Jedro

Pravno napačno je po oceni pritožbenega sodišča stališče, da se tudi način izplačevanja akontacij nagrade, kot je bil uveljavljen šele leta 2002, uporabi kot poračunavanje za nazaj, vse od leta 1996.

Izrek

Pritožbi stečajnega upravitelja se ugodi, izpodbijani sklep se v delu, kolikor je bil predlog stečajnega upravitelja za odmero akontacije nagrade zavrnjen (nad zneskom 941.865,00 SIT, povečanim za 20% DDV) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stečajnemu upravitelju D. T. dovoli (izplačilo) akontacije nagrade za delo v bruto znesku 941.865,00 SIT, povečane za 20-% DDV.

Zoper ta sklep se je pritožil stečajni upravitelj. V pritožbi navaja, da je vse od februarja 2002 dalje večkrat urgiral, da mu sodišče odmeri akontacijo nagrade, saj mu je akontacijo prenehalo izplačevati v letu 2002. Zadnjo akontacijo je prejel za mesec junij leta 2002. Iz tega naslova mu je bil do sedaj v obliki akontacije izplačan le znesek 11.435.490,00 SIT in ne znesek 11.561.091,20 SIT, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pri odmeri akontacije z izpodbijanim sklepom pa je sodišče napačno odločilo, saj je za obračun že izplačanih akontacij pred letom 2002 upoštevalo tudi omejitve, ki jih je uvedla šele Odredba o merilih za določanje nagrad upraviteljem iz leta 2002. Odredbo iz leta 2002 bi po mnenju upravitelja sodišče smelo upoštevati le glede izplačil tromesečnih in dvoletnih akontacij od februarja 2002 dalje, ne pa tudi za obdobje od leta 1996 do leta 2002. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz tega, da velja odredba za leto 2002 tudi za nazaj, ker je izračunavalo pripad ustreznega števila akontacij po dveletnih obdobjih od leta 1996 dalje in pri tem upoštevalo že izplačane akontacije v istem obdobju. Sodišče je s takim načinom obračuna dejansko odločilo, da za obdobje od začetka leta 1996 do februarja 2002 veljata obe Odredbi, in sicer Odredba iz leta 1994 oz. 1995, po kateri so se takrat dejansko izplačevale akontacije in Odredba iz leta 2002. Po mnenju pritožitelja pa je mogoče odredbo iz leta 2002 uporabljati samo za vnaprej in je zato potrebno odmeriti akontacijo za obdobje od februarja 2002 do februarja 2003 (zmanjšano za že izplačane zneske), od marca 2003 do marca 2004, od aprila 2004 do aprila 2005 in od maja 2005 do februarja 2006, torej skupaj za 4 leta in pri tem upoštevati izplačane zneske v obdobju od februarja do junija 2002. Po mnenju stečajnega upravitelja tudi tako odmerjena akontacija ne bo posegla v končno odmero, saj bi bil glede na obseg razdelitvene mase stečajni upravitelj upravičen do maksimalne nagrade, ki sedaj znaša 26,6 mio SIT. Sicer pa tudi stečajnemu upravitelju ni mogoče očitati, da traja ta stečajni postopek že vrsto let in da še ni zaključen, zato upravitelj predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavo prvostopnemu sodišču oz. podrejeno izpodbijani sklep spremeni.

Pritožba stečajnega upravitelja je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v obravnavani zadevi stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom začel že leta 1996. Ob začetku stečaja se je nagrada stečajnemu upravitelju odmerjala po Odredbi o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave (v nadaljevanju Odredba ,Ur. l. RS št. 37/94 in 37/95). Ta Odredba je določala maksimalno nagrado stečajnega upravitelja v višini 12.000.000,00 SIT (3. odst. 3. čl.). Mesečno akontacijo nagrade stečajnemu upravitelju pa je urejala v 2. odst. 8. čl. . Slednja je smela znašati, če je tako odločil stečajni senat po predhodnem mnenju upniškega odbora, od dveh do petih zajamčenih osebnih dohodkov, glede na oceno velikosti stečajne mase in zahtevnost stečajnega postopka. Po tej odredbi je bila stečajnemu upravitelju izplačana akontacija v višini 11.561.091,20 SIT, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje oz. 11.435.490 SIT kot trdi stečajni upravitelj. Na tak način obračunana nagrada se je v obravnavanem primeru stečajnemu upravitelju izplačevala do uveljavitve Odredbe v letu 2002 (Ur.l.RS 16/2002).

Odredba, uveljavljena v letu 2002 pa je spremenila tako možnost izplačila najvišjega zneska nagrade (21.000.000,00 SIT) kot tudi na novo uredila izplačevanje akontacij. Po 8. čl. te odredbe je smel stečajni senat stečajnemu upravitelju dovoliti izplačilo akontacije za delo, ki pa je smelo znašati največ dve povprečni mesečni plači za vsako trimesečje dela, z nadaljnjo omejitvijo, da izplačana akontacija ni smela presegati osem povprečnih mesečnih plač za vsaki dve leti dela upravitelja.

Nesoglasje med stečajnim senatom in stečajnim upraviteljem v obravnavani zadevi, kot ga razume pritožbeno sodišče, pa je v tem, v kakšni meri sme in mora stečajni senat upoštevati stečajnemu upravitelju že izplačane akontacije pred letom 2002 (pred uveljavitvijo odredbe iz leta 2002) in koliko sme dejansko dovoliti stečajnemu upravitelju še izplačilo akontacij, da bo to v skladu z odredbo iz leta 2002 in kasnejšimi njenimi spremembami. Stališče sodišča prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pa ga stečajni upravitelj izpodbija, je da mu gre (po 8. čl. Odredbe) od leta 1996 do konca leta 2005 skupno 40 povprečnih plač, kar znaša 12.558.600,00 SIT. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je tako izraženo stališče posledica napačne uporabe materialnega prava, kar utemeljeno v pritožbi uveljavlja stečajni upravitelj.

Odredba, ki je stopila v veljavo v letu 2002, je jasno in nedvoumno določila, da se nagrade upraviteljem, o katerih do uveljavitve Odredbe še ni bilo odločeno, odmerijo po "novi" Odredbi. To dejansko pomeni, da končna nagrada, ki je bila z odredbo iz leta 1994 oz. 1995 omejena na znesek 12.000.000,00 SIT ne velja več, pač pa se končna nagrada, ki se praviloma izplača šele po opravljenem delu, ob zaključku stečajnega postopka, obračuna po sedaj veljavnih predpisih.

Do leta 2002 se je stečajnemu upravitelju v konkretnem primeru akontacija nagrade izplačevala v skladu z 8. čl. odredbe iz leta 1994 oz. 1995. Pravno napačno pa je po oceni pritožbenega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da pa se tudi način izplačevanja akontacij nagrade, kot je bil uveljavljen šele leta 2002, uporabi kot poračunavanje za nazaj, vse od leta 1996. Dejansko bi smelo sodišče prve stopnje z odredbo iz leta 2002 uveljavljen način izplačevanja akontacij upoštevati šele od uveljavitve navedene odredbe dalje, za nazaj pa le v primeru in v obsegu, če bi ugotovilo, da so v preteklosti izplačane akontacije (od 1996 do 2002) skupaj s po novem načinu - od leta 2002 dalje obračunanimi akontacijami dosegle ali celo presegle sedanja merila za določanje končne nagrade stečajnega upravitelja. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni pravilno ugotavljalo dejanskega stanja glede izpodbijanega dela, kar vse pa je narekovalo pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšna akontacija gre dejansko upravitelju v skladu z odredbo iz leta 2002 in naslednjimi spremembami; upoštevati, koliko bi lahko znašala maksimalna nagrada stečajnega upravitelja v obravnavani zadevi ter mu nato dovoliti izplačilo akontacije v skladu s sedaj veljavno odredbo, pri čemer pa bo moralo upoštevati tudi dejstvo, da seštevek akontacij nagrad izplačanih do leta 2002, skupaj z akontacijami, odmerjenimi po novih predpisih, ne sme preseči maksimalno določene nagrade določene po sedanjih predpisih. Pri tem poračunu pa bo moralo tudi preveriti morebitno utemeljenost pritožnikove trditve, da niti do sedaj izplačane akontacije ne predstavljajo zneska, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.