Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnikovim doslej ugotovljenim omejitvam pri delu potrebno dodati še omejitev nočnega dela. Takšna dodatna omejitev pri delu predstavlja spremembo v okviru invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1 in podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožba zato pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno dodalo novo omejitev k izpodbijani odločbi toženca, ne da bi odločilo o novi invalidnosti oziroma o spremembi v stanju invalidnosti in o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja v zvezi z izpodbijanima odločbama toženca, ki sta predmet tega postopka.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku namreč izvedenski organi niso ugotovili popolne nezmožnosti za delo v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 3. 2012 in št. ... z dne 16. 11. 2011. Tožeča stranka se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19. 3. 2010 dalje in se ji prizna pravica do premestitve na drugem delovnem mestu, ki je telesno lažje, pri katerem rokuje z bremeni do 15 kg, brez dela na višini, v kritičnem ropotu in prisilnih držah ledveno-križne hrbtenice (globokega pripogibanja, počepanja, poklekanja), brez nočnega dela s polnim delovnim časom od 1. 4. 2010 dalje.

O pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 3. 2012 in št. ... z dne 16. 11. 2011 odpravilo in tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni po odločbi toženca št. ... z dne 21. 2. 2007 s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto - telesno lažje delo, pri katerem rokuje z bremeni do 15 kg, brez dela na višini, v kritičnem ropotu in prisilnih držah ledveno-križne hrbtenice (globokega pripogibanja, počepanja in poklekanja) s polnim delovnim časom, dodalo novo omejitev in sicer brez nočnega dela, od 19. 3. 2010 dalje (I. točka). V delu, ki se nanaša na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do invalidske pokojnine in plačilo odškodnine pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka).

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in toženec in sicer tožnik zoper sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, toženec pa le zoper 1. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnik navaja, da je sodba v celoti nepravična, saj je sodišče sledilo mnenju komisije, posledično je tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Meni, da se mnenje bistveno razhaja z drugimi mnenji zdravstvenih delavcev in ustanov, kjer se je zdravil. Kljub njegovim navedbam in priloženim izvidom, ki dokazujejo popolno nezmožnost za delo, je še vedno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, ki traja 10 let. Navaja, da je najprej delal kot tesar. Nato so se mu leta 1985 začele težave s hrbtenico, leta 1988 so na obdobnem pregledu ugotovili okvaro sluha. Odsvetovali so mu delo v kritičnem ropotu, isto leto pa je bil nato na invalidski komisiji ocenjen kot invalid III. kategorije. Opravljal je dela za določen čas. Leta 2004 je bil ponovno ocenjen kot invalid III. kategorije in da je zmožen za drugo delo v svojem poklicu z omejitvami. Leta 2008 se je kot varnostnik zaposlil v A. d.o.o. za določen čas. Ker je bil zaposlen za določen čas, ni bil upravičen do zdraviliškega zdravljenja in do bolniškega staleža. Znižali so mu tudi nadomestilo za invalidnost, ni bil upravičen do programov prekvalifikacije in drugih ugodnosti v družbi.

Toženec v pritožbi poudarja, da je predmet spora odločba št. ... z dne 28. 3. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 16. 11. 2011, s katero je zavrnil priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi skladnih mnenj invalidskih komisij je toženec ugotovil, da je pri tožniku še nadalje od 11. 12. 2006 zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti in ima še nadalje pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: telesno lažje delo, pri katerem rokuju z bremeni do 15 kilogramov, brez dela na višini, v kritičnem ropotu in prisilnih držah ledveno-križne hrbtenice (globokega pripogibanja, počepanja in poklekanja) s polnim delovnim časom, kot je bilo odločeno z dokončno odločbo z dne 3. 9. 2007 v zvezi z odločbo z dne 21. 2. 2007. Obe navedeni odločbi sta bili predmet presoje v socialnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Ps 2464/2007 in sta bili pravnomočno potrjeni s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 696/2009 z dne 18. 3. 2010. V konkretnem socialnem sporu je komisija za Fakultetna izvedenska mnenja potrdila mnenja invalidske komisije, podana v predsodnem postopku, dodala je le novo omejitev nočnega dela, ker po stališču klinične psihiatrinje od 11. 12. 2006 ni zmožen opravljati nočnega dela. Sodišče prve stopnje je nepravilno zgolj dodalo novo omejitev k odločbi z dne 21. 2. 2007, ne da bi odločilo o novi invalidnosti in o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja v skladu z materialnim pravom. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da gre v primeru spremembe v obsegu delovnih omejitev za spremembo v stanju invalidnosti. Priznanje dodatne omejitve v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije pomeni poslabšanje invalidnosti, gre za spremembo v stanju invalidnosti, zaradi katere se pravica spremeni. Sodišče bi zato moralo tožnika na novo razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni največ od 19. 3. 2010 dalje in mu priznati pravico do premestitve na drugo delovno mesto v skladu z vsemi omejitvami s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 4. 2010 skladno z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1. Prav tako je potrebno na novo presojati tudi pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, odločanje o tem, kot tudi o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost, pa bi sodišče moralo prepustiti tožencu. Dodatno izpostavlja, da se je pri tožniku v vmesnem času spremenil tudi njegov status, saj ni več brezposelna oseba, ampak je zaposlen, kar pomeni, da je dolžan skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve tožniku zagotoviti delodajalec.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih očitanih kršitev pa nobena od strank ne navaja.

K pritožbi tožene stranke.

V tem sporu sta predmet obravnave odločbi toženca št. ... z dne 28. 3. 2012 ter št. ... z dne 16. 11. 2011, s katero je toženec zavrnil priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi skladnih mnenj invalidskih komisij je ugotovil, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je tesarska dela v gradbeništvu. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: telesno lažje delo, pri katerem rokuje z bremeni do 15 kg, brez dela na višini, ne v kritičnem ropotu in prisilnih držah ledveno-križne hrbtenice, brez globokega pripogibanja, počepanja, poklekanja).

V sodnem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista za ortopedijo, otorinolaringologijo in psihiatrijo. V tej sestavi je komisija menila, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in da je od 11. 12. 2006 in še naprej sposoben za opravljanje dela v polnem delovnem času z omejitvami, da lahko dela lažja dela, rokuje lahko samo z bremeni do 15 kg, naj ne dela v višini, ne v kritičnem ropotu, ne sme imeti pogostih prisilnih drž ledvene in križne hrbtenice, se ne pripogiba globoko in počepa ter pokleka ter, da od 11. 12. 2006 dalje ni zmožen opravljati nočnega dela.

Takšno mnenje je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. Gre za stanje, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je pri tožniku doslej ugotovljenim omejitvam pri delu, potrebno dodati še omejitev nočnega dela. Takšna dodatna omejitev pri delu, tudi po stališču pritožbenega sodišča, predstavlja spremembo v okviru invalidnosti v smislu 71. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in sicer, na kar pravilno opozarja pritožba, od 19. 3. 2010 dalje (ker je 18. 3. 2010 sodba opr. št. Ps 2464/2007 z dne 22. 10. 2009 postala pravnomočna) in podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pritožba pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno dodalo novo omejitev k odločbi toženca z dne 21. 2. 2007, ne da bi odločilo o novi invalidnosti oziroma o spremembi v stanju invalidnosti in o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja v zvezi z izpodbijanima odločbama toženca z dne 28. 3. 2012 in z dne 16. 11. 2011, ki sta predmet tega postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obe izpodbijani odločbi toženca z dne 28. 3. 2012 in z dne 16. 11. 2011 odpravilo ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19. 3. 2010 dalje in mu na podlagi 91. člena v zvezi s 71. členom ZPIZ-1 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je telesno lažje, pri katerem rokuje z bremeni do 15 kilogramov, brez dela na višini, v kritičnem ropotu in prisilnih držah ledveno-križne hrbtenice (globokega pripogibanja, počepanja in poklekanja), brez nočnega dela, s polnim delovnim časom in sicer na podlagi 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1 od 1. 4. 2010 dalje. Obenem je odločilo, da bo v skladu z 82. členom ZDSS-1 o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo potem, ko bo ugotovil vse pogoje za priznanje navedenega nadomestila.

K pritožbi tožnika.

Glede na medicinske razloge in ugotovljeno zdravstveno stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku namreč že invalidski komisiji v predsodnem postopku in enako potem v sodnem postopku komisija za fakultetna izvedenska mnenja, nista ugotovili popolne nezmožnosti za delo v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Iz ugotovitev izvedenskega organa in posameznih specialistov izhaja, da v ortopedskem področju funkcionalne in morfološke preiskave niso pokazale pomembnejših in večjih odstopov od normalnega. Ugotovili so minimalne spremembe v EMG, prav tako ni bilo ugotovljene pomembnejše utesnitve, nestabilnosti ali vnetja.

Specialist otorinolaringolog je ugotovil, da gre pri tožniku od leta 2000 za zaznavno izgubo sluha, da pa se v vseh letih stanje ni bistveno spremenilo oziroma poslabšalo. Ocenil je, da je omejitev dela v ropotu pravilna in glede na delo, ki ga opravlja, tudi upoštevana. Ne specialist ortoped in ne specialist otorinolaringolog iz svojega področja, nista ugotovila razlogov za višjo kategorijo invalidnosti. Drugačnega stanja in višje invalidnosti oziroma popolne nezmožnosti za delo pa ni ugotovila niti specialistka psihiatrije. Ta je predvsem ugotovila, da ima tožnik desetletje težave z urejanjem svojega socialnega položaja in da se je večji del težav s tega področja pri tožniku izoblikovalo kot posledica težav z zaposlitvijo. Ker pa je njegova anksioznost dolgotrajna, je specialistka psihiatrije ocenila, da je pri tožniku od 11. 12. 2006 vmesna še dodatna omejitev s psihiatričnega vidika in sicer glede nočnega dela.

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka in razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, ker ni ugotovilo popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da je pri tožniku podana še preostala delovna zmožnost. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek tudi za priznanje odškodnine, ker niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Skladno s 1. odstavkom 176. člena ZPIZ-1 se odškodninska odgovornost presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava. Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: obstoj pravno priznane škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno, to pa pomeni, če samo eden od navedenih manjka, civilni delikt ni podan. V 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju: OZ) je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde mora namreč dokazati povzročitelj škode.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v predmetni zadevi eden od splošnih pogojev odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja toženčevih organov, za katere bi toženec sicer odgovarjal, ni podan, je utemeljeno, ne da bi ugotavljalo še obstoj ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, zavrnilo priznanje odškodnine za škodo, ki naj bi tožniku nastala, ker ga je toženec v III. kategorijo invalidnosti razvrstil šele 2005 in ne že leta 1988. Tožbeni zahtevek zaradi neobstoja protipravnosti ravnanja toženčevih organov je neutemeljen že po temelju, zaradi česar sodišče prve stopnje pravilno tudi ni izvajalo dokazov glede višine škode.

Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi tožnikovo pritožbo, saj tožnik konkretnih pritožbenih razlogov v zvezi z odškodnino ne navaja, ampak vztraja, da se mu odškodnina prizna od leta 1988, ko je utrpel škodo, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, izgube delovne dobe, neizplačanih plač in regresov.