Jedro

Uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je policija zbrala od priče, nima dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in obdolženčeve krivde in je uporaben zgolj ob presojanju verodostojnosti izpovedbe določene priče.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega G.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 700 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Velenju je G.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, ker je dne 24.11.2002 ob 02.50 uri v K. in sicer pred vhodom v dvorano, kjer je potekala prireditev "rock žur" na tleh ležečega F.S. z obuto nogo brcnil v predel obraza tako, da je S. utrpel večdelni zlom nosne kosti, kar je lahka telesna poškodba. Sodišče je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, ter odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo povprečnine v znesku 70.000,00 SIT.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 22.11.2006 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, v preostalem delu pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so se o njem izjavili v vlogi z dne 30.3.2007. V celoti se sklicujejo na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj po mnenju vložnikov niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, ker ni izkazano, da je obsojenec oškodovanca poškodoval s sredstvom ali na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. V nobeni od izpodbijanih sodb naj ne bi bilo obrazložitve, zakaj naj bi bila oškodovančeva poškodba prizadejana prav na tak način.

Sodišče je v okviru dejanskega stanja ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca poškodoval tako, da ga je z obuto nogo brcnil v obraz, medtem ko je oškodovanec ležal na tleh. Pri ugotavljanju, ali bi obsojenec na tak način lahko hudo poškodoval telo oškodovanca ali hudo okvaril njegovo zdravje, kar predstavlja enega od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, se je sodišče oprlo na sodnega izvedenca, ki je v svojem mnenju pojasnil, da pomeni močan udarec z obuto nogo v predel obraza tak način, s katerim bi se lahko telo hudo poškodovalo. Glede na takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje napravilo pravilen pravni sklep, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Očitek zahteve, da v obravnavanem primeru niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato ni utemeljen in ni podana kršitev kazenskega zakona. Z navedbo, da tak način povzročitve poškodbe, kot se obsojencu očita, v konkretnem primeru ni izkazan, pa vložniki zatrjujejo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Sklicevanje vložnikov na trenutno veljavno sodno prakso, po kateri udarci z roko ali nogo potencialno hudo poškodujejo telo le, če je napadalec izurjen v borilnih veščinah, se ob dejanskem stanju, kot je ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, izkaže za neutemeljeno, še posebej ob dejstvu, da vložniki pri tem upoštevajo le del dejanskega stanja obravnavanega primera, torej le "precej močan" udarec, spregledajo pa ostale okoliščine, ki so odločilne za pravni sklep, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

6. Vložniki nadalje zatrjujejo, da je sodišče kršilo načeli neposrednosti in kontradiktornosti, posledično pa tudi obsojenčevo pravico do obrambe. Uveljavljano kršitev utemeljujejo z navedbo, da je sodišče v postopku kot dokaz uporabilo posredne izjave, t.i. hear-say, kar po mnenju vložnikov naj ne bi bilo v skladu z načelom neposrednosti izvajanja dokazov.

Res je v našem kazenskem postopku uzakonjeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Vendar je prav tako uzakonjeno temeljno načelo proste presoje dokazov, po katerem pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna dokazna pravila ali z njimi omejena (prvi odstavek 18. člena ZKP). To pomeni, da ni dokaznih prepovedi, razen tistih, ki so v ZKP izrecno določene (npr. drugi odstavek 83. člena ZKP). Posredne izjave slišano-povedano (hear-say), ki so v pravnem sistemu common law v splošnem prepovedane, obstajajo pa številne izjeme od tega pravila, so nasprotno v našem kazenskem postopku dovoljeno dokazno sredstvo, sodišče pa v skladu s svojo prosto presojo ocenjuje verodostojnost in prepričljivost vsakega takšnega dokaza posebej.

Sodišče je na dejstvo, da se je kmalu po dogodku na kraju samem govorilo, da naj bi bil obsojenec med napadalci, sklepalo iz izpovedbe priče A.N. in policista A.J. Oba sta povedala, da se je neposredno po dogodku govorilo, da naj bi bil obdolženec med napadalci. Gre torej za izjave prič o tem, kar sta sami zaznali o dogajanju oziroma o govoricah, in ne o tem, kar bi jima naj povedala določena druga oseba. Obe priči sta bili zaslišani na glavni obravnavi, kjer je imela obramba možnosti njuni izpovedbi neposredno preizkusiti. Zato nista bili kršeni načeli neposrednosti in kontradiktornosti, prav tako ne obsojenčeva pravica do obrambe. Pravilna je ugotovitev vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje sodbo v pretežni meri oprlo na izpovedbo priče N.M., medtem ko je ostale izvedene dokaze in ugotovljene okoliščine ocenjevalo predvsem v smislu preverjanja verodostojnosti in prepričljivosti izpovedbe priče N.M. 7. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da je bilo kršeno načelo neposrednosti s tem, ker naj bi sodišče večjo vero poklonilo uradnim zaznamkom o pogovoru policistov s pričo S. kot izpovedbi te priče na glavni obravnavi.

Ob tem, da vložniki niso pojasnili, na katero pričo se nanaša navedba "priča S.," pri čemer sta bila v postopku kot priči zaslišana oškodovanec F.S. in njegova sestra K.S., lahko Vrhovno sodišče zgolj predvideva, da se navedbe vložnikov nanašajo na pričo K.S. in na uradni zaznamek o obvestilih, ki jih je policija zbrala od nje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sodišče sodbe ni oprlo niti na izpoved K.S., ki jo je dala na glavni obravnavi, niti na uradni zaznamek o pogovoru policistov z njo. Že sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da uradni zaznamki nimajo dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca, ter da so uporabni zgolj ob presojanju verodostojnosti izpovedbe določene priče. Takšno stališče glede dokazne vrednosti uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih je v sodbi z dne 18.1.2007, opr. št. I Ips 65/2005, zavzelo tudi Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj ni sledilo izpovedbi priče K.S., ki je na glavni obravnavi povedala, da ni ničesar videla oziroma da ni videla, kdo je pretepal oškodovanca. Njeno izpovedbo je ocenilo kot neverodostojno, ne zgolj zaradi vsebine uradnega zaznamka, temveč tudi zaradi pritiskov, ki so jih po ugotovitvah sodišča na pričo izvajali obsojenec in neznane osebe.

8. V enakem smislu je sodišče uporabilo tudi uradni zaznamek o obvestilih, zbranih od N.M., torej zgolj za presojo verodostojnosti pričine izpovedi. Razlika je le v tem, da je sodišče izpoved priče M. na podlagi ostalih ugotovitev ocenilo kot verodostojno in nanjo oprlo obsodilno sodbo ter takšno svojo dokazno oceno ustrezno utemeljilo, medtem ko je izpoved priče S. ocenilo kot neprepričljivo. Očitki zahteve, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju sami s seboj, ker naj ne bi bilo jasno, zakaj je sodišče eni priči verjelo, drugi pa ne, s čimer naj bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so neutemeljeni, saj med jasnimi in prepričljivimi razlogi obeh izpodbijanih sodb ni nasprotij, dokazna ocena in dejanski zaključki sodišča so razumljivo obrazloženi.

9. Ker kršitve, ki jih uveljavljajo vložniki, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornikov obsojenega G.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Obsojenec je zaposlen in nima preživninskih obveznosti, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v znesku 700 eurov. Drugi stroški v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom niso nastali.