Jedro

Toženka je opustila zahtevano skrbnost pri opravljanju svoje dejavnosti, saj je obveznost gostinca tudi, da poskrbi za varnost gostov in bi toženka morala potencialno nevaren stol ne samo umakniti v stranski prostor pred toaletne prostore, ampak bi ga morala ustrezno označiti tako, da bi bilo razvidno, da je poškodovan.

Tožnica je po prejemu izvedenskega mnenja zgolj prilagodila vtoževane zneske odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode in torej ne gre za spremembo tožbe, o kateri bi bilo potrebno odločiti. Ni opredelila vrste pravnih naslovov za škodo in tudi celotna vsota je ostala ista.

Pravica do odškodnine za tujo pomoč in nego gre oškodovancu tudi takrat, ko dejanski izdatki niso nastali, saj v širšem smislu ni mogoče šteti, da gre za povsem neodplačne odnose. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če je bila oškodovancu glede na njegovo stanje potrebna tuja pomoč, lahko zahteva te stroške kot odškodnino od odgovorne osebe, ne glede na to, ali so mu jo nudili družinski člani, konkretno pa, ko je pomoč nudil prijatelj, to velja toliko bolj.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da (1.) je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 5.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 9. 2007 dalje, vse v 15 dneh, (2.) kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo in (3.) toženki naložilo, da je dolžna tožnici poravnati na 531,84 EUR odmerjene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve te sodbe dalje, vse v petnajstih dneh.

2.Zoper sodbo se je pritožila tožnica po pooblaščenki iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in sicer zgolj glede tretje točke izreka ter sodišču druge stopnje predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni. Navedla je, da sodišče ni natančno opredelilo in specificiralo, katere stroške je tožnici priznalo in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnica je po temelju uspela v celoti, glede višine pa v 50% in je njen skupni uspeh v pravdi 75%. Sodišče je torej nepravilno izračunalo višino tožničinih stroškov. V pritožbenem roku je tožnica osebno na sodišče naslovila vlogo, ki je ni mogoče obravnavati kot pritožbo, saj je v njej opisana zgolj problematika tožničinega odnosa z odvetnico (pooblaščenko).

3.Zoper sodbo se je pritožila tudi toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi stol, na katerem naj bi se tožnica poškodovala, v prostor pred toaletnimi prostori postavila toženka, ker je bil stol že prej poškodovan. Da je bil stol poškodovan je trdila zgolj tožnica, iz izpovedb prič M. L., N. G. in zakonitega zastopnika toženke R. K. pa izhaja, da je bil stol umaknjen iz sredine prostora, ker se je pripravljalo plesišče. Da je prišlo do glasnega poka stola, ki so ga slišale priče, se je stol moral zlomiti šele ob tožničinem ravnanju (in ne prej) iz razloga, ker je nanj delovala močna sila. Sodišče izjave priče A. O. sploh ni vpogledalo in ni pojasnilo, zakaj izpovedb prič na strani toženke ni upoštevalo. Sodišče je verjelo tožnici, kar pa za dokazno oceno o temelju tožbenega zahtevka ne zadošča. Ker sodba ni obrazložena, je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog toženke za postavitev izvedenca za stroje in opremo, saj je s tem dokaznim predlogom toženka dokazovala svojo trditev, da se stol ob običajni uporabi ne bi mogel zlomiti. Ker ni podan temelj odškodninske odgovornosti, tudi zahtevek po višini ni utemeljen. Sodišče je bistveno kršitev določb pravdnega postopka zagrešilo tudi s tem, ko o spremembi tožbe (pripravljalna vloga tožnice z dne 10. 11. 2010) sploh ni odločilo. Za spremembo tožbe ni bilo podlage, toženka ji je nasprotovala in bi moralo sodišče sprejeti sklep, da se taka sprememba tožbe ne dopusti. Tožnica ni zatrjevala, da bi na račun nudenja pomoči komurkoli karkoli plačala. Ker plačila ni bilo, se njeno premoženje ni zmanjšalo in ji premoženjska škoda iz tega naslova ni nastala. Gmotna škoda namreč predstavlja zmanjšanje premoženja oškodovanca ali pa preprečitev njegovega povečanja. V posledici nepravilne odločitve je nepravilna tudi odločitev o stroških.

4.Na pritožbo toženke je odgovorila tožnica in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženke

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o temelju tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč izpovedbe tožnice in prič na njeni strani ter izpovedbe zakonitega zastopnika toženke ter njenih prič (ne drži, kot to očita pritožnica, da slednjih ni upoštevalo), ob upoštevanju vseh okoliščin primera in v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) zaključilo, da je verjeti izpovedbi tožnice, da se je zadevni stol nahajal izven glavnega prostora pred toaletnimi prostori zato, ker je bil zlomljen oziroma nalomljen, tožnica, za katero je bilo ugotovljeno, da je majhna in drobne postave, pa se je poškodovala ravno takrat, ko se je usedla na zadevni stol, za katerega ni bilo videti, da je poškodovan. Pritožbeno izpostavljene navedbe prič in zakonitega zastopnika toženke, da stol ni bil poškodovan, da je toženka stole postavila na stran zaradi potreb plesišča in da se je stol zlomil zaradi ravnanja tožnice same, o čemer naj bi pričal tudi glasen pok, ne omajejo prepričanja sodišča druge stopnje o pravilnosti sprejete dokazne ocene, na katero se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje sklicuje in ji pritrjuje. Sodišče je ocenilo te izpovedbe, a jim ni sledilo. Pojasnilo je, zakaj sledi drugim izvedenim dokazom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka opustila zahtevano (profesionalno) skrbnost pri opravljanju svoje dejavnosti, saj je (poslovna) obveznost gostinca tudi, da poskrbi za varnost gostov in bi toženka morala potencialno nevaren stol ne samo umakniti v stranski prostor pred toaletne prostore, ampak bi ga morala ustrezno označiti tako, da bi bilo razvidno, da je poškodovan.

7.Nadalje pritožba očita, da sodišče prve stopnje izjave priče A. O. ni vpogledalo in se do nje ni opredelilo. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v pravdnem postopku velja načelo neposrednosti, izjeme pa so zakonsko določene (4. člen ZPP). Na podlagi procesnega gradiva sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka v odgovoru na tožbo (list. št. 23) predlagala zaslišanje priče A. O., nadalje je sodišče vabilo pričo na zaslišanje, vendar se je ta opravičila, zato je bil narok preklican (list. št. 42) in je bila priča ponovno vabljena. V spisu se nadalje nahaja pisna izjava priče glede obravnavanega dogodka (list. št. 91), ter vloga z dne 31. 5. 2010 s strani toženke (list. št. 95), da naj se izjava priče v skladu z 236.a členom ZPP upošteva kot dokaz iz razloga ekonomičnosti, ker priča prebiva na Š.. Smiselno je toženka v vlogi z dne 31. 5. 2010 prvotni dokazni predlog z neposrednim zaslišanjem priče nadomestila s predlogom po 236.a členu ZPP (pisna izjava priče). Tožnica je na naroku dne 30. 6. 2010 (list. št. 98) nasprotovala predloženi izjavi, sodišče prve stopnje pa ni štelo, da zadevni dokazni predlog ustreza pogojem iz 236.a člena ZPP (sicer so na izjavi izostali tudi kontaktni podatki predlagane priče in kopija osebnega dokumenta) in ga je s tem, ko ga ni obravnavalo, smiselno zavrnilo. Ob nastali procesni situaciji bi morala toženka ob koncu glavne obravnave grajati odločitev sodišča prve stopnje (286.b člen ZPP), česar pa ni storila in torej očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

8.Predlog toženke za postavitev izvedenca za stroje in opremo je bil utemeljeno zavrnjen, saj izvedenec ne bi mogel izpovedati o pravnorelevantnih dejstvih, ki bi za toženko pomenila razbremenitev odgovornosti. Izvedenec je bil namreč predlagan, da poda mnenje o tem, ali se zadevni stol pri običajni uporabi lahko zlomi, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bil stol že pred tem, ko se je tožnica nanj usedla, poškodovan in nalomljen.

9.Upoštevajoč dokazno gradivo je tožnici prisojena odškodnina primerna in določena v skladu z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ni utemeljena pritožbena graja, da ni bilo odločeno o spremembi tožbe iz pripravljalne vloge tožnice z dne 10. 11. 2010, ki ji je toženka nasprotovala. Konkretno je tožnica po prejemu izvedenskega mnenja zgolj prilagodila vtoževane zneske odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode in torej ne gre za spremembo tožbe, o kateri bi bilo potrebno odločiti. Ni opredelila vrste pravnih naslovov za škodo in tudi celotna vsota je ostala ista.

10.Pritožnica očita tudi nepravilnost odločitve glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, ker tožnica ni zatrjevala, da bi komu kaj plačala in torej ni izkazala zmanjšanja svojega premoženja oziroma preprečitev njegovega povečanja. Po presoji sodišča druge stopnje je bila tožnici utemeljeno, v skladu s prvim odstavkom 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (2), po prostem preudarku (216. člen ZPP) priznana odškodnina za tujo pomoč, saj je bilo ugotovljeno, da jo je tožnica po škodnem dogodku nujno potrebovala, kar je izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja, pomoč pa ji je nudil zlasti prijatelj A. B.. Pravica do odškodnine za tujo pomoč in nego gre namreč oškodovancu tudi takrat, ko dejanski izdatki niso nastali, saj v širšem smislu ni mogoče šteti, da gre za povsem neodplačne odnose. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da če je bila oškodovancu glede na njegovo stanje potrebna tuja pomoč, lahko zahteva te stroške kot odškodnino od odgovorne osebe, ne glede na to, ali so mu jo nudili družinski člani, konkretno pa, ko je pomoč nudil prijatelj, to velja toliko bolj. Slednji namreč niso dolžni opravljati obveznosti, ki so breme tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo in na tak način povečevati svoje delo, ki presega okvire nudenja medsebojne pomoči, konkretno prisojena odškodnina pa je, upoštevajoč vse okoliščine primera, razumna (primerjaj VSL II Cp 3691/2010, VSK I Cp 1698/2006, VSL II Cp 1567/1999).

O pritožbi tožnice

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se stroškovne odločitve ne da preizkusiti (smiselno uveljavljanje kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Za zadostitev standardu obrazloženosti namreč ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki, temveč zadostuje, da je odmera opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa na pregleden način, ki omogoča njen preizkus. Konkretno je bila odmera opravljena na stroškovnikih (list. št. 132 in 134), o tem se lahko tožnica prepriča z vpogledom spis, končni izračun pa je povzet tudi v obrazložitvi sodbe.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP pri odločitvi o stroških upoštevalo, da je bil uspeh tožnice približno polovičen. Način izračuna stroškov „po temelju“ in „po višini“, ki ga uveljavlja pritožba, upoštevajoč vse okoliščine primera in upoštevajoč, da posebni stroški v zvezi z dokazovanjem temelja niso nastali, konkretno ni na mestu.

13.Ker ni bila storjena nobena od očitanih in tudi ne katera od kršitev določb pravdnega postopka na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice in toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami

(2) Uradni list RS št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami