Jedro

Presoja razumljivosti izreka sodbe in nasprotja med izrekom in razlogi sodbe (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega I.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 07.07.1998, pod točko A/V, obsojenega I.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena v zvezi s 26. členom KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 244. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 69. člena KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je odvzelo električni vrtalni stroj, električni brusilni stroj, pralni stroj, barvni TV sprejemnik, 40 litrov Beltona in keramične ploščice ter odločilo, da se ti predmeti izročijo Splošni bolnici J. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je tudi odločilo, da je obsojeni I.S. temu oškodovancu dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 10.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1990 dalje do plačila, s preostankom zahtevka pa je Splošno bolnico J. napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino v znesku 150.000 SIT. Na podlagi 1. točke 357. člena ZKP pa je pod točko B/1/4 sodbe zoper obsojenega I.S. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 146. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ/77) ter odločilo, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo z dne 15.12.1998 pritožbi zagovornika obsojenega I.S. deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o štetju pripora, tako da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje pripor od 24.09.1990 od 13. ure do 27.09.1990. V ostalem pa je pritožbo zagovornika obsojenega I.S. zavrnilo kot neutemeljeno in glede tega obsojenca v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojeni I.S. dne 20.04.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Poudarja, da ni nobenega dokaza, da je napeljal M.Z. k storitvi kaznivega dejanja, zato je v tem obsegu podan tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, s tem pa tudi razlog za razveljavitev sodbe po 427. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti, podrejeno pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. S trditvijo, da ni dokazal, da je poleg obsojenega P.P. k storitvi kaznivega dejanja napeljal tudi obsojeno M.Z., obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Vrhovni državni tožilec zato meni, da je obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni I.S. v zahtevi zatrjuje, da navedbe v izreku (pod točko A/V) izpodbijane sodbe, da je napeljal obtožena P.P. in M.Z. k storitvi kaznivega dejanja ter pri obeh izzval odločitev za izvršitev kaznivega dejanja opisanega pod točko A/I/1 sodbe, ni mogoče tolmačiti drugače, kot da ju je napeljal k storitvi "vsega", kar je navedeno pod to točko. V ostalem delu sodbe se mu tako široka kriminalna dejavnost ne očita, ampak le napeljevanje na škodo Splošne bolnice J. Zato bi po vložnikovem mnenju sodišče prve stopnje moralo dejanje jasno omejiti in ga izrecno opisati z besedami, da se obsojenčevo ravnanje nanaša le na tisti del točke A/I/1, ki zadeva dejanje na škodo Splošne bolnice J. Ker tega ni storilo, je po presoji vložnika podano nasprotje z izrekom sodbe izrekom ter obrazložitvijo, s tem pa tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Glede vsebinsko enakih navedb v pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, je višje sodišče ocenilo, da trditve o nerazumljivosti izreka ne držijo. Ugotovilo je, da so v uvodu pod točko A/I/1 navedeni vsi napeljevalci, nato pa je za vsakega od njih opredeljeno, kakšna protipravna premoženjska korist je bila pridobljena na škodo določenega oškodovanca ter da so podatki glede obsojenega I.S. skladni s točko A/V sodbe.

V delu, ki ga v zahtevi izpodbija obsojeni I.S., si izreka sodbe nikakor ni mogoče razlagati tako, kot zatrjuje vložnik. Izrek sodbe je nedvoumen, saj ne dopušča drugačnega zaključka, kot da je obsojeni I.S. obtožena P.P. in M.Z. napeljal k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe v obsegu, v katerem si je sam na škodo Splošne bolnice J. pridobil protipravno premoženjsko korist. Vložnikovo ravnanje je namreč jasno razmejeno od ravnanja obsojenih M.S. in A.P. ter obtoženega A.D., tako da o kakšni nejasnosti ali celo nerazumljivosti izreka v tem delu ni mogoče govoriti.

Pomotno je vložnikovo naziranje, da je izrek sodbe pod točko A/V nerazumljiv tudi v tistem delu, ko se glede storitve kaznivega dejanja sklicuje na krajevne in časovne okoliščine kot pod točko I/1 obtožbe. Pritožbeno sodišče je o enakem očitku, ki ga je v pritožbi uveljavljal zagovornik obsojenega I.S., navedlo, da pomeni tak opis le nepomembno napako sodišča prve stopnje, ki ni vplivala na (pravilnost in) zakonitost sodbe.

Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj zaradi take formulacije, ki se glede časa in kraja izvršitve kaznivega dejanja sklicuje na obtožbo, izrek v tem delu ni nerazumljiv. Pravnotehnično bi bilo sicer prav, da bi se sodba glede teh okoliščin navezovala na ustrezno, v njenem izreku navedeno točko, ne pa na oštevilčenje iz obtožbe. Kljub taki pomanjkljivosti je izrek sodbe v tem delu razumljiv, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zakaj bi tako ravnanje sodišča pomenilo kršitev določbe 16. člena in tudi drugih številnih določb ZKP, v zahtevi ni obrazloženo, zato utemeljenosti teh vložnikovih trditev tudi ni mogoče preizkusiti.

Nasprotje med izrekom in razlogi sodbe utemeljuje vložnik tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je "prepričano, da je obsojeni S. nagovarjal P., Z. pa je nato napisala listinsko dokumentacijo." Zakaj so taki razlogi sodbe v nasprotju z njenim izrekom, vložnik zahteve niti ne obrazloži. Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec k storitvi kaznivega dejanja napeljal tako P.P. kot tudi M.Z. Iz navedbe v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, na katero se sklicuje vložnik, ne izhaja, da Z. ni nagovarjal, pač pa le to, da je ta napisala listinsko dokumentacijo. Tega besedila v sodbi si ni mogoče razlagati iztrganega iz konteksta in tako, da sodišče v nasprotju z vsebino izreka ugotavlja, da obsojenec obtožene M.Z. ni napeljal k storitvi kaznivega dejanja. Posebno tudi zato ne, ker je iz napadene pravnomočne sodbe razvidno, da sta obtožena P. in Z., ki sta delovala usklajeno, glede kaznivega dejanja na škodo Splošne bolnice J., tako ravnala na prigovarjanje obsojenega I.S. Zato se tudi ni mogoče strinjati s vložnikom, ko na ta način poskuša prikazati, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Kolikor pa obsojeni I.S. v zahtevi navaja, da je že njegov zagovornik v pritožbi opozoril na odsotnost kakršnegakoli dokaza, da je poleg P.P. k storitvi napeljeval tudi M.Z.; da v celotnem, zelo obsežnem spisu ni niti enega samega stavka nobenega od soobtoženih, prič in tudi ne njegove izjave, iz katerih bi izhajalo, da je napeljeval ali sploh kakorkoli sodeloval z M.Z., ki v tem pogledu o njem ni povedala ničesar, čeprav je sebe in tudi nekatere druge obsojence zelo obremenila, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je glede njegovega ravnanja sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način pa po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za tiste njegove navedbe, ko poudarja, da je s Splošno bolnico J. zadeve urejal le P. ne pa Z., da se sodišče z vprašanjem napeljevanja Z. sploh ni ukvarjalo, kar da je očitno storilo zato, ker nasprotnih zatrjevanj v pritožbi ne bi moglo utemeljeno zavrniti. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo, je pod pogoji, določenimi v zakonu, mogoče izpodbijati le z zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče tudi ni našlo podlage za uporabo 427. člena ZKP, na podlagi katere je dolžno razveljaviti sodbo, če nastane pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Glede obsojenčeve trditve v zahtevi, da v spisu ni nobene izjave, iz katere bi izhajalo, ne le da ni napeljeval, temveč da tudi ni kadarkoli sodeloval z Z., je treba ugotoviti, da ne drži. Iz zapisnika o zaslišanju obtoženega P.P. v preiskavi, pri katerem je vztrajal tudi na glavni obravnavi, je razvidno, da je ta, ko mu je bila predočena izjava obsojenega I.S., da ni imel nobenega opravka z M.Z. pač pa le z njim, pojasnil, da mu je obsojeni I.S. občasno povedal, kakšen višek ima v svojem skladišču in da sta nato po tem višku za posamezne artikle po cenah le-teh v maloprodaji njegove trgovine skupaj izračunala, koliko od tega bo on dobil. Obtoženi P. je tudi povedal, da je operativno zadeve naprej izpeljala M.Z., tako da je napisala ustrezno dobavnico po njegovem (P.) naročilu, da sta dobavnice pisala sama s S. ter da je zato Z. za vsak tak posel tudi vedela.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojeni I.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni I.S. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.