Jedro

Vsak delavec, ki mu je onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, ima zaradi samega dejstva, da tedenskega počitka ni mogel koristiti, pravico do nadomestila. Pri tem ne gre za klasično odškodnino in ni potrebno ugotavljati vseh predpostavka odškodninske odgovornosti in tudi ne velja zastaralni rok iz 352. člena OZ, temveč je potrebno uporabiti zastaralni rok iz 206. člena ZDR. Gre namreč za terjatev iz delovnega razmerja v smislu navedene določbe, te pa zastarajo v roku petih let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto znesek, obračunan iz bruto zneska 1.808,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2006 dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 1.916,35 EUR, je za razliko in glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 4. 2005 do 24. 5. 2006 sodišče zavrnilo (1. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da gre v zadevi za denarno terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem, zaradi česar ni potrebno upoštevati rokov iz določbe 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr-UPB 1, Ur. l. RS, št. 103/2004). Tožnik je bil v spornem času vojaški policist – bolničar, ki je opravljal vojaško dolžnost v nazivu desetnik. Z odločbo z dne 8. 7. 2005 so bile med strankama dogovorjene medsebojne pravice in obveznosti. Tožnik zoper odločbo ni ugovarjal, zaradi česar je postala dokončna. Zato ne more zahtevati odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Opozarja na določbo 8. čl. Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik), po kateri je delovni čas pripadnikov stalne sestave vojske odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, ki so opredeljene s konkretnim mandatom. V tej zvezi določbe 2. odstavka 8. čl. Pravilnika ni mogoče samostojno uporabiti, temveč le v smislu, če to dopušča mandat kooperacije kriznega odzivanja. Tako je bil tožnikov tedenski počitek omogočen zgolj v primeru, če je misija to omogočala, sicer te pravice ni imel. V zadevi je potrebno tožbo zavreči, saj tožnik v skladu z določbo 100.a čl. ZObr ni vložil zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Navaja, da so imeli takrat vojaki dovolj časa za počitek, kar bi potrdil podpolkovnik T.R., vendar sodišče prve stopnje njegovega zaslišanja ni izvedlo. Tožnik je najkasneje z dnem prihoda z misije 1. 4. 2005 zvedel za škodo glede neizkoriščenih prostih dni, to pa pomeni, da je bila ob upoštevanju 3 letnega zastaralnega roka za uveljavljanje terjatve vložena tožba prepozno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, da terjatev za neizkoriščene proste dneve pomeni terjatev iz delovnega razmerja v smislu določbe 206. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zastara v roku 5 let. Poleg tega sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo ali je prisodilo tožniku odškodnino za materialno ali za nematerialno škodo. Pritožba se sklicuje še na sprejeto sodno prakso v zadevah opr. št. Pdp 1217/2007 in opr. št. II Ips 578/2008, ki se nanaša na zamudo dolžnika za plačilo terjatev iz naslova nematerialne škode. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. čl. ZPP). Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo v sodbi zgolj, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku znesek 1.808,85 EUR, ki jih je le-ta uveljavljal iz naslova nemožnosti koriščenja tedenskega počitka na misiji v Bosni, kjer je delal v vodu vojaške policije kot bolničar. Večino časa se gibal na terenu po Bosni. Ko ni bil na terenu, je bil v pripravljenosti za varovanje baze. Nemogoče je bilo zapustiti bazo in oditi v mesto, kar je veljalo tudi za nedelje. Sodišče je ugotovilo, da tožnik iz teh razlogov nikoli ni koristil tedenskega počitka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo, ker je tožnik ni vložil v roku iz 8. odstavka 100. a člena ZObr-UPB1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 1.916,35 EUR iz naslova odškodnine zaradi neizrabe enega dneva počitka na teden v času opravljanja nalog v tujini v okviru operacije J.F. – SFOR, BIH. Gre za denarni zahtevek, s kakršnim se je tožnik na podlagi 4. odstavka 204. člena – ZDR lahko obrnil neposredno na sodišče. Pri tem ni bistveno, da je tožnik pred vložitvijo tožbe na toženo stranko naslovil zahtevek za varstvo pravic. Zaradi tega zahteva tožnika ni bila vezana na roke iz 8. odstavka 100.a člena ZObr.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre v tej zadevi za spor o tem, ali ima tožnik sploh pravico do nadomestila oziroma odškodnine in šele v posledici za spor o višini terjatve. Takšno stališče bi pomenilo, da bi morala vsaka vojaška oseba, ki bi terjala plačilo iz naslova škode, najprej vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja in šele, če ne bi bila zadovoljena z odločitvijo o zahtevi, ali pa, če minister oziroma pooblaščena oseba o zahtevi ne bi odločil v predpisanem roku, bi v nadaljnjih 30 dneh lahko zahtevala varstvo pravic pred pristojnim sodiščem. Za takšno sklepanje ni nobene podlage v veljavni zakonodaji. Vsak spor o odškodnini oziroma nadomestilu sicer pomeni odločanje tako o temelju kot o višini, vendar to ne pomeni, da se o temelju odloča v predhodnem postopku pri delodajalcu, o višini pa v sporu pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vtoževani in dosojeni znesek opredelilo kot nadomestilo oziroma odškodnino za neizkoriščene proste dni, čeprav je tožnik naravo takšne terjatve opredelil kot odškodnino. Vsak delavec, ki mu je onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, ima zaradi samega dejstva, da tedenskega počitka ni mogel koristiti, pravico do nadomestila. Pri tem ne gre za klasično odškodnino in ni potrebno ugotavljati vseh predpostavka odškodninske odgovornosti in tudi ne velja zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), temveč je potrebno uporabiti zastaralni rok iz 206. člena ZDR. Gre namreč za terjatev iz delovnega razmerja v smislu navedene določbe, te pa zastarajo v roku petih let. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnikov zahtevek še ni zastaran.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko tožniku ni omogočila dneva tedenskega počitka v času, ko je bil na misiji. Drugi odstavek 8. člena Pravilnika namreč povsem jasno določa, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Ob ugotovitvi, da tožniku takšen počitek ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje ravnanje tožene stranke utemeljeno opredelilo kot nezakonito, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo za vsak neizkoriščeni prosti dan v višini vrednosti enega dne, ki jo je tožnik izračunal tako, da je mesečno plačo delil s številom 30, pri čemer je potrebno poudariti, da je za toženo stranko to bolj ugodno, kot če bi upošteval dopustno število delovnih dni.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ostali pritožbeni razlogi za drugačno presojo niso pomembni (1. odstavek 360. člena ZPP). Tudi ne sklicevanje pritožbe na uveljavljeno sodno prakso glede vprašanja dolžnikove zamude za plačilo terjatev, saj v teh zadevah ne gre za povsem enako pravno problematiko v primerjavi s sporno zadevo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.