Jedro

Okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost (2. točka 372. člena ZKP), ne morejo biti novo zatrjevana dejstva glede očitanega ravnanja, ampak so to dejstva, ki se tičejo obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanja, njegovega zavedanja o protipravnosti storjenega dejanja ter njegove prištevnosti, ki sta jih nižji sodišči v postopku ugotovili in presodili.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega R. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Sodišče druge stopnje je z navedeno sodbo pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso.

2. Proti pravnomočni sodbi vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojeni R. Š. ter v njej izrecno uveljavlja kršitvi kazenskega zakona, ker naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost za obravnavano kaznivo dejanje v smislu 2. točke 372. člena ZKP oziroma ker naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon v smislu 3. točke 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti po njegovem mnenju ni utemeljena. Iz zahteve namreč ni razvidno, katere naj bi bile tiste okoliščine, ki bi izključevale kazenski pregon (3. točka 372. člena ZKP) ni pa jih najti tudi ob presoji spisa. Prav tako okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (2. točka 372. člena ZKP), ne morejo biti (novo zatrjevana) dejstva glede očitanega ravnanja, ampak so to tista dejstva, ki se tičejo obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanja. S takšnimi navedbami obsojenec podobno kot že v pritožbi želi utemeljevati kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšno utemeljevanje je napačno in v tem postopku tudi ni dovoljeno. Iz spisa v nasprotju z obsojenčevimi navedbami ni razvidno, da bi sodišče prejelo kakšno dopolnitev pritožbe, je pa v pritožbi obsojenec navajal nova dejstva in dokaze, ki pa jih je pritožbeno sodišče že pravilno ocenilo in je takšna dejanska ocena sedaj pravnomočna. Ob presoji zahteve za varstvo zakonitosti se tako po mnenju vrhovnega državnega tožilca pokaže, da obsojenec sicer vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz dovoljenih razlogov, vendar je iz vsebine zahteve jasno, da se predvsem ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. To je po vsebini uveljavljanje razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. V izjavi podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenec izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca ter navaja listine, ki naj bi jih posedoval in ki naj bi izključevale njegovo kazensko odgovornost. Vztraja pri navedbah podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. V zvezi z navajanji obsojenca, da je v pritožbi predlagal, naj ga sodišče obvesti o seji senata, da bi senatu pojasnil navedbe v pritožbi ter predložil dokaze, ki naj bi ga razbremenjevali, je že višje sodišče v izpodbijani sodbi pod točko 4 obrazložitve pravilno pojasnilo, da obsojenec ni bil obveščen o seji pritožbenega senata, ker sodišče ni spoznalo, da bi bila njegova prisotnost oziroma navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku namreč glede na določbo 445. člena ZKP obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker pa obsojenec niti ne zatrjuje vpliva domnevne kršitve določb ZKP na zakonitost sodbe, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. V nadaljevanju uveljavlja vložnik kršitev kazenskega zakona v smislu 2. točke 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče kršilo kazenski zakon v vprašanju ali so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo, torej vložnikovo kazensko odgovornost, oziroma kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon zoper obsojenca. Zatrjevani kršitvi kazenskega zakona vložnik utemeljuje z navajanji, da naj bi v dopolnitvi pritožbe sodišču poslal dopis B. D., znanca oziroma prijatelja oškodovanega B. R., ki njega - obsojenca, kot storilca obravnavanega kaznivega dejanja razbremenjuje, obremenjuje pa oškodovanca R., ki naj bi podal krivo ovadbo oziroma na glavni obravnavi krivo izpovedoval in ponaredil listine.

7. Iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, katere naj bi bile tiste okoliščine, ki bi v obravnavanem primeru izključevale kazenski pregon (3. točka 372. člena ZKP), ni pa jih, kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, najti niti ob presoji spisa. Prav tako okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost (2. točka 372. člena ZKP), ne morejo biti novo zatrjevana dejstva glede očitanega ravnanja (pismo B. D., ki ga v spisu niti ni), ampak so to dejstva, ki se tičejo obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanja, njegovega zavedanja o protipravnosti storjenega dejanja ter njegove prištevnosti, ki sta jih nižji sodišči v postopku ugotovili in presodili. Sodišče prve stopnje je namreč, drugače kot navaja zahteva za varstvo zakonitosti, razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obsojenca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato je pritožbeno sodišče v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe. Z navajanji o obstoju za obsojenca razbremenilnim dokazom po oceni Vrhovnega sodišča obsojenec podaja zgolj lastno dokazno oceno obravnavane zadeve, ki je drugačna od tiste, ki sta jo sprejeli obe nižji sodišči, ter s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog.

8. V nadaljevanju obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ki naj bi jih sodišče prejelo v dopolnitvi pritožbe ter med samimi temi listinami, predvsem v zvezi z obsojenčevo kazensko odgovornostjo. Zatrjevano kršitev obsojenec utemeljuje z listinami - dokazi, ki so v njegovi posesti, in sicer že omenjenim pismom B. D., ki naj bi se nahajalo v spisu ter listinami, ki jih našteva v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca (fotokopija dopisa odvetnika s pozivom B. R., da se oglasi v odvetniški pisarni, fotokopija dopisa, v katerem je obrazloženo, da se dogovor o prodaji preklicuje ter bo denar vrnjen).

9. Iz spisa v nasprotju z navedbami obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti predvsem ni razvidno, da bi sodišče sploh prejelo kakšno dopolnitev pritožbe. Zatrjevano protispisnost že po naravi stvari ni mogoče utemeljevati z listinami oziroma dokazi, ki jih v spisu ni oziroma sodišče z njimi ni razpolagalo temveč se, kot navaja obsojenec v zahtevi, nahajajo zgolj v njegovi posesti. Iz vsebine utemeljitve zatrjevanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa pravzaprav izhaja, da obsojenec ne uveljavlja protispisnosti, temveč se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje ter pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka dejansko uveljavlja razlog nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen (drugi odstavek 420. člena ZKP.

C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da kršitve, ki jih zatrjuje obsojenec niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razlogov, ki niso dovoljeni.

11. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (taksne tarife 7111, 7152) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščem.