Jedro

Ker tožena stranka, v nasprotni tožbi kot tožeča stranka, ni izvedla postopka ugotavljanja škode in odgovornosti ter povzročitelja te škode po 72. čl. ZTPDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njeno nasprotno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru, oddelek na Ptuju, je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da je tožena stranka A.A. s.p., ...., dolžna tožnici K. M. plačati iz naslova neizplačanega regresa za malico za čas od 16.10.1995 do 28.8.1997 221.487,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, navedenih v alineah točke 1/a) izreka sodbe in plačati iz naslova premalo izplačanih plač za čas od 16.10.1995 do 28.8.1997 186.484,50 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, navedenih v alineah točke 1/b) izreka sodbe ter plačati davke in prispevke iz naslova plač, ter obračunati iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 102.000,00 in za leto 1997 102.000,00 SIT, od navedenih zneskov odvesti terjatve, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje oz. 1.8.1997 dalje do plačila (tč. 1/c) izreka sodbe ter da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti povzročene stroške postopka v višini 380.984,30 SIT, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (tč. 2 izreka sodbe) in še sklenilo, da se zavrže nasprotna tožba tožeče stranke ...., zoper toženo stranko ..., da je dolžna tožena stranka plačati tožeči 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.8.1997 dalje do plačila in povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper to sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, saj ni presojalo njene dostavljene pisne dokaze, odločalo pa tudi ni o njenih dokaznih predlogih, navedenih v vlogi z dne 28.8.2001, poleg tega pa je sodišče prve stopnje samo zvišalo tožbeni zahtevek na razsojenih 611.972,10 SIT. Tožena stranka še navaja, da je tožničino zatrjevanje, da ni vedela vse do obiska pri inšpektorju, kaj vse ji pripada, težko verjeti, saj njena zaposlitev pri toženi stranki ni bila prva, stara pa je bila že več kot 22 let. Tožnica ni resnicoljubna in ji je sodišče prve stopnje kljub temu verjelo; tožena stranka pa je odkritosrčna do sodišča in poštena do tožnice, zato je bila kaznovana tako, da mora dvakrat plačati neto zneske razlike plač, regresa za malico in del že izplačanih regresov za letni dopust. Glede vtoževanega tožbenega zahtevka v nasprotni tožbi pa tožena stranka oz. sedaj tožeča poudarja, da je smatrala z neizplačilom avgustovske plače toženi stranki le delno poplačilo škode zaradi manjšega dohodka, ki je nastal kot posledica iznenadnega odhoda tožene stranke. Prepričana je, da določilo 72. čl. ZTPDR velja le za primer, ko je odškodnina primarni tožbeni zahtevek, ne pa v primeru, ko je ta podan v nasprotnem tožbenem zahtevku, in to po že opravljenem delnem poplačilu škode zaradi izgube dela dohodka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se smeta sodba in sklep izpodbijati, ki so navedeni tudi v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe in sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi z vsemi sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in da je pravilno zavrglo nasprotno tožbo z izpodbijanim sklepom, ter je svojo odločitev in svojo razsodbo pravno utemeljeno ter prepričljivo obrazložilo in s takimi zaključki ter s tako obrazložitvijo ter stališči tega sodišča soglaša v celoti pritožbeno sodišče. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oz. sklepu. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici razliko v plači, ki jo je prejemala v pogodbi o zaposlitvi do izhodiščne plače, navedene v IV. plačilnem razredu KP med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS št. 26/91). Poleg tega je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici glede neizplačila regresa za letni dopust in regresa za prehrano, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici vtoževane zneske izplačala, saj je dokazno breme na njeni strani. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo dokazno oceno, ki jo je pritožbeno sodišče tudi preverilo, ponovno ocenilo in pri tem ugotovilo, da je dokazna ocena objektivna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbeni zahtevek, kot to zmotno trdi pritožba, saj je tožnica priznala in soglašala z izvedenskim mnenjem izvedenke ... (l.št. 38), kot to izhaja tudi iz njenih navedb na zadnji glavni obravnavi dne 5.9.2001 (l.št. 60), poleg tega pa iz tega zapisnika jasno izhaja, da tožnica vztraja na svojih dosedanjih tožbenih zahtevkih, ki jih je postavila, poleg tega pa tudi sprejema izvedensko mnenje v celoti, razen v delu, ki se nanaša na plačo v mesecu avgustu 1997, saj le-te ni prejela. Iz tega jasno sledi, da je tožnica priznala to izvedensko mnenje in je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo vse izračunane razlike iz naslova neizplačanega regresa za malico za čas od 16.10.1995 do 28.8.1997, kot je to odločeno v izvedenskem mnenju, prav tako je tudi prisodilo tožnici njen zahtevek iz naslova premalo izplačanih plač za čas od 16.10.1995 do 28.8.1997, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke. Ker je sodišče prve stopnje prisodilo vtoževani znesek, ki je naveden v izvedenskem mnenju, zaključuje pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožničin tožbeni zahtevek. Poleg tega zaključuje pritožbeno sodišče, da ni tudi utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, češ, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse njene pripombe v zvezi z izvedenskim mnenjem, saj iz njene pripravljalne vloge z dne 28.8.2001 (l.št. 55) jasno izhaja, da tožena stranka ugotavlja glede izvedenskega mnenja, da je zajeto dejansko obdobje ter da je izračun opravljen korektno glede na pozitivne predpise. Iz tega torej sledi, da je tožena stranka soglašala z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke, imela pa je pripombe le v tem, da izvedenka ni v svojem mnenju zapisala stališče glede takratne možnosti izplačila zajamčene plače ob slabih poslovnih rezultatih delodajalca in glede regresa. Da pa je določene vtoževane zahtevke že plačala tožnici, ki jih sedaj vtožuje v tej tožbi, pa ni stvar sodnega izvedenstva, ampak gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je tudi sprejelo po določilu 8. čl. Zakona o pravdnem postopku, saj sodišče samo odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje in vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podati te pripombe izvedenki za izdelavo dopolnilnega mnenja. Ostale pritožbene navedbe tožene stranke pa niso odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče še zaključuje, da niso tudi utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke zoper sklep sodišča o zavrženju nasprotne tožbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) in s takim stališčem tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Ker tožena stranka, v nasprotni tožbi kot tožeča stranka, ni izvedla postopka ugotavljanja škode in odgovornosti ter povzročitelja te škode po 72. čl. ZTPDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njeno nasprotno tožbo iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu. Glede na zgoraj navedene pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je tudi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep, obenem pa sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe oz. sklepa.