Jedro

Toženka se kljub odločbi z dne 4.9.1991 ni skupaj z možem izselila iz garsonjere, pač pa je ostala v njej in jo določen čas vsaj do decembra 1991, ko je garsonjero oddala v podnajem, še uporabljala. Zato je na podlagi 16. člena ZSR na garsonjeri pridobila stanovanjsko pravico (ob pogoju, da jo je pred tem imel njen mož). Pri stanovanjskih sporih ob prehodu v novo stanovanjsko ureditev so namreč pravno pomembne tiste okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi novega SZ, torej 19.10.1991. Kdor je takrat imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ga zaradi kasnejšega ravnanja ni mogel izgubiti po določbah prej veljavnega ZSR. Ravnanje, ki ga toženki očitata obe sodišči, pa je prav njena oddaja garsonjere v podnajem in prenehanje uporabe garsonjere šele v decembru 1991.

Izrek

Revizija proti odločitvi o izpraznitvenem tožbenem zahtevku se zavrže. V ostalem delu se reviziji ugodi, odločitev sodišča druge stopnje o glavnem in podrejenem nasprotnem tožbenem zahtevku se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o toženkinih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora izprazniti garsonjero v Ljubljani. Zavrnilo je toženkin glavni nasprotni tožbeni zahtevek, da mora tožnica z njo skleniti najemno pogodbo za garsonjero za nedoločen čas in za najemnino, ki jo bo tožnica izračunala v skladu s 63. in 63.a členom Stanovanjskega zakona (SZ). Zavrnilo je tudi toženkin podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek, da ji mora tožnica omogočiti vselitev v dvosobno stanovanje v Ljubljani, oziroma v drugo primerno stanovanje. Ugotovilo je, da je bila odločba Komande garnizije Ljubljana z dne 4.9.1991 o dodelitvi dvosobnega stanovanja nezakonita, z odločbo z dne 29.12.1986 dodeljena garsonjera pa je bila toženkinemu možu dana le v zakup. Zato je treba razmerje presojati po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Toženkin mož se je iz garsonjere odselil, tudi toženka kot uporabnica kasneje dalj časa v garsonjeri ni bivala, pač pa jo je dala v podnajem in se ponovno vselila šele decembra 1992. Toženki je prenehalo pravno razmerje že ob izselitvi njenega moža kot najemnika, pa tudi njeno kasnejše ravnanje je razlog za odpoved. Najemno razmerje je bilo odpovedano s to izpraznitveno tožbo in tudi s posebno izpraznitveno tožbo proti njenemu možu. Ker toženka nima pravnega naslova za uporabo stanovanja, je v njem nezakonito in se mora na podlagi 58. člena SZ izseliti. Ker niti njen mož niti ona nista postala imetnika stanovanjske pravice na garsonjeri ali na dvosobnem stanovanju, sta neutemeljena tudi oba nasprotna tožbena zahtevka.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženkin mož bi kot vojaška oseba stanovanjsko pravico lahko pridobil na način in pod pogoji, ki jih je določal Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR) in kot specialni predpis Zakon o sredstvih in financiranju JLA. Ker že po toženkinih trditvah njen mož ni bival več kot leto dni v garsonjeri, je zaradi trajne neuporabe in na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSR stanovanjsko pravico izgubil. Če bi toženka stanovanjsko pravico na garsonjeri vendarle pridobila, bi jo kasneje na podlagi iste zakonske določbe izgubila zaradi več kot šestmesečne neuporabe stanovanja.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka meni, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev njenih nasprotnih tožbenih zahtevkov in se zato ne moreta preizkusiti. Revizija poudarja, da je bila toženka v odločbi z dne 29.12.1986 o dodelitvi vojaškega stanovanja vpisana kot uporabnica garsonjere, da se je njen mož iz garsonjere sicer odselil, vendar je bil aktivna vojaška oseba in je skupaj z JLA oktobra 1991 odšel iz Slovenije oziroma kasneje izginil neznano kam, saj se je toženka uspela razvezati šele leta 1997. Poudarja tudi, da se v dvosobno stanovanje, dodeljeno z odločbo z dne 4.9.1991, sama ni preselila, izpraznitvena tožba pod II P 268/92 za dvosobno stanovanje proti njenemu možu pa je bila umaknjena. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na prvi odstavek 19. člena ZSR, po katerem imetnik izgubi stanovanjsko pravico, če trajno preneha uporabljati stanovanje, prezrlo pa je drugi odstavek istega člena, po katerem uporabniki obdržijo pravico uporabljati stanovanje. Upoštevalo tudi ni 16. člena ZSR o prehodu stanovanjske pravice na zakonca, ki je souporabljal stanovanje. Zmotni so razlogi o toženkini šestmesečni neuporabi stanovanja, saj je vsak mesec hodila v Ljubljano in v garsonjero, imela pa je tudi delo v Ljubljani.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi o izpraznitvenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, v ostalem delu pa je dovoljena in utemeljena.

Novi ZPP je na podlagi 503. člena začel veljati 14.7.1999. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 4.7.2001 in je v skladu s prehodnimi določbami tudi samo že moralo uporabiti novi ZPP. Uporaba novega zakona velja za vse njegove določbe, razen izjem iz 499. člena ZPP. Velja tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, saj novi zakon ni sledil zgledu novel prejšnjega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu.

Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim tudi vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP presegati 1.000.000 SIT. Spor zaradi izpraznitve stanovanja ima pravno podlago v SZ in je premoženjske narave.

V tej zadevi je tožnica v tožbi ocenila vrednost spora z zneskom 81.000 SIT. Taki oceni bi toženka v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena takrat veljavnega ZPP/77 lahko ugovarjala, vendar tega ni storila. Zato taka ocena vrednosti spora v tožbi veže tudi revizijsko sodišče (drugi odstavek 186. člena ZPP/77 oziroma sedaj drugi odstavek 180. člena ZPP). Ker znesek 81.000 SIT ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena.

V nasprotni tožbi ocenjena vrednost spora za sklenitev najemne pogodbe, podrejeno za preselitev v dvosobno stanovanje, z zneskom 1.900.000 SIT zadostuje za dovoljenost revizije proti odločitvi o nasprotni tožbi. V tem delu je revizija utemeljena.

Revizijsko sodišče je v začetku obširneje povzelo razloge obeh sodišč za njuno odločitev. Iz povzetka izhaja, da sta sodišči pojasnili, zakaj nasprotna tožbena zahtevka nista utemeljena. Zato je revizijsko stališče o pomanjkanju teh razlogov in zatrjevani procesni kršitvi zmotno.

Toženka pa utemeljeno opozarja na določbo 16. člena ZSR, po kateri je v primeru, kadar je imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati stanovanje, njegov zakonec pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju, ki ga je souporabljal. V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da se toženka kljub odločbi z dne 4.9.1991 ni skupaj z možem izselila iz garsonjere, pač pa je ostala v njej in jo določen čas vsaj do decembra 1991, ko je garsonjero oddala v podnajem, še uporabljala. Zato je na podlagi omenjene zakonske določbe na garsonjeri pridobila stanovanjsko pravico (ob pogoju, da jo je pred tem imel njen mož). Sodišče druge stopnje je torej navedlo zmotne razloge, da je toženka zaradi kasnejše trajne neuporabe stanovanjsko pravico izgubila. Razlogi sicer niso zmotni zaradi dejanskih okoliščin, ki jih poudarja revizija, pač pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pri stanovanjskih sporih ob prehodu v novo stanovanjsko ureditev so pravno pomembne tiste okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi novega SZ, torej 19.10.1991. Kdor je takrat imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ga zaradi kasnejšega ravnanja ni mogel izgubiti po določbah prej veljavnega ZSR. Ravnanje, ki ga toženki očitata obe sodišči, je njena oddaja garsonjere v podnajem in prenehanje uporabe garsonjere v decembru 1991. Tako ravnanje bi bilo lahko podlaga za odpoved stanovanjskega razmerja, če bi ZSR takrat še veljal. Ker pa ni, s tem ravnanjem toženka ni izgubila statusa imetnice stanovanjske pravice, ki ga je imela ob uveljavitvi SZ.

Revizijsko sodišče še dodaja, da situacija ne bi bila drugačna niti v primeru, če bi sodišči šteli za dokazano, da se je toženka v septembru ali v začetku oktobra 1991 skupaj z možem preselila v dvosobno stanovanje. Po ustaljeni sodni praksi odločbe stanovanjskih organov takratne JLA, ki so bile izdane po osamosvojitvi Republike Slovenije, niso imele nobenega pravnega učinka. Zato na podlagi teh odločb preseljeni imetniki stanovanjske pravice sicer niso imeli veljavnega pravnega naslova za uporabo stanovanj, ki so jim bila s takimi odločbami dodeljena, niso pa tudi izgubili svojih pravic na prejšnjih vojaških stanovanjih. V teh sporih se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je treba vzpostaviti prejšnje stanje, omogočiti vselitev v prejšnja stanovanja in skleniti najemne pogodbe za ta stanovanja. Tudi če bi se toženka preselila v dvosobno stanovanje, je kasneje s ponovno vselitvijo v garsonjero v decembru 1992 vzpostavila prejšnje stanje in ne bi smela biti na slabšem od tistih, ki so se taki preselitvi upirali. Zato je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da nezakonitost odločbe z dne 4.9.1991 pomeni, da se je na garsonjeri ohranil enak status, kot je bil pred izdajo navedene odločbe.

Na to pravno stališče v toženkini pritožbi je revizijsko sodišče lahko odgovorilo, ne more pa odgovoriti na pritožbeno grajo ostalih razlogov sodišča prve stopnje. Iz povzetih razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da se ti med seboj razlikujejo. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem vsebine najemne pogodbe, ker je štelo, da ne obstaja niti podlaga za sklenitev take pogodbe. Po njegovih ugotovitvah toženka oziroma njen mož nista bila imetnika stanovanjske pravice na garsonjeri, ker je bila ta z odločbo z dne 29.12.1986 dodeljena toženkinemu možu, ki je bil sicer aktivna vojaška oseba, le v zakup. Te razloge je toženka v pritožbi z obširnimi razlogi izpodbijala, vendar se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja le, da bi toženkin mož na sporni garsonjeri v primeru izpolnjevanja zakonskih pogojev lahko pridobil stanovanjsko pravico, vendar bi jo tako on, zlasti pa toženka, zaradi kasnejše trajne neuporabe izgubila. Ker je to stališče iz že pojasnjenih razlogov zmotno, sodišče druge stopnje s takimi razlogi ni izčrpalo vse pravno pomembne pritožbene podlage.

Iz navedenih razlogov je v tem delu revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP toženkini reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o njenih nasprotnih tožbenih zahtevkih razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je na podlagi 377. člena ZPP zavrglo toženkino revizijo. Odločitev o toženkinih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.