Jedro

V predmetnem postopku, ko se presoja zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti prej navedene odločbe prvostopenjskega organa, tožeča stranka ne more uveljavljati razlogov, ki bi jih lahko uveljavljala v tožbi zoper dokončni upravni akt prvostopenjskega organa.

O ničnostnem razlogu neizvršljivosti odločbe (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) je mogoče govoriti takrat, ko gre za objektivno in ne zgolj subjektivno neizvršljivost, neizvršljivost pa je lahko pravna ali dejanska. Zgolj dejstvo, da mora stranka, ki ji je naložena določena obveznost, prilagoditi svojo dejavnost in aktivnosti, torej ne pomeni, da je odločba neizvršljiva in s tem nična, pač pa govorimo o neizvršljivi odločbi le takrat, ko je ni mogoče izvršiti iz objektivnih razlogov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Tolmin (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe, št. 374-214/2016-15 z dne 24. 8. 2016, ki je postala pravnomočna dne 13. 9. 2016. S to odločbo je upravni organ tožeči stranki, med drugim, določil pogoje za uporabo plavajoče naprave - priveza za čoln za prevoz potnikov.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ povzema vsebino predloga tožeče stranke in ugotavlja, da ni utemeljen. Tožeča stranka svoj predlog utemeljuje na odločbi 2. in 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Trdi, da tožena stranka z odločbo od nje zahteva, da izvršuje dejanja, ki so kazniva dejanja, četudi ne pojasnjuje, katera kazniva dejanja naj bi s tem izvršila in se zato do take trditve prvostopenjski organ ne more opredeliti. Trdi tudi, da naj bi bila odločba nična zato, ker ne more izvršiti pogojev, ki jih je določila tožena stranka. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da varnost plovbe po celinskih vodah in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati plovbna območja, plovila ter osebe, ki upravljajo plovila, pristanišča in druga mesta za odstop do vodnega območja, elemente plovbnega režima in vpisovanje plovil urejata Zakon o plovbi po celinskih vodah (v nadaljevanju ZPCV) in Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah (Uradni list RS, št. 25/2008 in 3/2010, v nadaljevanju Pravilnik). Prvostopenjski organ je pri izdaji dovoljenja za uporabo plavajoče naprave, ki je bilo izdano tožeči stranki, zasledoval namen, da se s postavljenimi pogoji zagotavlja taka raba plavajoče naprave, da je ta varna za človeško življenje, premoženje in okolje. Tožeča stranka navaja, da ne more izvršiti določbe 7. alineje 1. točke izreka odločbe, s katero ji je naložena prepoved, da se na plavajoči napravi zadržujejo osebe pod vplivoma alkohola ali drugih psihosomatskih snovi ali so nesposobne za opravljanje del v zvezi z varnostjo plovbe, nadalje duševno in fizično prizadete osebe, ki bi s svojo dejavnostjo ogrozile tujo ali svojo varnost, kakor tudi osebe mlajše od 15 let brez spremstva staršev ali skrbnikov. Trdi, da se od nje zahteva, da takim osebam prepreči dostop, četudi je v odločbi navedeno, da se takim osebam prepoveduje zadrževanje na plavajoči napravi. Plavajoča naprava je namreč namenjena na vkrcanje in izkrcanje potnikov in je zato na njej prepovedano zadrževanje. Tako določeni pogoji se navezujejo na določbo 29. člena ZPCV, ki opredeljuje, kdaj se šteje, da je član posadke pod vplivom alkohola ali drugih snovi, ki zmanjšujejo sposobnosti za opravljanje del med plovbo. Ker je dostop do ladje mogoč le preko plavajočega objekta - priveza, se te odločbe smiselno uporabljajo tudi za osebe, ki so odgovorne za nadzor prehoda potnikov preko priveza, s tem pa je podana tudi podlaga, da je na privezu prepovedano zadrževanje oseb, ki so pod vplivom alkohola ali drugih psihosomatskih snovi ter so nespodobne za opravljanje del v zvezi z varnostjo plovbe. Tožeča stranka tudi navaja, da je registrirana za prodajo alkoholnih pijač, iz česar je mogoče sklepati, da je seznanjena z določbami Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA). Ne gre za strokovno ugotavljanje prisotnosti alkohola ali drugih psihotropnih snovi pri posameznikih, pač pa za prepoznavanje po očitnih splošno prepoznavnih znakih, ki jih prepozna tudi nestrokovnjak ter zato to za tožečo stranko ne bi smelo predstavljati težav. Prav tako je razumljivo, da se osebam z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju kot tudi mladoletnim osebam zagotavljajo dodatni ukrepi za varno uporabo priveza za čoln. To izhaja tudi iz Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (v nadaljevanju ZIMI), enako pa to izhaja tudi iz Uredbe (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. 11. 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh (v nadaljevanju Uredba). Tako ZIMI kot tudi Uredba imata za svoj cilj preprečevati diskriminacijo invalidov pri dostopnosti blaga in storitev, ki so na voljo v javnosti. Z izdanim dovoljenjem torej prvostopenjski organ tožeči stranki ne preprečuje dostopa do storitev, pač pa le prepoveduje, da bi se invalidi zadrževali na privezu. Enako to velja tudi za osebe, mlajše od 15 let, ki so brez staršev ali skrbnikov, saj posebno skrb zanje ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR). Ne drži niti trditev tožeče stranke, da naj bi bilo od nje zahtevano, da mora biti na privezu prisoten reševalec iz vode, pač pa določen pogoj, da mora biti prisoten najmanj en član posadke, ki je usposobljen za reševanje iz vode ter predpisana reševalna oprema in sredstva za reševanje iz vode. Taka zahteva je utemeljena z določbo 77. in 78. člena Pravilnika.

3. Tožeča stranka je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo ter se v obrazložitvi pridružilo utemeljitvi odločitve prvostopenjskega organa. Ugotavlja, da tožeča stranka predlog za izrek ničnosti 4. alineje 1. točke izreka utemeljuje z razlogi napačne uporabe 10. člena Zakona o varstvu pred utopitvami (v nadaljevanju ZVU), ki se nanaša na izposojanje opreme in sredstev, četudi obveznosti navzočnosti enega člana posadke, ki je usposobljen za reševanje iz vode ter za to predpisana reševalno opremo in sredstva določata 77. in 78. člen Pravilnika. Meni, da tudi ne gre slediti tožeči stranki, ki navaja, da ne more izvršiti 7. alineje 1. točke izreka odločbe in to iz enakih razlogov, kot je to utemeljil že prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ ugotavlja, da ni izkazano, da bi z izvršitvijo tega pogoja lahko nastala situacija, ki bi pomenila izvršitev kaznivega dejanja niti ni izkazano, zakaj tega pogoja ne bi bilo mogoče izvršiti, oziroma zakaj bi izvršitev pomenila nasprotovanje pravnemu redu.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je v letu 2000 pridobila uporabno dovoljenje za uporabo priveza, ki ji ga je izdala Upravne enota Tolmin in v katerem je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v gradbenem in lokacijskem dovoljenju ter da lahko privez pod temi pogoji tudi pričnejo uporabljati. V letu 2016 je nato inšpektor odločil, da to, kar uporabljajo, ni privez za ladjo, pač pa plavajoča naprava in da mora upravna enota izdati dovoljenje za njeno uporabo. Skladno s tem je tožeča stranka pridobila spričevalo o sposobnosti plavajoče naprave za varno uporabo, nakar je prvostopenjski organ zaprosila za izdajo dovoljenja. Odločba je bila izdana šele v avgustu 2016 in to po dveh pritožbah zaradi molka organa. Ker se s pogoji v odločbi ni strinjala, je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ zavrnil, nakar je vložila zahtevo, da se ugotovi, da je odločba nična.

5. Tožeča stranka navaja, da so bile pred izdajo odločbe kršene določbe postopka, saj ji ni bila dana možnost, da bi lahko zavarovala svoje pravice in pravne koristi niti ni bilo od nje zahtevano, da bi dopolnila vlogo ter predložila dodatne dokaze niti ni bila pozvana, naj se v zadevi izjasni. Odločitev prvostopenjskega organa je bila izdana mimo rokov, ki jih za sprejem odločitve določa ZUP. Dejansko stanje je v zadevi nepravilno ugotovljeno. Plavajoča naprava je le tisti del konstrukcije, ki plava na vodi, preostali del, ki napravo povezuje s kopnim, pa je dostopna rampa. To je bilo razvidno tudi iz izdanega gradbenega dovoljenja. Izdana odločba je zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljene pravne podlage neizvedljiva in od tožeče stranke zahteva kršenje predpisov. Tožena stranka je izhajala iz 10. člena ZVU, ki pa predpisuje pogoje za izposojanje opreme in sredstev. To pomeni, da je tožena stranka pri odločanju upoštevala napačno pravno podlago. Ravnala je malomarno, saj je odločbo izdala tako, da je zgolj popravila predhodno izdano odločbo, s katero je dovolila izposojo opreme in sredstev, namenjene športnim dejavnostim na vodi. Na podlagi te določbe je tožena stranka oblikovala 4. in 7. alinejo 1. točke izreka odločbe in ji s tem onemogočila njeno izvajanje. Sprašuje se, kako naj bi ugotovili, kakšna je stopnja morebitne opitosti oseb, torej ali je večja od tiste meje, ki jo zakon še tolerira. Enako to velja za psihotropne snovi. Ni jasno, kaj je tožena stranka imela v mislih, ko je določila, da se na napravi ne smejo zadrževati osebe, ki so nesposobne za opravljanje del v zvezi z varnostjo plovbe, enako tudi ni jasno, kako naj bi ugotovili, da se na plavajoči napravi ne smejo zadrževati duševno in fizično prizadete osebe, ki bi s svojo dejavnostjo lahko ogrozile svojo ali tujo varnost in tudi ni jasno, kako naj bi ugotavljali ali so osebe, ki so mlajše od 15 let, skupaj s starši ali skrbniki. Glede navzočnosti osebe, ki je usposobljena za reševanje iz vode tožeča stranka pojasnjuje, da je na plavajoči napravi nemogoče, da bi kdo padel v vodo, pa tudi sicer je na dostopnem mostu reševalna oprema.

6. Tožeča stranka meni, da so postavljeni pogoji neizvedljivi in protizakoniti. Brez plavajoče naprave ne morejo poslovati, če pa poslujejo tako, da ne upoštevajo postavljenih pogojev, resno ogrožajo sebe, saj bodo, če bi se pri vkrcanju na plavajoči napravi zgodila nesreča, trpeli kazenske in materialne posledice. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pri čemer naj mu določi rok za odločitev ali pa odločbo odpravi le v 4. in 7. alineji 1. točke izreka. Tožena stranka naj ji povrne tudi stroške postopka.

7. Z vlogo z dne 12. 9. 2017 je tožeča stranka tožbo dopolnila s samoovadbo, ki so jo poslali inšpektorju za plovbo po celinskih vodah in policiji zaradi kršenja pravil za uporabo plavajoče naprave, odgovor inšpektorja in dopis, ki ga je poslala prvostopenjskemu organu z zaprosilom za odgovor, zakaj je bila izdana odločba za uporabo plavajoče naprave, četudi je na osnovi 70. člena Pravilnika ne bi smeli izdati, vendar pa odgovora še ni prejela.

8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

11. Sodišče uvodoma poudarja, da ZUP uvršča ničnost odločbe med izredna pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZUS-1 v upravnem sporu v tožbi zoper akte, s katerimi je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu zoper upravni akt, ni dopustno uveljavljati istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper sam upravni akt ali pa bi to lahko storila. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 374-214/2016-15 z dne 24. 8. 2016 (v nadaljevanju odločba z dne 24. 8. 2016), s katero so ji bili določeni pogoji za uporabo plavajoče naprave, to je priveza za čoln za prevoz potnikov, vložila pritožbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ in jo zavrnil. Tožeča stranka tako sprejete odločitve ni izpodbijala v upravnem sporu, četudi bi to lahko storila. To pomeni, da v predmetnem postopku, ko se presoja zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti prej navedene odločbe prvostopenjskega organa, tožeča stranka ne more uveljavljati razlogov, ki bi jih lahko uveljavljala v tožbi zoper dokončni upravni akt prvostopenjskega organa. Trdi namreč, da so bila v postopku izdaje odločbe z dne 24. 8. 2016 kršena pravila postopka, saj ni bila pozvana, naj se v zadevi izjavi ter ni imela možnosti predlagati dodatnih dokazov, prav tako trdi, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Vse te razloge bi tožeča stranka lahko uveljavljala v upravnem sporu, kolikor bi zoper odločbo z dne 24. 8. 2016 vložila tožbo, pa tega ni storila in zato sodišče, skladno s prej citirano določbo drugega odstavka 6. člena ZUS-1, ugotavlja, da teh razlogov ne more uveljavljati v tožbi zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu, to je zahtevi za izrek ničnosti odločbe. Navedeni razlogi pa tudi sicer niso ničnostni razlogi. Ti so namreč v 279. členu ZUP taksativno našteti, med njimi pa ni niti zatrjevane kršitve pravil postopka niti nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nenazadnje pa so ti razlogi tudi nedovoljene tožbene novote. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožeča stranka namreč niti v zahtevi za izrek ničnosti odločbe niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni navajala razlogov kršitve postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa to storila šele v tožbi, ne da bi pojasnila, zakaj tega ni storila že prej in zato teh navedb v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati.

12. Tožeča stranka trdi, da je odločba prvostopenjskega organa z dne 24. 8. 2016 nična iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Četudi sodišču primarno predlaga, da naj izpodbijano odločbo, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti odločbe, odpravi v celoti, pa je tako iz zahteve za izrek ničnosti in iz vsebine tožbe razvidno, da se ta njena zahteva nanaša le na 4. in 7. alinejo 1. točke izreka odločbe z dne 24. 8. 2016. S 4. alinejo 1. točke izreka je tožeči stranki naložena obveznost, da v času uporabe plavajoče naprave - priveza za čoln za prevoz potnikov zagotovi prisotnost najmanj enega člana posadke, ki je usposobljen za reševanje iz vode ter zagotovi predpisano reševalno opremo in sredstva za reševanja iz vode, s 7. alinejo 1. točke pa določeno, da je na plavajoči napravi prepovedano zadrževanje osebam, ki so pod vplivoma alkohola ali drugih psihotropnih snovi ali so nesposobne za opravljanje del v zvezi z varnostjo plovbe, duševno ali fizično prizadetim osebam, ki bi lahko s svojo dejavnostjo ogrozile svojo ali tujo varnost, kakor tudi osebam mlajšim od 15 let, če so brez spremstva staršev ali skrbnika. Tožeča stranka trdi, da bi z izvršitvijo teh obveznosti povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo dejanje (2. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) ter da odločbe v tem delu sploh ni mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

13. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tožeča stranka ni opredelila, kakšno kaznivo dejanje naj bi storila z izvršitvijo obveznosti iz odločbe z dne 24. 8. 2016, pač pa da to zgolj pavšalno zatrjuje. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da tožeča stranka trditve, da je odločba z dne 24. 8. 2016 nična iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni z ničemer izkazala.

14. Tožeča stranka trdi, da 4. in 7. alineje 1. točke izreka odločbe z dne 24. 8. 2016 ne more izvršiti. O ničnostnem razlogu neizvršljivosti odločbe (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) je mogoče govoriti takrat, ko gre za objektivno in ne zgolj subjektivno neizvršljivost, neizvršljivost pa je lahko pravna ali dejanska. Zgolj dejstvo, da mora stranka, ki ji je naložena določena obveznost, prilagoditi svojo dejavnost in aktivnosti, torej ne pomeni, da je odločba neizvršljiva in s tem nična, pač pa govorimo o neizvršljivi odločbi le takrat, ko je ni mogoče izvršiti iz objektivnih razlogov.

15. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila razloge za sprejem odločbe z dne 24. 8. 2016, kot tudi razloge in pravno podlago za pogoja, ki ju je določila v 4. in 7. alineji 1. točke izreka. Tem argumentom se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti pridružuje. Tožeča stranka trdi, da je pri oblikovanju teh dveh pogojev tožena stranka izhajala iz določbe 10. člena ZVU. Očitno je, da to svojo trditev opira na obrazložitev odločbe z dne 24. 8. 2016, in sicer v zadnjem odstavku na 3. strani, kjer je prvostopenjski organ pojasnjeval, zakaj v postopku niso nastali stroški postopka, pri tem pa zapisal, da je šlo za "postopek izdaje dovoljenja za opravljanje dejavnosti dnevnega izposojanja polovil, namenjenih za šport in razvedrilo". Ne glede na ta očitno napačen zapis, ki sicer ni utemeljeval same vsebine odločbe, pač pa le odločitev o stroških postopka, je iz preostale obrazložitve nesporno razvidno, da je tožeča stranka obveznosti iz 1. točke izreka odločbe določila za uporabo plavajoče naprave, pri tem pa upoštevala določbe ZPCV, Pravilnika in ZVU, ne pa določbe 10. člena ZVU, kar vse je v izpodbijani odločbi tudi obširno pojasnila.

16. Tožeča stranka je v zahtevi za izrek ničnosti odločbe svojo trditev o nezmožnosti izvršitve 4. alineje 1. točke izreka odločbe z dne 24. 8. 2016 utemeljevala tudi s trditvijo, da bi morala imeti za izvršitev te obveznosti med osebjem reševalca iz vode, kar pa ne drži, saj iz te alineje izhaja, da se od nje zahteva, da je v času uporabe plavajoče naprave prisoten en čas posadke, ki je usposobljen za reševanje iz vode in da je zagotovljena predpisana reševalna oprema in sredstva za reševanje iz vode. Od tožeče stranke se torej zahteva ustrezno usposobljenost za reševanje enega od posadke, ne pa dodatne zaposlitve. Kolikor takega osebja tožeča stranka nima (to sicer niti iz upravnega spisa niti iz tožbe ne izhaja), bo morala za to ustrezno poskrbeti (na primer, s tem, da se obstoječe osebje ustrezno usposobi ali zaposli že usposobljeno osebo), kar pa ne pomeni, da bi bila taka zahteva objektivno neizvršljiva. V tožbi tožeča stranka sicer ta razlog dodatno utemeljuje s tem, da trdi, da je nemogoče, da bi na plavajoči napravi kdo padel v vodo in da je reševalna oprema na mestu, kar pa je irelevantno, saj to niso okoliščine, ki bi onemogočale izvršitev odločbe. Te navedbe so sicer tudi nedovoljena tožbena novota, saj tožeča stranka teh trditev ni navajala v upravnem postopku, pač pa šele v tožbi.

17. Sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka tako v izpodbijani kot v drugostopenjski odločbi pojasnila razloge in pravne podlage za pogoj, ki ga je tožeči stranki določila v 7. alineji 1. odstavka izreka odločbe z dne 24. 8. 2016 in se tem razlogom, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti pridružuje. Nesporno je, da tožeča stranka ne more natančno določiti stopnje alkoholiziranosti oseb niti natančen vpliv psihotropnih snovi, vendar pa je že tožena stranka pravilno pojasnila, da se od tožeče stranke, glede na dejavnost, ki jo opravlja, zahteva, da prepreči zadrževanje na plavajoči napravi tistim osebam, pri katerih so vidni znaki prisotnosti tovrstnih snovi, ki so splošno prepoznavni in jih tožena stranka, ki ima na plovilu tudi dovoljenje za prodajo alkoholnih pijač, mora znati prepoznavati. Pravilno je tožena stranka obveznost, opredeljeno v 7. alineji 1. točke izreka odločbe z dne 24. 8. 2016 pojasnila tudi glede duševno in fizično prizadetih oseb in oseb, ki so mlajše od 15 let in so brez spremstva. Navedbe tožeče stranke torej kažejo le na njene subjektivne težave pri izvršitvi odločbe z dne 24. 8. 2016, kar pa ne utemeljuje ničnostnega razloga objektivne nezmožnosti izvršitve. Iz tega razloga je zato tudi irelevantna njena samoprijava in dopis upravnemu organu, ki jih je predložila v dopolnitvi tožbe, sicer pa so to tudi nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

18. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena in ZUS-1), v tožbi pa niso bila navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), medtem ko pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.