Jedro

Če v sodbi ni naveden predpis, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, gre za kršitev postopka, ki pa praviloma ni ne absolutne ne relativne narave.

Če ugotovi sodišče, da zaradi bližine sosedove - toženčeve hiše ni škode na tožnikovi nepremičnini in ni ta manjvredna, ni podana odškodninska odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za povrnitev škode, ki sta jo toženca povzročila tožnikoma s tem, da se pri gradnji nista ravnala po odločbi upravnega organa in tako povzročila manjši odmik od hiše tožnikov, manjšo sončnost in zračnost, prizadetost estetskega videza in podobe njune hiše ter utesnjenost sveta tožnikov, zaradi česar vsega se je zmanjšala prometna vrednost objekta in možnost vrtnariti po prvotni zamisli. Ugotovilo je namreč, zlasti s pomočjo izvedencev, da ni manjvrednosti nepremičnine in ne škode na pridelkih.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in natančno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je proti tej sodbi vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da mora sodišče po četrtem odstavku 338. člena ZPP/77 v obrazložitvi navesti tudi predpise, na katere je oprlo sodbo. Tega ni storilo ne prvo ne drugo sodišče in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti tožencev in tako tudi škoda, ki so jo ugotovili vsi izvedenci v višini 5 do 8%. Le izvedenec dipl. ing. agr. (prav arch.) F. J. je menil drugače, sodišče pa se je oprlo prav na njegovo mnenje. "V smislu 156. člena ZOR zakon zahteva za odstranitev škode, da grozi večja škoda". Kaj je večja škoda, vedno odloči sodišče in ne izvedenec. Nedvomno obstaja vzročna zveza med protipravnostjo in škodo. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res določa četrti odstavek 338. člena ZPP/77, da se v obrazložitvi sodbe navedejo predpisi, na katere je sodišče oprlo sodbo. Takšna določba je smotrna, saj tako stranka pridobi možnost nadzorstva, kar zadeva pravilno uporabo prava. Korektna obrazložitev sodbe mora torej navajati predpise, na katere se je sodišče oprlo, ko je o stvari odločilo. Če opisani zahtevi ni ugodeno, pomeni, da gre za kršitev Zakona o pravdnem postopku. V tem ima revizija prav. Ni pa ji mogoče pritrditi v mnenju, da sodbe zaradi te pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. S takšnim očitkom očitno meri na kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo omenja v svojem uvodu. Iz primeroma naštetih pomanjkljivosti v pravkar navedeni zakonski določbi je mogoče povzeti, da so tu mišljene le tiste, ki so odločilne za presojo sodbe, se pravi, ko vsebina obrazložitve ne pojasnjuje odločitve sodišča, ki je razvidna iz izreka sodbe. To pa opustitev navedbe predpisa samo ob sebi ne more biti, če je sicer pojasnjena pravna podlaga sodbe. Skratka, preizkus sodbe je mogoč, četudi ni naveden predpis kot podlaga odločitve v materialnopravnem pogledu. Ne gre niti za relativno kršitev postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP/77 (za takšno, če bi bila storjena na prvi stopnji sojenja, sta revidenta tako ali tako prekludirana, ker je nista uveljavljala v pritožbi - razlog iz prvega odstavka 385. člena ZPP/77). Takšna kršitev, kot je v obravnavanem primeru, namreč ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zgrešena je nadalje revizijska pripomba, da sta tožnika prava neuki stranki. Ves čas postopka sta imela vsaj enega izmed treh pooblaščencev - odvetnikov. Ali so v tej zadevi sporne imisije oziroma ali gre zanje, ni ključno vprašanje v tej pravdi, in to spričo ugotovitve, da sploh ni škode. Po povedanem torej ni za ta postopek pomembnih procesnih kršitev.

Revizija pravilno našteva elemente splošnega civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno. Toda pri pogoju, da je škoda sploh nastala, se v tem primeru zadeva ustavi. Z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno posegati v dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižji stopnji sojenja (razlog iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77). Prav to pa skuša doseči obravnavana revizija s trditvijo o škodi, "ki je ugotovljena z izvedeniškimi mnenji v višini 5 do 8%". Res je sam pojem škode tudi pravni standard (155. člen ZOR - škoda je zmanjšanje nekega premoženja in preprečitev njegovega povečanja) in še posebej pravno priznane škode ter večje škode. Vendar pa gre pri tem, in tako tudi v tej zadevi v zvezi z njo, za pretežno dejansko vprašanje. Ko sta nižji sodišči ugotovili, da bližina hiše tožencev ne povzroča omembe vredne škode, pri tem pa se je oprlo na mnenje izvedenca dipl. ing. arch. F. J. in še drugih izvzemši mnenje izvedenke M. F., ing. gr., je na takšne dejanske ugotovitve vezano revizijsko sodišče. Pravilno je nadaljnje sklepanje, da škoda ni tolikšna, da bi povzročila manjvrednost nepremičnine tožnikov.

Ni razumljivo, kam meri revizija z omenjanjem 156. člena ZOR in tega, kdo sme presoditi, kaj je "večja škoda". Slednje je pravno vprašanje in res je tudi, da je to pravni standard, o katerem odloča sodnik in ne izvedenec (ta le ugotovi s tehničnega in ekonomskega vidika obseg morebitne škode). Toda v tem sporu nista niti tožnika sama zatrjevala in tudi dokazni postopek ni pokazal, da bi šlo za kakšen vir nevarnosti, ki grozi eni ali več osebam z večjo škodo, ali da bi se zahtevali ukrepi za preprečitev nastanka škode in odstranitev vira nevarnosti, kar ureja 156. člen ZOR. Torej celo če bi šlo za manjvrednost 5 do 8%, s čimer skuša revizija spodnesti drugačne dejanske ugotovitve, tu ne gre za takšno dejansko stanje, na katerega podlagi bi bilo mogoče uporabiti pravkar omenjeno zakonsko določbo.

Naj se torej ta spor presoja po predpisih o imisijah (5. člen Zakona o temeljnih lastninskih pravnih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90 - ZTLR), ali o opustitveni tožbi zaradi vznemirjanja (42. člen ZTLR), ali po splošnih predpisih, na katera omenjena člena (ne)posredno napotujeta - o prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR) in sploh o podlagi za odgovornost (154. člen ZOR), ostaja ugotovljeno dejstvo, da bližina hiše tožnikov za 108 oziroma 119 cm bolj, kot je to predpisovalo dovoljenje, v urbanem okolju, kjer sta postavljeni hiši pravdnih strank, ni takšna, da bi povzročala čezmerne vplive oziroma da bi ti presegali normalne meje v danih okoliščinah. Tako sploh ni mogoče govoriti o škodi, ki bi bila pravno varovana.

Ker torej manjka že ta element odškodninske odgovornosti, se pokaže kot odvečno revizijsko razpredanje o nedopustnem ravnanju tožencev, o vzročni zvezi in odgovornosti po načelu vzročnosti. Zato na te revizijske trditve ne bo odgovora.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).