Jedro

Če tožnik ni vložil samostojne tožbe, pa bi jo moral, mora sodišče prve stopnje, upoštevaje svoj poziv tožniku, šteti, da samostojna tožba ni bila vložena in da se torej upravni spor ni začel. Če pa ni bila vložena tožba, je tudi ni mogoče umakniti in torej nezačetega upravnega spora ni mogoče ustaviti. V takem primeru tudi ni pravne podlage za odmero sodnih taks za tožbo, predlog za izdajo začasne odredbe in sklep o začasni odredbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1011/2004-18 z dne 23.6.2004, se razveljavi, tožniku se taksa ne odmeri.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št.50/97 in 70/2000) ustavilo postopek upravnega spora v zadevi odmere samoprispevka, z 2. točko izpodbijanega sklepa pa je na podlagi 26. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/2004-UPB1) in 1. odstavka 27. člena ZST tožniku odmerilo takso za tožbo in opomin za tožbo v polovičnem znesku 9.975 tolarjev, za zahtevo za izdajo začasne odredbe in opomin za zahtevo za začasno odredbo v polovičnem znesku 4.750 tolarjev ter za sklep o začasni odredbi v polovičnem znesku 4.750 tolarjev, skupaj torej 19.475 tolarjev, mu naložilo da odmerjene takse plača v 15 dneh na ustrezen žiro račun in v tem roku prvostopnemu sodišču predloži originalno dokazilo o plačilu sodne takse.

Pojasnilo je, da ta odmera sodne takse temelji na 2. odstavku 32.a člena ZST, po kateri se stranki vrne polovica plačane takse, če vlogo, za katero je takso plačala, umakne, predno je sodišče razpisalo narok za obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe, ali če stranki pred izdajo odločbe skleneta sodno poravnavo. Takšno odmero je opravilo upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka, kljub temu, da določba 2. odstavka 32.a člena ZST predvideva povrnitev plačane takse. Sodišče je torej v izogib nadaljnim postopkom in obremenjevanju davčnih organov, ki so pristojni za prisilno izterjavo sodne takse, tožniku odmerilo polovico taksne obveznosti, ne da bi pri tem od tožnika pričakovalo plačilo sodne takse. Če pa je tožnik sodno takso že plačal, ima možnost pri sodišču zahtevati vrnitev plačane takse s posebno vlogo na podlagi 2. odstavka 32.a člena ZST.

Tožnik zoper navedeni sklep vlaga pritožbo, ker iz sklepa ni razvidno, ali se je ugotavljalo, da ni dolžan plačati takse za tožbo, kot je bilo navedeno v njegovi zahtevi za izdajo odločbe o odmeri takse, podrejeno pa o umiku tožbe. Meni, da je ravnanje sodišča v nasprotju s poukom v njegovem dopisu, št. U 2155/2003 z dne 10.5.2004. Tožnik namreč nima pooblaščenca, ki bi v njegovem imenu vložil odgovor na omenjeni dopis, torej je s svojo pasivnostjo izkazal, da ne vlaga posamične tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je torej v nasprotju s prej navedenim dopisom izdalo nezakoniti sklep o razdružitvi postopka in vodenju ločenega postopka zanj. Zato meni, da ni dolžan plačati takse.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča glede na to, da tožnik v zvezi z dopisom prvostopnega sodišča z dne 10.5.2004 ni vložil posamične tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni imelo podlage za začetek upravnega spora. Zato tudi ni bilo pravne podlage za odmero sodne takse za tožbo, zahtevo za izdajo začasne odredbe in za sklep o začasni odredbi ter za stroške opominov. Prav tako ni bilo pravne podlage za ustavitev postopka v zvezi s tožbo, ker se ta zaradi neobstoječe tožbe niti ni začel. Po 24. členu ZUS se upravni spor začne s tožbo ali drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa. Za primer obračuna samoprispevka zakon ne določa drugega pravnega sredstva za začetek upravnega spora, torej se v takem primeru upravni spor začne s tožbo.

Po 1. odstavku 3. člena ZST mora s tem zakonom določene takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Po 4. členu ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, to pa je za vlogo (to sta tudi tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe) takrat, ko se izroči, če se da na zapisnik, pa takrat, ko je zapisnik končan; za sodno odločbo (sklep o začasni odredbi) pa takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe.

V obravnavanem primeru sta bila, kot izhaja iz sodnih spisov, vložena skupna tožba in predlog za izdajo začasne odredbe štiridesetih krajanov K. griča zoper odločbe tožene stranke. V zvezi s to tožbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da ni pogojev za združitev obravnave in da niti ni pogojev za skupno tožbo po 18. členu ZUS.

Zato je vsem v skupni tožbi navedenim osebam, tudi tožniku, dne 10.5.2004 poslalo dopis na dopolnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. V tem dopisu je tožnika med drugim pozvalo, da se v treh dneh od prejema tega dopisa izjasni, ali vlaga posamično tožbo zoper upravni akt, naveden v seznamu pod njegovim imenom, in ali predlaga izdajo začasne odredbe v zvezi s posamično vloženo tožbo. Seznanilo ga je z obveznostjo plačila sodne takse za vložitev posamične tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe in z višino takse. Opozorilo ga je, da bo v primeru, če njegovega odgovora ne bo prejelo v 3 dneh, vloženo skupno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo kot vloženo po prvotožniku (R.S.), ki je plačal tudi sodno takso za skupinsko tožbo, ostalih zahtevkov, ki ne bodo vloženi po posamičnih tožbah, pa ne bo obravnavalo.

Kljub takšnemu opozorilu pa je, čeprav v postavljenem 3-dnevnem roku po podatkih sodnih spisov ni prejelo tožnikovega odgovora oziroma tožnikove posamične tožbe ter zahteve za izdajo začasne odredbe, izdalo sklep, št. U 1011/2004-9 z dne 19.5.2004, s katerim je prvotno skupno tožbo razdružilo na 39 tožb (zoper ta del sklepa ni dopustna pritožba), in zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Iz nepojasnjenega razloga je štelo, da je tudi tožnik, ki na navedeni dopis z dne 10.5.2004 po podatkih sodnih spisov ni reagiral, vložil posamično tožbo in predlagal izdajo začasne odredbe v zvezi s to tožbo. Na podlagi tega sklepa pa je tožniku poslalo tudi opomin za plačilo sodne takse za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe ter sklep o začasni odredbi.

Ko pa je prvostopno sodišče dne 21.6.2004 prejelo v zvezi z opominom za plačilo sodne takse tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse in podrejeno, umik tožbe, je izdalo v tem sporu izpodbijani sklep.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče po presoji vrhovnega sodišča nepravilno uporabilo določbe 24. člena ZUS, saj je začelo upravni spor ne da bi tožnik vložil (posamično) tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, to pa je vplivalo na odločitev. To pa pomeni, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Po 2. odstavku 72. člena ZUS je namreč bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona oziroma zakona o pravdnem postopku, ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v celoti. Hkrati je vrhovno sodišče v zvezi s tožnikovo vlogo z dne 21.6.2004, s katero je zahteval, da se mu z odločbo odmerijo sodne takse, glede na to, da je prej prejel opomine za plačilo sodnih taks, odločilo tudi, da se tožniku sodne takse ne odmerijo. Glede na to da tožnik ni vložil tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, mu namreč taksna obveznost glede na določbe 3. in 4. člena ZST za tožbo, zahevo za izdajo začasne odredbe in sklep o začasni odredbi sploh ni nastala.