Jedro

Za pripoznavo dolga mora stranka na nedvoumen način izraziti svojo voljo, da pripoznava dejstva, ki se nanašajo na pravno razmerje, iz katerega izvira vtoževana terjatev.

Za pripoznavo dolga, ki je zastaral, pa ni potrebno, da je v pisni izjavi izrecno povzeta zakonska terminologija iz 366. člena ZOR (da toženec pripoznava zastarano terjatev oziroma da se odpoveduje zastaranju), kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč zadošča, da se takšna toženčeva volja dokaže na kakršenkoli način.

V konkretnem primeru je bila slednja nedvomno izkazana, saj iz same toženčeve izpovedbe izhaja, da je ob podpisu potrdila z dne 23.11.1999 vedel, da je dolg zastaral, pa se je vseeno zavezal, da ga bo tožeči stranki povrnil (l. št. 60, 4. odstavek izpovedbe), vsaka drugačna razlaga toženčeve volje pa bi bila tudi v očitnem nasprotju s pravnim redom RS, ki v prvi vrsti varuje vestno in pošteno ravnanje strank pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (12. člen ZOR), njihovo enakopravnost (10. člen ZOR), prepoveduje zlorabo pravic (13. člen ZOR), strankam pa nalaga dolžnost izpolnjevanja obveznosti (17. člen ZOR) in to s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (18. člen ZOR).

Toženec se zato v teh okoliščinah na zastaranje vtoževanih terjatev ne more več uspešno sklicevati, saj se je s tem, ko je pripoznal zastaran dolg, ugovoru zastaranja odpovedal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. In 2000/00056 z dne 06.10.2000, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 1,482.499,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 662.620,10 SIT od 08.04.1994 dalje do plačila in od zneska 819.879,40 SIT od 24.04.1994 ter sodno odmerjene stroške izvršbe v višini 14.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.10.2000 dalje do plačila, v celoti vzdržalo v veljavi, toženi stranki pa je naložilo v plačilo še 184.930,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.10.2003 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. V pritožbi je navedla, da je prvostopno sodišče zmotno utemeljilo svojo odločitev z navedbo, da je tožena stranka imela namen dolg poravnati. Tožena stranka je namreč le pristopila k dolgu, zato ima zoper upnika na voljo vse ugovore, ki jih ima tudi glavni dolžnik. Tako je ves čas postopka utemeljeno ugovarjala zastaranje vtoževane terjatve in bi prvostopno sodišče tožbeni zahtevek iz tega razloga moralo zavrniti. S podpisom izjave o pristopu k dolgu pa se tožena stranka ni odpovedala zastaranju, saj je odpoved zastaranju možen le v obliki, ki je nesporno dokazljiva in izkazana, medtem ko potrdilo z dne 23.11.1999 ne vsebuje zapisa, da se tožena stranka zastaranju odpoveduje oziroma da zastarano terjatev pripoznava. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je izrek sodbe v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da gre za pristop k dolgu in da je terjatev zastarala. Tožena stranka je predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama je na pritožbeni stopnji sporno to, kar je bilo sporno tudi pred sodiščem prve stopnje - ali je terjatev tožeče stranke zastarala ali pa se je toženec s pisnim potrdilom z dne 23. 11. 1999 zastaranju odpovedal. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je toženec s podpisom potrdila o prevzemu dolga z dne 23.11.1999 dejansko pripoznal zastaran dolg, s čimer se je zastaranju v skladu z določbo 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odpovedal, takšna odločitev pa je po presoji drugostopnega sodišča pravilna v dejanskem in v pravnem smislu. Toženčevega ravnanja namreč drugače kakor pripoznave zastaranega dolga ni mogoče razlagati.

V izjavi z dne 23.11.1999, ki se v spisu nahaja v prilogi A3, je toženec na nedvoumen način izrazil svojo voljo, da pripoznava dejstva, ki se nanašajo na pravno razmerje med upnikom (tožečo stranko) in glavnim dolžnikom (družbo T. t. d.o.o.), iz katerega izvira sedaj vtoževana terjatev, saj je iz izjave jasno razvidno, k čigavemu dolgu je pristopil, v kakšni višini in s kakšno zapadlostjo ga pripoznava, kot tudi, da namerava svoj dolg poravnati. To za pripoznavo dolga po presoji drugostopnega sodišča zadošča. Za pripoznavo dolga, ki je zastaral, pa ni potrebno, da je v pisni izjavi izrecno povzeta zakonska terminologija iz 366. člena ZOR (da toženec pripoznava zastarano terjatev oziroma da se odpoveduje zastaranju), kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč zadošča, da se takšna toženčeva volja dokaže na kakršenkoli način. V konkretnem primeru je bila slednja nedvomno izkazana, saj iz same toženčeve izpovedbe izhaja, da je ob podpisu potrdila z dne 23.11.1999 vedel, da je dolg zastaral, pa se je vseeno zavezal, da ga bo tožeči stranki povrnil (l. št. 60, 4. odstavek izpovedbe), vsaka drugačna razlaga toženčeve volje pa bi bila tudi v očitnem nasprotju s pravnim redom RS, ki v prvi vrsti varuje vestno in pošteno ravnanje strank pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (12. člen ZOR), njihovo enakopravnost (10. člen ZOR), prepoveduje zlorabo pravic (13. člen ZOR), strankam pa nalaga dolžnost izpolnjevanja obveznosti (17. člen ZOR) in to s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (18. člen ZOR).

Toženec se zato v teh okoliščinah na zastaranje vtoževanih terjatev ne more več uspešno sklicevati, saj se je s tem, ko je pripoznal zastaran dolg, ugovoru zastaranja odpovedal. Navedeno tako pomeni, da je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, pri tem pa ni zagrešilo niti pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker v pritožbi očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ni podano, temveč gre zgolj za toženčevo nestrinjanje z dokazno oceno prvostopnega sodišča, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, na katerega pa je drugostopno sodišče odgovorilo že zgoraj.

Zaradi navedenega je pritožba toženca v celoti neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke odpade, ker jih le-ta ni priglasila. Tožeča stranka pa sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ki je bil nepotreben, saj v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi te pravdne zadeve (I. odstavek 155. člena ZPP).