Jedro

V primeru, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča, je mogoče potne stroške pooblaščenca naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v izreku spremeni tako, da se znesek 2.875,03 EUR nadomesti z zneskom 2.779,77 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne, izpodbijani sklep pa v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka mora tožnici v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 244,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Izpodbijani sklep**

1. Sodišče prve stopnje je 25. 2. 2020 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov skupščine družbenikov toženke. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 634/2020 z dne 11. 2. 2021 odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 1. 3. 2021 tožnici naložilo, da toženki povrne na 2.875,03 EUR odmerjene pravdne stroške s pripadki.

**Pritožba tožnice**

2. Zoper ta sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožnica ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep samo spremeni, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je toženki priznalo povrnitev potnih stroškov njenega pooblaščenca za pristop na narok dne 25. 2. 2020, zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja na sodno prakso višjih sodišč, po kateri se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, le izjemoma pa se kot potrebne stroške priznavajo potni stroški pooblaščenca s sedežem izven območja, in sicer takrat, ko to v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem ali pa kakšne druge okoliščine. Tudi v kolikor je toženka takšne okoliščine v priglašenem stroškovniku navedla, jih prvostopenjsko sodišče ni povzelo v izpodbijanem sklepu, zato izpodbijani sklep ni obrazložen oziroma ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnica graja odmero 50 točk za trajanje naroka po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 80 točk za odsotnost pooblaščenca iz pisarne v času potovanja po četrtem odstavku 6. člena OT in 29,60 EUR za kilometrino na relaciji A. – B. po 10. členu OT. Zaradi zmotnega priznanja teh stroškov je toženka upravičena do nižjih materialnih stroškov in nižjega DDV. Podredno pa tožnica očita, da je sodišče napačno odmerilo odsotnost iz pisarne za čas potovanja za stranko na narok.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženka je za zastopanje v tem sporu pooblastila odvetniško pisarno v A., čeprav ima sama sedež v B., pred Okrožnim sodiščem v B. pa je tekel tudi spor. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo priglašene potne stroške odvetnika za pristop na narok na relaciji A. – B. – A. (80 km) ter 80 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (četrti odstavek 6. člena Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT). Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo, zakaj šteje, da so bili ti stroški potrebni, tako da odločitve v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Takšno zagrešeno nepravilnost pa je lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo.

6. O tem, ali so potni stroški odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, pred katerim poteka postopek, potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, v sodni praksi ni povsem enotnega stališča. Del sodne prakse zastopa stališče, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in jo pri tej izbiri ni mogoče omejevati na območje, kjer je razpravljajoče sodišče. Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen, če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna ali da gre za zlorabo1. Zastopano pa je tudi nasprotno stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Le izjemoma je mogoče priznati kot potrebne tudi potne stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča, če to v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine2. 7. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika3 in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Skladno z določbo 11. člena ZPP si morajo tudi stranke prizadevati za to, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.4

8. V primeru, kot je obravnavani, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča, je mogoče potne stroške pooblaščenca naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju5. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Toženka teh posebnih okoliščin za izbiro odvetnika izven razpravljajočega sodišča ni navedla, zato potnih stroškov njenega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožnici.

9. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče spremenilo izrek izpodbijanega sklepa, tako da je stroške, ki jih je tožnica dolžna plačati toženki, znižalo za 95,04 EUR (iz 2.875,03 EUR na 2.779,77 EUR) (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako pri ponovnem izračunu potrebnih stroškov toženke odštelo kilometrino, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 29,60 EUR za narok dne 25. 2. 2020, ter strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja (četrti odstavek 6. člena OT) v višini 80 točk oziroma 48,00 EUR. Pri tem je pritožbeno sodišče od preostalih priznanih stroškov znova odmerilo tudi materialne stroške, ki sedaj znašajo 47,50 točk oziroma 28,50 EUR ter 22% DDV, ki znaša 501,27 EUR.

10. Tožnica je nadalje grajala tudi odmero stroška za trajanje naroka dne 25. 2. 2020, za kar je sodišče prve stopnje toženki priznalo 50 točk. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 25. 2. 2020 (l. št. 19 – 23 spisa) izhaja, da je narok trajal od 11.00 do 12.25. Ker pripada odvetniku za porabljeni čas med zastopanjem na narokih poleg plačila za zastopanje za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT), je prvostopenjsko sodišče toženki iz tega naslova pravilno prisodilo 50 točk oziroma 30,00 EUR. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, tako kot je razvidno iz II. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

11. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji mora toženka povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se pri njihovem izračunu upošteva zgolj vrednost izpodbijanih pravdnih stroškov (torej 2.875,03 EUR), saj je bila pritožba vložena le zoper sklep o stroških. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 279,99 EUR za odvetniške storitve (nagrada za redno pravno sredstvo po tar. št. 21 v znesku 225,00 EUR, materialni stroški v znesku 4,50 EUR in 22% DDV v višini 50,49 EUR) in 78,00 EUR sodne takse. Pritožbeni stroški skupaj znašajo 357,99 EUR, kar ob 68,43% odstotnem uspehu s pritožbo (95,04 EUR od 125,04 EUR), znese 244,97 EUR.

1 Glej odločbe VSL I Cp 2244/2018, VSL I Cp 242/2018, VSL II Cp 633/2017, VSL III Cp 725/20, VSC sodba I Cpg 75/2020, VSL sklep I Cp 82/2020, VSM sodba I Cpg 118/2019. 2 Glej VSM sodba I Cp 601/2020, VSL sklep II Cp 1644/2019, VSK sklep I Cp 266/2019, VSL Sklep I Cp 1176/2017, VSL II Cpg 611/2017,VSL soba I Cp 1454/2019, VSL sodba II Cp 726/2015. 3 Ta izhaja iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. 4 Glej Nina Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 37. 5 Glej na primer sklep VSM I Cp 902/2020.