Jedro

Vrednost spornega mejnega prostora mora vselej ugotoviti sodišče, ki je pri ureditvi meje vezano na predpisani vrstni red kriterijev (močnejša pravica, zadnja mirna posest, pravična ocena), določen v 77. členu SPZ. Brez pomena je zato naknadno pogojno strinjanje nasprotnega udeleženca s predlagateljevo navedbo vrednosti spornega mejnega prostora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelama št. 76 in št. 79, obe k. o. X, in sicer tako, da meja poteka od točke 502 do točke 552, ki sta hkrati točki katastrske meje. Ocenilo je, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 3.500,00 EUR. Prvemu nasprotnemu udeležencu pa je naložilo, da mora predlagatelju plačati polovico skupnih stroškov postopka, v znesku 643,51 EUR z obrestmi.

2. Predlagatelj se v pritožbi sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bila vrednost spornega zemljišča napačno določena. Sodišče je v ta namen uporabilo informativno cenitev GURS, ki je temeljila na Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin, tega pa je Ustavno sodišče razveljavilo. Cena m2 zemljišča se po poizvedbah, ki jih je opravil sam predlagatelj, giblje med 0,50 do 1,00 EUR. Sicer pa je na naroku predlagal izvedenca kmetijsko-gozdarske stroke, ki bi opravil cenitev spornega dela zemljišča. Končno je prvi nasprotni udeleženec podal pogojno soglasje glede vrednosti v višini 4.900,00 EUR, česar sodišče ni upoštevalo. O naštetih okoliščinah se v izpodbijanem sklepu ni izjasnilo in tudi do predloga za določitev izvedenca se ni opredelilo. Zakaj naj bi bil ta predlog prepozen, čeprav je bil podan na prvem naroku, ni pojasnilo. Izpodbijani sklep je tako neobrazložen in nerazumljiv, predlagatelju pa je bila kršena tudi pravica do udeležbe v postopku in do obravnavanja pred sodiščem.

3. Na pritožbo je odgovoril samo (prvi) nasprotni udeleženec, ki predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je vrednost spornega mejnega prostora ugotovilo ob upoštevanju njegove površine, kot jo je izračunala izvedenka geodetske stroke, in javno dostopnih podatkov GURS o posplošeni tržni vrednosti nepremičnine parc. št. 79 k. o. X. Svojo odločitev je podrobno in razumljivo obrazložilo, tako da je izpodbijani sklep tudi v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti.

6. Postopek za sodno določitev meje je predlagalne narave in se ne vodi po uradni dolžnosti, zato sodišče brez ustreznega dokaznega predloga ni bilo dolžno samo poizvedovati o cenah zemljišč pri pristojnem davčnem uradu in nepremičninskih agencijah. Pritožnik v predlogu navedene vrednosti spornega mejnega prostora ni z ničimer utemeljil. Po ugovoru nasprotnega udeleženca, da je vrednost nižja, je začel zatrjevati, da se cena m2 istovrstnega zemljišča giblje med 1,00 in 1,50 EUR, vendar za takšno svojo trditev ni ponudil nobenega dokaza. Sodišče je zato smelo uporabiti podatke GURS, ki so bili pridobljeni na podlagi Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Ustavno sodišče je res odločilo, da je ta zakon v neskladju z Ustavo, vendar le, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin, ne pa v celoti, kot si zmotno razlaga pritožba.

7. Pritožnik je šele na mejni obravnavi predlagal, naj sodišče zaradi ugotovitve vrednosti spornega mejnega prostora določi izvedenca kmetijsko-gozdarske stroke. Sodišče je ta njegov predlog upravičeno zavrnilo, takšno svojo odločitev pa je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno pojasnilo. Predlog ni bil zavrnjen zaradi prekluzije, kot poskuša prikazati pritožba, pač pa zato, ker je bil očitno nesmotrn. Pritožnik ga je namreč podal šele po zaključku dokaznega postopka, ko se je izkazalo, da mu ni uspelo dokazati močnejše pravice. Drugačne odločitve v mejnem sporu torej predlagatelj ne bi mogel doseči, kar mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Vrednost spornega mejnega prostora mora vselej ugotoviti sodišče, ki je pri ureditvi meje vezano na predpisani vrstni red kriterijev (močnejša pravica, zadnja mirna posest, pravična ocena), določen v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Brez pomena je zato naknadno pogojno strinjanje nasprotnega udeleženca s predlagateljevo navedbo vrednosti spornega mejnega prostora, zato se sodišču prve stopnje do te okoliščine v izpodbijanem sklepu ni bilo treba še posebej opredeljevati.

9. Zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) torej nista podani. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, pritožnikova pravica do udeležbe v postopku in do obravnavanja pred sodiščem pa ni bila v ničemer okrnjena.

10. Končno ni jasno, kaj si je pritožnik obetal od zatrjevane višje vrednosti spornega mejnega prostora, saj v pritožbi niti ne oporeka nosilnim razlogom izpodbijanega sklepa, namreč, da po prodaji spornega zemljišča v letu 1934 ni prišlo do njegovega zatrjevanega odkupa ter da posest predlagatelja in njegovih pravnih prednikov nikoli ni bila dobroverna, od spora v letu 1989 dalje pa tudi ne mirna. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno pravilno zaključilo, da ima močnejšo pravico nasprotni udeleženec, zato je mejo določilo tako, da poteka po katastrski meji.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Predlagateljevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep.

12. V nepravdnem postopku vsak udeleženec sam trpi svoje stroške (prvi odstavek 35. člena ZNP), zato nasprotni udeleženec ni upravičen do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo.