar znese 5055,12 EUR. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek tožnice, da sodišče za svoj zaključek, da se je iz kupnine poplačal leasingodajalec in v kakšni višini, ni imelo nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je namreč o tem sklepalo na podlagi tako imenovanih pomembnih pomožnih dejstev (indicev) in pravil logičnega sklepanja, saj ob pomanjkanju pravočasnih trditev in s tem povezanih dokazov, druge možnosti ni imelo.

18. Pritožbeno sodišče je že v svoji odločbi z dne 2.9.2009 pojasnilo, da ne more biti nobenega dvoma, da vozilo Mazda 6, kupljeno na leasing v času trajanja izvenzakonske skupnosti, a še neodplačano, ne more biti skupno premoženje, saj je bilo še last leasingodajalca. Skupno premoženje so pravice in obveznosti, ki so bile prevzete z pogodbo v času trajanja skupnosti. Tožnica zato ne more biti upravičena do povrnitve 60% tistega, kar sta s tožencem plačala za vozilo do razpada njune zveze, niti do 60% vrednosti vozila v času razpada zveze, ampak do dela koristi, ki jo je toženec prejel ob prodaji vozila. To korist je sodišče prve stopnje, glede na ostala ugotovljena dejstva, tudi pravilno izračunalo. V sodbi je tudi natančno pojasnjeno, zakaj je kot skupno premoženje (znesek, ki ga je nato delilo upoštevajoč deleže pravdnih strank na skupnem premoženju) upoštevalo le 65% zneska, ki ga je prejel toženec (primerjaj razloge v točki 13 sodbe sodišča prve stopnje). Glede na navedbo toženca v pritožbi, da ob tem sodišče ni upoštevalo, da je bilo vozilo Opel kadett njegovo posebno premoženje, pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da tega pritožnik ni izkazal in je sodišče prve stopnje štelo, da sta to vozilo pravdni stranki kupili skupaj in to posledično ni moglo vplivati na delež na skupnem premoženju.

19. K vrednosti vložka pravdnih strank v času trajanja izvenzakonske skupnosti in vrednosti vložka toženca (po razpadu zveze) v vozilo Mazda 6 je sodišče prve stopnje prištelo plačane obroke za lita platišča, ki so bila prodana skupaj z vozilom. Pravdni stranki takšnemu načinu obračuna ne nasprotujeta, še vedno pa je zanju sporno, kdo jih je plačal. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta v času trajanja izvenzakonske skupnosti obroke plačevali skupaj, zadnjih pet obrokov pa je plačal toženec sam. Plačila, ki so bila izvršena v času izvenzakonske skupnosti je tako nedvomno šteti v korist obeh strank, saj so bila izvršena iz sredstev, ki so skupno premoženje (osebni dohodek), ne glede na to, kdo je plačilo dejansko izvršil. Glede zadnjih petih obrokov pa je toženec predložil potrdila o plačilu (skupno 258,47 EUR). Iz teh potrdil so razvidni datumi plačil (plačila so bila izvršena v juliju, avgustu, septembru, oktobru in decembru 2006), kar kaže na redna plačila in ne plačilo po opominu, kar trdi tožnica in česar, kot ugotavlja sodišče, tudi ni izkazala. Tako sodišču ni predložila niti opomina, niti kakršnegakoli dokazila o plačilu (npr. izpisek banke o nakazilu). Glede predlaganih poizvedb pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da načeloma velja, da je stranka listine oziroma potrdila, ki jih lahko pridobi sama, dolžna predložiti sama. Sodišče tako opravlja poizvedbe le v primeru, če stranka, običajno zaradi varstva osebnih podatkov, do določenih informacij ne more. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo.

20. Neutemeljen je končno tudi toženčev očitek, da prvostopenjsko sodišče pri izračunu ni upoštevalo, da naj bi tožnica zadržala druga lita platišča. Toženčeve trditve v zvezi s tem so bile namreč povsem pavšalne in ni jasno niti to, ali naj bi bila ta platišča, ki naj bi jih sodišče pri izračunu upoštevalo, toženčevo posebno ali skupno premoženje, posledično pa tudi ne, koliko naj bi se tožnici vračunalo in kdaj naj bi bil dogovor o zamenjavi med njima sklenjen.

21. Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Po 2. odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. V konkretnem primeru je obširni dokazni postopek tekel predvsem zaradi denarnih zahtevkov (in rešitve predhodnega vprašanja ali je med strankama obstajala izvenzakonska skupnost), zato je ta okoliščina tudi pravilno odločilni kriterij pri presojanju uspeha pravdnih strank in posledično razdelitvi njunih stroškov.

22. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče in tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.

Niti tožeča, niti tožena stranka s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Odgovor tožeče stranke na toženčevo pritožbo pa ni pravdni strošek, ki bi ga bilo upravičeno priznati kot potreben pravdni strošek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, saj ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe.

(1) Da bi obstajalo skupno nepremično premoženje, pravdni stranki nista trdili.

(2) To premoženje v ugotovitvi obsega skupnega premoženja ravno zaradi dejstva, ker je bilo odtujeno, ne more