Jedro

Pri tožnici je motena gibljivost ledvene hrbtenice, kar povzroča bolečine, to pa jo ovira pri vsakodnevnih aktivnostih kot so oblačenje, slačenje, obuvanje in sezuvanje čevljev, nadalje je ovirana pri izvajanju osebne higiene ter na sploh pri opravilih, ki zahtevajo prenašanje bremen, pripogibanje in dolgotrajno prisilno držo trupa. Pritožbeno sodišče soglaša z višino prisojene odškodnine (9.000,00 EUR) tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v II. točki izreka delno spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 7.149,37 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 115,10 EUR od 23. 10. 2012 dalje do plačila, od zneska 734,74 EUR od 28. 11. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.299,53 EUR od 12. 6. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, na TRR pooblaščenca št. ... pri banki A. d.d..

Kar tožnica zahteva več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 115,10 EUR od 30. 7. 2011 do 22. 10. 2012 in od zneska 734,74 EUR od 30. 7. 2011 do 27. 11. 2012, pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, na TRR pooblaščenca ... pri banki A. d.d. (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je višji zahtevek v višini 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 7.149,37 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, na TRR pooblaščenca ... pri banki A. d.d., (prvi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več in zakonske zamudne obresti od zneska 858,84 EUR (pravilno: 849,84 EUR) od 30. 7. 2011 dalje do plačila (drugi odstavek II. točke izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka v znesku 1.590,27 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (III. točka izreka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da ji pripada iz naslova nepremoženjske škode v celoti zahtevana odškodnina v znesku 23.200,00 EUR. Sodišče ji odškodnine ni odmerilo skladno z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) ter skladno s sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnih škodnih primerih. Izvedenec medicinske stroke je v mnenju potrdil, da v posledici delovne nesreče še vedno prestaja telesne bolečine zaradi prizadetosti poškodovanega medvretenčnega diska. Poleg tega je izvedenec navedel, da je ob poškodbi utrpela intenziven primarni strah, saj tako intenzivnih bolečin v ledvenem predelu do obravnavanega dogodka še ni utrpela. Sodišče bi moralo pri vrednotenju sekundarnega strahu upoštevati njeno skromno zdravstveno razgledanost, predvsem pa dejstvo, da je pri njej zaradi trajnih posledic poškodbe še vedno mogoče zaznati elemente sekundarnega strahu. Tožnica je v posledici poškodbe prikrajšana za tiste dejavnosti, ki jih je lahko izvajala pred delovno nesrečo. Ovirana je pri opravilih, ki zahtevajo dvigovanje in prenašanje bremen ter nadalje aktivnostih v zvezi s prepogibanjem in dolgotrajno držo trupa. V tej zvezi je izvedenec podal prognozo njenega zdravljenja, ki je slaba, saj ni mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja. Tožnica je ves čas od nesreče uživala velike odmerke analgetikov in dobivala protibolečinske injekcije, kar je pomembno vplivalo na porast telesne teže. Zaradi tega je ovirana že pri osnovnih aktivnostih kot so oblačenje, slačenje obleke in čevljev ter osebni higieni. V teku je tudi postopek pri socialnem sodišču zaradi ugotovitve invalidnosti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo obrestni zahtevek za čas od 30. 7. 2011 do 12. 6. 2014, ki se nanaša na plačilo škode iz naslova razlike v plači glede zneska 849,84 EUR. Takšen znesek predstavlja seštevek zneska 115,10 EUR, na katerega se je sklicevala v pripravljalni vlogi dne 22. 10. 2012, in znesek 734,74 EUR, na katerega se je sklicevala v pripravljalni vlogi dne 27. 11. 2012. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka, ki bi jih moralo sodišče ovrednotiti glede na uspeh strank ločeno tako po temelju kot po višini. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o zahtevku za plačilo zamudnih obresti iz naslova premoženjske škode, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče je v sporu presojalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za nesrečo pri delu tožnice z dne 17. 2. 2011, ko se je na delovnem mestu proizvodnje delavke pri menjavi šablone iz mize CNC rezkalnika na 5 metrov oddaljen regal, težke 77 kilogramov, telesno poškodovala. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke je utrpela poko medvretenčnega diska med četrtim (L4) in petim (L5) ledvenim vretencem s posledičnim izbočenjem medvretenčne ploščice na vzad in v levo proti hrbtnemu mozgu in živčnim korenom. Tožnica je bila najprej zaradi zdravljenja poškodbe v bolniškem staležu od 17. 2. 2011 do 21. 3. 2011, nato pa v naslednjih letih občasno v bolniškem staležu zaradi zdravljenja in terapije. Tožnica je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 23.200,00 EUR ter premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja pri plači v višini 7.149,37 EUR.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku presojalo zadevo tako po temelju kot višini. V tej zvezi je izvedlo dokaze in med ostalim pridobilo tudi mnenje izvedenca iz varstva pri delu ter mnenje izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker v okviru svojih dolžnosti kot delodajalec ni poskrbela, da bi tožnica varno opravljala delo. Morebitne soudeležbe tožnice oz. njene sokrivde za nastanek škode ni ugotovilo. Poleg tega je zavzelo je stališče, da je izključni razlog delovne nesreče v tem, ker tožena stranka ni pravilno organizirala menjave in prenašanja šablon, pri katerem se je tožnica poškodovala. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici iz naslova nepremoženjske škode odškodnino v višini 15.000,00, pri čemer je v presežku zahtevek zavrnilo. Poleg tega ji je v celoti priznalo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja pri plači v višini 7.149,37 EUR, pri čemer je delno zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 858,84 EUR (pravilno od zneska 849,84 EUR, ker je tožnica na zadnjem naroku glavne obravnave zahtevek znižala) od 30. 7. 2011 dalje do plačila. Zoper sodbo se je pritožila samo tožnica v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških.

Pravna podlaga za priznanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je v določbi 179. člena OZ, po kateri prisodi sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanja to opravičujejo. Sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode presoja predvsem pomen prizadete dobrine in namen takšne odškodnine, pri čemer pazi tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. V tej zvezi je pomembno, da mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse okoliščine škodnega primera, pri čemer mora biti odškodnina individualizirana, hkrati pa tudi vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Sodišču je dano pooblastilo, da ovrednoti pravni standard pravične denarne odškodnine tako, da glede na konkretni primer določi ustrezno višino denarne odškodnine za določen življenjski dogodek. Zato pomeni ocena sodišča, ki se nanaša na višino denarnega nadomestila za nepremoženjsko škodo, uporabo materialnega prava. Poleg tega je potrebno s primerjavo drugih škodnih dogodkov iz sodne prakse natančno preizkusiti tudi podobnost dejanskega stanja v posameznih primerih in v tej zvezi upoštevati višino prisojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z višino prisojene odškodnine tožnici v izpodbijani sodbi iz naslova fizičnih bolečin, nevšečnosti pri zdravljenju in strahu. V tej zvezi je izvedenec ocenil vrsto bolečin in nevšečnosti, ki jih je utrpela tožnica v času zdravljenja in terapijah, pri čemer je na zaslišanju, ko se je opredelil tako do izpovedbe tožnice kot podatkov iz zdravstvene dokumentacije, pojasnil subjektivno in objektivno stanje nastalih bolečin. Potrdil je, da je šlo pri tožnici za običajno prisotnost bolečin in nevšečnosti v posameznih obdobjih, pri čemer je tudi v bodoče z veliko verjetnostjo pričakovati bolečine v križu zaradi prizadetosti medvretenčnega diska. Poleg tega je izvedenec na zaslišanju dodatno obrazložil psihično stanje tožnice, ki se je nanašalo tako na doživeti primarni kot sekundarni strah. Pri tožnici je prišlo zaradi nastale poškodbe do hudega porušenega duševnega ravnovesja ter nadalje do zaskrbljenosti zaradi zdravja in izida zdravljenja. Po mnenju izvedenca je pri tožnici zaradi trajnih posledic poškodbe še vedno mogoče zaznati elemente sekundarnega strahu tudi iz razloga, ker je še naprej trpi občasne bolečine na delu, od katerega je eksistenčno odvisna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljena dejstva pravilno prisodilo tožnici odškodnino iz naslova telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in strahu v višini, ki je primerljiva tudi z višinami odškodnin, ki so bile iz teh naslovov prisojene oškodovancem v podobnih škodnih primerih.

Pritožbeno sodišče soglaša v celoti z višino prisojene odškodnine tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Pri tej vrsti škode gre za omejitve v dejavnostih, ki jih je oškodovanec opravljal pred nezgodo in bi jih po normalnem teku stvari izvajal tudi v bodoče, pri čemer se pod omejitvami razume tudi opravljanje aktivnosti ob povečanih naporih ali pod posebnimi pogoji. Poleg zmanjšanja življenjskih aktivnosti mora biti kot posledica kumulativno ugotovljeno tudi duševno trpljenje poškodovanca. Pri določanju višine odškodnine za to obliko škode je potrebno ugotoviti predvsem stopnjo zmanjšanih življenjskih aktivnosti, intenzivnost in trajanje posledic, starost ter poklic oškodovanca in druge okoliščine vsakega posameznega primera.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti tožnice upoštevalo, da je postalo za tožnico zaradi posledic poškodbe poklicno delo težavnejše. V tej zvezi mora za doseganje delovnih rezultatov vlagati bistveno več napora, zaradi česar je ob koncu delavnika bolj izčrpana. Tožnica je prav tako ovirana pri delu doma in pri hobijih, predvsem pa pri opravilih, ki so povezana s stoječim delom, hojo in z delom v sklonjenem položaju. Poleg tega ima težave pri domačih opravilih v hiši in pri delu na vrtu. Izpovedala je, da zaradi vsega navedenega trpi znatne duševne bolečine. V tej zvezi je izvedenec medicinske stroke soglašal z izpovedjo tožnice, da je pri njej še vedno motena gibljivost ledvene hrbtenice, kar povzroča bolečine, to pa jo lahko ovira pri vsakodnevnih aktivnostih kot je oblačenje, slačenje, obuvanje in sezuvanje čevljev, nadalje je ovirana pri izvajanju osebne higiene ter na sploh pri opravilih, ki zahtevajo prenašanje bremen, pripogibanje in dolgotrajno prisilno držo trupa. Izvedenec medicinske stroke je v svoji izpovedbi odgovoril na dodatna vprašanja tožnice glede stopnje zmanjšanih življenjskih aktivnostih in na preostale okoliščine primera, ki pa jih tožnica še naprej neutemeljeno izpostavlja v pritožbi.

Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da bi morala biti tožnici prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v celotni višini, kot jo je zahtevala v tožbi, ne more biti upoštevno.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno priznalo tožnici zakonske zamudne obresti v delu prisojene odškodnine iz naslova prikrajšanja pri plači. Tožnica je iz tega naslova zahtevala odškodnino v višini 7.149,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 849,84 EUR od 30. 7. 2011 dalje do plačila ter od zneska 6.299,53 EUR od 12. 6. 2014 dalje do plačila. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica najprej v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 (list. št. 120) zahtevala odškodnino iz naslova prikrajšanja pri plači v višini 115,10 EUR, nadalje pa s pripravljalno vlogo z dne 27. 11. 2012 še odškodnino iz naslova prikrajšanja pri plači v višini 734,74 EUR, kar znaša skupaj 849,84 EUR.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnici plačilo obresti od navedenih zneskov do 11. 6. 2014. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 115,10 EUR od 23. 10. 2012 do 11. 6. 2014, od zneska 734,74 EUR pa od 28. 11. 2012 do 11. 6. 2014. V tej zvezi je zaradi preglednosti sodbe na novo preoblikovalo odločitev iz naslova premoženjske škode v II. točki izreka tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Kar je tožnica glede plačila obresti zahtevala več, pa je zavrnilo.

Zato je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izpodbijano odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje glede na uspeh strank v sporu pravilno priznalo tožnici v višini, skladno z dejansko potrebnimi opravili zastopanja ter določbami Zakona o odvetniški tarifi.

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).