Jedro

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začetka teka roka za podajo odpovedi ni mogoče šteti od prvih znakov, ki kažejo na to, da delo delavca ne bo več potrebno, temveč šele od odločitve delodajalca, da delovnega razmerja ne bo ohranjal. S to odločitvijo postane delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Ker je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v tridesetih dneh od sprejema odločitve dalje, subjektivni rok za podajo odpovedi ni bil prekoračen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tistem delu 3. točke, ki se nanaša na obračun bruto plače tožnici za obdobje od 31. 3. 2003 do 21. 4. 2003 v višini 1.585,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v 5. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (1., 2. in 4. točka izreka ter tisti del 3. točke izreka, ki se nanaša na vpis delovne dobe tožnici v delovno knjižico za obdobje od 31. 3. 2003 do 21. 4. 2003) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2003 št. 40/03, ki jo je izdala tožena stranka, tako da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje preneha po 30. dneh od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 3. 2003, ampak 21. 4. 2003 (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnici v delovno knjižico vpiše delovno dobo za obdobje od 31. 3. 2003 do 21. 4. 2003 ter ji za to obdobje obračuna bruto plačo v višini 1.585,85 EUR, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska v tolarjih od 19. 5. 2003 do 31. 12. 2006, preračunanih v EUR na dan 1. 1. 2007 po tečaju 239,640 SIT za 1,00 EUR, od 1. 1. 2007 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska v EUR do plačila oziroma do dne, ko zakonske zamudne obresti dosežejo višino glavnice (3. točka izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek po razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trajanju delovnega razmerja pri toženi stranki po 21. 4. 2003, vpisu delovne dobe v delovno knjižico po 21. 4. 2003 in obračunu bruto plač, plačilu davkov in prispevkov ter izplačilu neto zneskov plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega neto zneska v plačilo 19. v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila po 21. 4. 2003 (4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper to sodbo se iz pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo oziroma podredno njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sta stranki sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi, ki lahko vsebuje določena odstopanja od siceršnjih uveljavljenih pravil delovnega prava. Sklicuje se na 2. odstavek 13. člena te pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se lahko odpovedni rok delojemalke po predhodnem sporazumu med strankama tudi skrajša. Sodišče prve stopnje individualne pogodbe o zaposlitvi ni presojalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na 92. in 11. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in navaja, da je zaradi teh kršitev ostalo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Povzema izpovedbe prič G.R. In V.B. in meni, da so razlogi izpodbijane sodbe o tem, da se datum 1. 4. 2003 ne more šteti kot dogovorjeni datum prenehanja delovnega razmerja, v nasprotju z dokazi v spisu, zlasti z izpovedjo teh dveh prič, ki sta po njenem mnenju verodostojni in prepričljivi, da pa so ti razlogi tudi v nasprotju z razlogi same izpodbijane sodbe. Opozarja, da ZDR dopušča dogovor o takojšnjem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi in da razlogi sodbe nasprotujejo določbam ZDR o tem, da se lahko stranki glede odpovednega roka dogovorita drugače. Navaja še, da se sodišče ni vsebinsko opredelilo do izpovedi prič, da se je tožnica dogovorila s toženo stranko za izplačilo odpravnine v višini 3 povprečnih plač, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Uveljavlja tudi kršitev 8. člena ZPP v zvezi z dokazi, predloženimi s strani tožene stranke. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora pobota izplačanega zneska odpravnine, s čimer naj bi kršilo 324. člen ZPP, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. V zvezi z odpravnino se sklicuje na določbo 109. člena ZDR, po kateri tožnica pravice do odpravnine ni pridobila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena eno leto. Na podlagi dogovora je tožnici izplačala odpravnino - denarno nadomestilo in na podlagi dogovora določila datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je bil predmetni postopek posledica zlorabe tožničinih pravic, vsled česar naj ji sodišče v plačilo naloži stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka pravočasno pritožuje tudi tožnica, ki predlaga njeno spremembo oziroma podredno njeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Opozarja na napotke Višjega delovnega in socialnega sodišča v sklepu z dne 16. 2. 2006, da mora sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi presojati glede na v njej navedeni odpovedni razlog. Navaja, da sodišče ni navedlo, katera je tista statusna sprememba po ZGD, na katero sodišče opira svojo odločitev in v katerem členu ZDR-1 (pravilno ZDR) je naveden ta odpovedni razlog. Ker je izkazano, da se je obseg dela in prometa povečal, tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je zaradi prenosa nedobičkonosnih revij dobiček pri toženi stranki še povečal, zato o ekonomskih težavah ni mogoče govoriti. Poudarja, da je od začetka do konca svoje formalne zaposlitve pri toženi stranki opravljala delo s področja trženja za vse revije, ne glede na to, katero podjetje (tožena stranka ali X) je bilo formalno izdajatelj posamezne revije, kar naj bi potrdila tudi priča R. na glavni obravnavi ponovljenega postopka, pri čemer se je delo in obseg poslov obeh podjetij kljub formalno pravni ločenosti prepletalo tudi na drugih področjih in delovnih mestih. Statusne spremembe zato niso vplivale na obseg njenega dela, v smislu reorganizacije ni prišlo do nobenih sprememb in tudi odpuščanj leta 2003 ni bilo, pri čemer niso izkazane kadrovske, prostorske in programske razmejitve. Ekonomski pokazatelji tako ne izkazujejo zmanjšanja tožničinega dela ali njegove nepotrebnosti. Opozarja, da je tožena stranka petkrat spremenila razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ter da so odpovedi botrovali osebni razlogi, zaradi česar je nezakonita. Sklicuje se na določbo 83. člena ZDR in navaja, da je tožena stranka o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pisno obvestila, ter na določbo 3. točke (pravilno odstavka) 88. člena ZDR, saj iz Elaborata o delitvi tožene stranke iz avgusta 2002 izhaja, da ji manjka visoko usposobljenih kadrov s področja komerciale. Glede na vse povedano meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da sta obe priči, na kateri se sklicuje pritožba, še vedno zaposleni pri toženi stranki, zaradi česar naj bi v pravdi imeli določen interes. Datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni bil dogovorjen, saj sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni enostransko izjavo volje. Poudarja, da njena pogodba o zaposlitvi kljub takšnemu poimenovanju nima nikakršnih značilnosti individualne pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar jo je potrebno presojati po vsebini in ne po imenu. V zvezi z odškodnino namesto odpovednega roka pa opozarja na 94. in 95. člen ZDR, po katerem mora biti tak dogovor sklenjen v pisni obliki.

Tožena stranka v odgovoru na tožničino pritožbo navaja, da je sodišče obrazložilo, da je D. leta 2002 od tožene stranke zahtevala prostorsko in kadrovsko razmejitev, zaradi česar je bilo treba edicije razdeliti in je pri toženi stranki ostala zgolj ena, delo tožnice pa je prevzel direktor tožene stranke. Drugega ustreznega delovnega mesta za tožnico ni bilo, alternativne ponudbe pa je tožnica odklonila. Tudi tožnica sama je izpovedala, katere revije so bile v kritičnem obdobju v izgubi, zato so neutemeljene njene navedbe, da poslovni razlog ni obstajal. Meni, da se tožničina izpoved v zvezi s sporazumno odpovedjo ni izkazala za verodostojno. Navaja še, da ob nedvomni seznanjenosti tožnice z nameravano odpovedjo izostanek pisnega obvestila ne pomeni, da je odpoved nezakonita. Opozarja, da so pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnica delala za dve kapitalsko povezani podjetji ter o administrativnih razporeditvah, neutemeljene in pomenijo pritožbene novote.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Ker iz pritožb obeh strank ni jasno razvidno, v katerem delu sodbo izpodbijata, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo na podlagi pritožbe tožene stranke v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, to je v ugodilnem delu (1., 2. in 3. točka izreka) in v odločitvi o stroških (5. točka izreka), na podlagi tožničine pritožbe pa je sodbo preizkusilo v njenem zavrnilnem delu (4. točka izreka) in v odločitvi o stroških (5. točka izreka). Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP), oziroma se do tega pobotnega ugovora ni vsaj opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi s samim tožbenim zahtevkom na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, zato v tem delu pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sklepom opr. št. Pdp 1247/2004 z dne 16. 2. 2006. Pritožbi tožene stranke je ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v svoji prvotni odločitvi tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, ker je ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je odpoved podala v 30-dnevnem prekluzivnem roku od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je štelo, da se je z razlogi za odpoved tožena stranka seznanila najkasneje ob vpisu statusnih sprememb (31. 12. 2003) kljub izpovedi direktorja, da se je z razlogi seznanil takrat, ko se je s tožnico sestal v zvezi s sporazumno prekinitvijo delovnega razmerja. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začetka teka roka ni mogoče šteti že od prvih znakov, ki kažejo na to, da delo delavca ne bo več potrebno, temveč šele od odločitve delodajalca, da delovnega razmerja ne bo več ohranjal. Šele z dnem takšne odločitve delodajalca v resnici preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje je pritožbeno sodišče zato naložilo, da naj bolj temeljito preizkusi izpovedbo direktorja in preveri, ali je odpoved podana v prekluzivnem roku, in če je, naj tudi po vsebini presodi, ali je bil podan zatrjevani poslovni razlog. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče upoštevalo navodila pritožbenega sodišča in ponovno odločilo s sedaj izpodbijano sodbo.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici s sklepom z dne 19. 3. 2003 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je tožničino delo zaradi statusnih sprememb postalo nepotrebno. V marcu 2003 se je direktor tožene stranke dokončno odločil, da delovnega mesta pomočnik direktorja, ki ga je zasedala tožnica, ne potrebuje več. Tožena stranka za tožnico ni imela na razpolago ustreznega dela, želela se je s tožnico dogovoriti za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, vendar do tega ni prišlo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnica prejela 21. 3. 2003, delovno razmerje pa ji je prenehalo s 1. 4. 2003. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da pri toženi stranki ni bilo ekonomskih težav, saj je bil razlog za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi organizacijski in ne ekonomski, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožničino delo postalo nepotrebno zaradi statusnih sprememb. Zaradi zahtev D. po prostorski in kadrovski razmejitvi so namreč edicije razdelili med toženo stranko in X tako, da je pri toženi stranki ostal le še Y. Tožničino delo pomočnice direktorja za trženje je postalo nepotrebno (manjši obseg dela na področju trženja), njeno preostalo delo pa opravlja sedaj direktor. Iz tega torej izhaja, da se je tožničino delo porazdelilo na druga delovna mesta (pri toženi stranki in pri X), njeno delovno mesto pa je zaradi te reorganizacije postalo nepotrebno. Bistvo reorganizacije je bilo odpraviti stanje, da so nekateri delavci opravljali delo za dve različni podjetji, zato so neutemeljene tožničine navedbe, da je vse do konca zaposlitve pri toženi stranki opravljala delo trženja za vse revije, ne glede na to, katero podjetje je bilo njihov formalni izdajatelj. Ravno odprava takega načina poslovanja je bila namreč zahteva davčnih organov in predmet reorganizacije pri toženi stranki. Tožena stranka je torej izkazala utemeljen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa svojih navedb, da je šlo za nezakonite osebne razloge, ni z ničemer izkazala.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sam izostanek pisnega obvestila ne pomeni, da je odpoved zgolj iz tega razloga nezakonita, saj je bila tožnica z nameravano odpovedjo ustno seznanjena, ko jo je direktor povabil na razgovor in ji ponudil sporazumno prekinitev delovnega razmerja, ker je njeno delo postalo nepotrebno. Tožnica se s sporazumno razveljavitvijo pogodbe o zaposlitvi ni strinjala, zato je kasneje prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila tako z namero tožene stranke, da se ji pogodba o zaposlitvi odpove, nedvomno seznanjena, sama opustitev pisnega obvestila pa ne pomeni nezakonitosti celotne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (takšno stališče je VDSS že zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 837/2004).

Tožena stranka je s pričami izkazala, da za tožnico pri toženi stranki ni bilo ustreznega dela v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR. Ker tožnica zgolj pavšalno navaja, da je tožena stranka v avgustu 2002 potrebovala strokovne kadre s področja komerciale, pri čemer ne konkretizira delovnih mest, ki bi ji jih tožena stranka lahko ponudila ter ne zatrjuje in ne predlaga dokazov v zvezi s tem, da je tožena stranka v času njene odpovedi take kadre potrebovala (npr. da je v tem času bodisi iskala delavce s tega področja bodisi koga na njej ustreznem delovnem mestu dejansko zaposlila), njene navedbe za odločitev niso odločilne, saj niti niso konkretizirane niti se ne nanašajo na čas, ko je pri toženi stranki do odpovednega razloga dejansko prišlo.

Tudi pritožba tožene stranke je v pretežnem delu neutemeljena, saj se 2. odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi nanaša na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delojemalke (tožnice), za kar v konkretnem primeru ni šlo, zato ta določba pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev in tako za odločanje v zadevi ni relevantna. Poleg tega je prvostopno sodišče tudi pravilno zaključilo, da do sporazuma med strankama očitno ni prišlo. Glede urejanja delovnih razmerij namreč velja načelo pisnosti, zato je potrebno vsak sporazum med delavcem in delodajalcem sklepati v pisni obliki, kar predpisuje več določb ZDR, tako tudi določba 94. člena ZDR, ki določa, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita za odškodnino namesto odpovednega roka, pri čemer mora biti tak dogovor v pisni obliki, ter 79. člen ZDR, ki določa, da mora biti sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sklenjen v pisni obliki, sicer je neveljaven. V tej zadevi je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa je enostranski akt tožene stranke kot delodajalca. Tožena stranka tudi zmotno meni, da ZDR daje možnost skrajšanja odpovednih rokov, saj določba 92. člena ZDR jasno določa minimalne odpovedne roke, pri čemer je lahko s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo dogovorjen kvečjemu daljši odpovedni rok. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, za odločitev o tem, kolikšen odpovedni rok tožnici pripada, pa ni odločilna višina tožnici izplačane odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj pisnega dogovora v smislu zgoraj navedenega 94. člena ZDR stranki nista sklenili. Razlogi prvostopne sodbe med seboj niso v nasprotju, saj se tožena stranka v pritožbi sklicuje na del sodbe, ki obsega povzetek izpovedi prič, kar ne predstavlja razlogov sodbe v ožjem pomenu oziroma ugotovitev sodišča o odločilnih dejstvih.

Pač pa pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do njenega pobotnega ugovora. Tožena stranka je v ponovljenem postopku namreč svojo terjatev iz naslova vrnitve plačane odpravnine v višini 909.666,00 SIT uveljavljala v ustrezni procesni obliki pobotnega ugovora in sicer v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2006. Sodišče prve stopnje je ta pobotni ugovor očitno spregledalo, saj je v izreku sodbe ugodilo delu tožbenega zahtevka, tožnici prisodilo tudi del denarne terjatve, obenem pa ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP), niti ni ugotovilo, da pobotni ugovor morda ni dopusten. Utemeljeno torej pritožba očita, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj o pobotnem ugovoru nima razlogov (in tudi ne odločitve). Pritožbe tudi ni mogoče šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero naj sodišče odloči (le) še o pobotnem ugovoru, saj je obstoječi izrek sodbe prve stopnje mogoč le ob predpostavki, da ugovor pobota ni dopusten ali da terjatev, ki je uveljavljena zaradi pobota, ne obstoji - torej v določenem obsegu že prejudicira odločitev o pobotnem ugovoru.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo delno razveljavitev sodbe prve stopnje in sicer v delu 3. točke izreka, ki se nanaša na obračun bruto plače tožnici za obdobje od 31. 3. 2003 do 21. 4. 2003 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kajti le na ta del se pobotni ugovor lahko nanaša (istovrstnost, zapadlost in vzajemnost terjatev je pogoj za pobot), in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju bo torej moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o uveljavljenem pobotnem ugovoru in navesti razloge za svojo odločitev oziroma se do pobotnega ugovora vsaj opredeliti.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od celotnega uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep (5. točko izreka sodbe), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih stranki izpodbijata 1. in 2. točko, del 3. točke, ki se nanaša na vpis delovne dobe tožnici v delovno knjižico za obdobje od 31. 3. 2003 do 21. 4. 2003, ter 4. točko izpodbijane sodbe, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene in v celoti tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v nerazveljavljenem delu (1., 2., del 3. točke ter 4. točka izreka) potrdilo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. To pa v konkretnem primeru ni mogoče, saj zaradi navedene bistvene postopkovne kršitve izpodbijane sodbe glede pobotnega ugovora tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč pobotni ugovor očitno spregledalo in se do njega sploh ni opredelilo. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopenjsko sodišče, in v pretežnem delu izvajalo dokazni postopek glede obstoja terjatve tožene stranke. Le-to bo v ponovljenem sojenju postopalo v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča, se do pobotnega ugovora vsaj opredelilo ter šele nato v zadevi ponovno odločilo. Pri ponovni odločitvi pa naj sodišče prve stopnje v zvezi s tekom prisojenih zakonskih zamudnih obresti upošteva tudi novelo Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je začela veljati 22. 5. 2007 in po kateri je bil 376. člen OZ črtan.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama. Sama pa krije tudi stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP.